16. maj 1942, Stari trg – Žrtve vdora Italijanov na osvobojeno ozemlje

To ni prispevek za občutljive duše, slabe živce in majhne otroke, ker govori o strašnih stvareh. O enem dogodku, ki pa ga ni mogoče gledati kot posamičnost, saj je bil del obdobja, ki je slovenski narod drago stalo, da se je komaj obdržal. Smrt je kosila z velikimi zamahi.

Nisem doživela druge svetovne vojne, a sem jo okusila posredno kot vsa moja generacija, preko njenih posledic, ki so trajale še dolgo, še kar trajajo in bodo trajale, dokler bo kakšen Slovenec hodil po svetu. Doživeli smo jo skozi zdesetkano sorodstvo, invalidne in travmatizirane starejše sodobnike, pogorišča in vsestransko opustošenje, revščino in posebno stanje duha, ki je bilo mešanica zanosa ob koncu vojne in zazrtosti naprej k okrevanju in boljši družbi, hkrati pa pretresenosti in izčrpanosti od prestanega trpljenja, groze in ustrahovanja, zato mislim, da to ni bilo nekaj, kar naj bi se kmalu pozabilo, poljubno interpretiralo in nič naučilo iz tega. A je vseeno treba pustiti za sabo in iti dalje.

Resnična zgodovina so zgodbe posameznikov. Usoda vsakega človeka vpliva na njegove bližnje in na celotno skupnost. Védenje in poznavanje preteklih dogodkov in usod soustvarja obzorja ljudi, ki se odločajo in delujejo v sedanjosti …

Tudi Notranjsko in Loško dolino je aprila 1941 okupirala italijanska vojska. Kar prišli so s topovi, puškami in namišljeno pravico zasužnjiti ljudstvo, ki so ga šteli za manjvredno od sebe in si prisvojiti njegovo zemljo in dobrine – kajti za to gre v osvajalnih vojnah, ne za kulturo, demokracijo, vero, čast in ideale, pač pa za pohlep po tistem, kar ni tvoje. Za kršitev vseh božjih zapovedi. In edino pravično se je braniti, zlepa ali zgrda. Če zamudiš, kmalu nimaš več česa braniti.

Nekateri so aprila 1941 italijanske in nemške osvajalske prišleke lepo sprejeli, kot da so gostje, drugi jih niso marali in so se organizirali, da bi jih nagnali. Zapokale so uporniške puške in tekla je kri.

Tudi v Loški dolini je v nekaterih vaseh prevzela zbrano orožje razpadle starojugoslovanske vojske dobro organizirana Narodna zaščita (NZ), delujoča v okrilju OF. Babna Polica je tako imela vod z dvanajstimi možmi, Babno Polje v prvih mesecih leta 1942 že enoto enaintridesetih mož in fantov. Prve organizacije NZ so nastale v pozni jeseni 1941, v več vaseh pa pozimi in v zgodnji pomladi 1942. Če so v vas prišli Italijani, so se člani NZ organizirano umikali, da so se izognili aretaciji, potem so se vrnili domov. Po ustanovitvi Rakovške čete so ji na določeno mesto mnogi člani NZ nosili hrano, pa tudi orožje. V sabotažnih akcijah, predvsem pri zasekovanju cest, je NZ zelo aktivno sodelovala spomladi 1942. Mnogo članov NZ je odšlo k partizanom … povzemam po zapisu Lojzeta Mlakarja v Notranjskih Listih II iz leta 1981.

Napis na ovojnici, kjer so bile prvotno spravljene nekatere spodaj objavljene slike, ki jih zdaj hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani.

11. maja 1942 je Loška dolina za dva meseca in pol postala del širšega osvobojenega ozemlja, ki je segalo prav do reke Kolpe. Novo ljudsko oblast, ki so jo nemudoma vzpostavili, sta v Loški dolini predstavljala Rajonski odbor OF in poveljstvo Zidanškovega bataljona.

V noči s 15. na 16. maj pa so Italijani z bivše meje v Javornikih že obstreljevali taborišče Zidanškovega bataljona nad Lazami in zjutraj vasi Otok in Žerovnico; priletelo je tudi italijansko letalo, ki je nekajkrat zakrožilo nad Loško dolino. Medtem je šla iz Cerknice ena kolona italijanskih vojakov v Loško dolino preko Gornjega Jezera – pred njo so se člani NZ še pravi čas umaknili. Druga kolona pa je šla z Velikih Blok po gozdu in neopažena prišla na Mali Vrhek blizu Starega trga. Tej je uspelo presenetiti člane NZ iz Starega trga in Loža. V načrtu je bilo, naj bi se ta enota v primeru napada umikala preko Markovca v Racno goro, a so jim nasprotniki to preprečili. Del skupine dvaintridesetih članov NZ se je usmeril proti Pudobu in se rešil. Drugi del, ki se je hotel umakniti po prej predvideni poti, pa je naletel na hud sovražnikov strelni ogenj. Enajst se jih je znašlo na odprtem polju in vsi so izgubili življenje.

Strašen pogled. Na sliki so ubiti člani NZ ob zmagoslavni pozi in smehljaju italijanskega vojaka v Starem trgu pred Sokolskim domom, kamor so pripeljali padle.

Pri nekaterih so Italijani našli osebne izkaznice, zato so izropali in požgali tudi njihove domove. Naslednji dan so v Ložu zgorele hiše Marjete Ule ( Ulkova), Zabukovčeva (Fižolkova), Lavričeva ( Pekova) in Grahova (/Germova?) (Naulakova). Od teh gorečih hiš sta se vneli še Juvančičeva in Zajčeva ( Šlosarjeva). Ob tem je jasno, zakaj so partizani ob prisegi NOV (praviloma?) uničili osebne dokumente in uporabljali le izmišljena imena.

Obstaja več slik dne 16. 5. 1942 v Starem trgu umrlih mladih Ložanov in Starotržanov. Skupaj je bilo kot rečeno ubitih enajst pripadnikov Narodne zaščite. Tu so njihova imena, slike in podatki, zbrani s pomočjo g. Daniela Divjaka, nekaj pa jih je iz drugih, spodaj navedenih virov. Nekateri so pomanjkljivi, drugi iz različnih virov pa se razlikujejo – v tem primeru navajam vse inačice.

Alojz Germ

Alojz Germ, po domače Naulakov/Navlokov, rojen 6. 6. 1908 v Ložu, ob smrti star 34 let; oče Alojz, mati Margareta, rojena Mlakar; Lož Mesto 54; kovač/kovaški pomočnik, samski. Pokopan v Viševku. Požgali so tudi njegovo domačo hišo.

Stanko Lavrič

Stanislav/Stane/Stanko Lavrič, po domače Pekov, rojen 7. 5. 1914 v Ložu, ob smrti star 28 let; oče Valentin, mati Marija, rojena Sodja; pekovski pomočnik, Lož. Požgali so tudi njegovo domačo hišo.

Valentin Mlakar

Valentin Mlakar, po domače Mlakarjev, rojen 13. 2. 1924 v Starem trgu, ob smrti star 18 let; oče Janez, mati Marija, rojena Sterle; Stari trg 33, kmečki sin.

Vinko Potecin

Vincenc/Vinko M. Potecin, po domače Pocinov, rojen 21. 7. 1924 v Starem trgu, ob smrti star 17 let; oče Matevž, mati Marija, rojena Lekan; Stari trg 62, sin mizarja.

Andrej Truden

Andrej Truden, po domače Pakižev, rojen 20. 10, 1924 v Starem trgu, ob smrti star 17 let; oče France, mati Marija, rojena Žnidaršič; Stari trg 45, kmečki sin.

Stanislav Ule

Stanislav Ule, po domače Ulkov, rojen 26. 9. 1923 v Ložu, ob smrti star 18 let; oče Janez, mati Marjeta, rojena Krašovec; Lož Predmestje, kmečki sin. Požgali so tudi njegovo domačo hišo.

Ivan Zabukovec

Janez / Ivan Zabukovec, po domače Fižolkov, rojen 4. 3. 1920 v Ložu, ob smrti star 22 let; oče Janez, mati Ivana, rojena Baraga; Lož Predmestje 21, sin gostilničarja in kmeta. Požgali so tudi njegovo domačo hišo.

Janez Grbec

Janez Gerbec/Grbec, po domače Novakov, rojen 1. 5. 1924 na Poljanah, ob smrti star 18 let; oče Jakob, mati Marija, rojena Kotnik; Dolenje Poljane 13, kmečki sin/delavec, samski. Pokopan v Viševku.

Anton Janežič

Anton Janežič, po domače Sežonov, rojen 4. 1. 1913 v Starem trgu, ob smrti star 29 let; oče Anton, mati Terezija, rojena Sežun; Stari trg 59, mizarski pomočnik/ kajžar, samski. Pokopan v Viševku. Požgali so tudi njegovo domačo hišo.

Milan Janežič

Milan Janežič, po domače Sežonov, rojen 3. 9. 1905 v Starem trgu, ob smrti star 36 let; oče Anton, mati Terezija, rojena Sežun; Stari trg 59, urar, poročen. Pokopan v Viševku. Požgali so tudi njegovo domačo hišo.

Franc Potecin

Franc F. Potecin, Pocinov, rojen 12. 9. 1924 v Starem trgu, ob smrti star 17 let, mati Neža, rojena Baraga, Stari trg 26, poročen, sin delavca/ mizar. Pokopan v Viševku.

Italijani so tistega dne oropali več hiš, potem ko jim je tolmač zajamčil, da so vsi pobiti domačini, Sežonovo in Paternostovo v Starem trgu pa tudi požgali.

Osemnajstega maja 1942 so na viševskem pokopališču pokopali padle člane Narodne zaščite, istega dne zjutraj pa so se Italijani že umaknili iz Loške doline.

Ubiti fantje in možje so bili prvotno (vsaj večina ?) pokopani v skupnem grobu na pokopališču v Viševku, pozneje pa nekateri prekopani v družinske grobove v Podcerkvi in Ložu, ne pa vsi. Tako je skupni grob ostal brez obeležja, a je še vedno vzdrževan.

Italijani stojijo na prvi stopnici ploščadi pred Sokolskim domom, njihove žrtve pa bose in razgaljene ležijo na pesku pred njimi. Čepeča vojaka najbrž pregledujeta žepe umrlih. Lojze Mlakar navaja, da so Italijani pobite s puškinimi kopiti tako iznakazili, da so nekatere svojci prepoznali le po oblekah. Pobrali so jim nahrbtnike in čevlje in jih potem prepeljali v središče Starega trga.

Še en posnetek istega dogodka. Fotografija je objavljena tudi v knjigi Notranjski listi II iz leta 1981. Glede na različne zapise ni jasno, ali je bila ena – glede na obrabljenost mogoče prav zgornja – ali vse fotografije iz ovojnice pozneje najdena/najdene v žepu ubitega italijanskega vojaka. Ali križec pod srednjim oknom Sokolskega doma morda označuje lastnika fotografije?

Ta slika štirih ustreljenih mož na travi ob zidu neke hiše in pred nogami vojakov, od katerih eden ležerno sloni na zidu, je iz istega sklopa (vira oz. kuverte) kot slike žrtev italijanskega vdora v Loško dolino na Sokolskem dvorišču, a je bila glede na okolje mogoče posneta drugje. Lahko gre za isti dogodek, še preden so pobite pripeljali v središče Starega trga, lahko pa za drugega. Morda se na to sliko nanaša zapis neznanca na hrbtni strani ene od slik, da gre za talce. V Loški dolini so leta 1942 Italijani streljali talce med drugim na Ulaki in pod njo, v Duli, Danah, v Podgori, Starem trgu in na Križni gori, kot kaže spodaj priložena znamenita, pred leti z italijanske strani zlorabljena slika, kjer pred puškami stojijo Edo Škerbec, France Škerbec, Janez Krajc, Feliks Žnidaršič in Franc Žnidaršič, vsi iz Dan v Loški dolini …

Spodaj je hrbtna stran ene od slik iz kuverte, ki se morda nanaša na sliko štirih ustreljenih mož.

Zapis govori o več pri italijanskem vojaku najdenih slikah, izročilo (A. A.) pa le o eni, ki je morda tista najbolj obrabljena, objavljena zgoraj. Žrtve vdora so padle v boju oziroma ob napadu, niso bili talci kot piše na hrbtni strani te slike, tako da se napis precej verjetno ujema s sliko štirih ustreljenih mož na travi.

* * *

Po vojni rojeni otroci smo bili nehote deležni vedno novega spominjanja v vojni umrlih in ubitih ljudi iz naših krajev, če drugače ne, pa ob obletnicah, praznikih in obiskih pokopališč.

V mojem spominu so ostali samo drobci tesnobnih in presunjenih pripovedi o dogodku 16. maja 1942, ko sta se ga v šestdesetih letih naša in soseda Gržetova mama spominjali: ” Takrat so ubili Novakovega Janeza …” Bil je osemnajstletni vrstnik in sosed moje mame … “Kako je bilo takrat hudo!… Sežonove so pobili, kar dva, Pocinove, Mlakarjevega, Naulakovega pa še druge z Loža … pa toliko hiš požgali!! ” je skoraj zajokala sosedova mama.

Še pozneje, čez nadaljnjih deset let, sem ujela besede spomina: “Mojega brata so Italijani ubili tistikrat … samo nekaj dni je bil oborožen … pa tako mlad, komaj osemnajst let je imel … “Ti tragično ubiti mladi ljudje so bili surovo iztrgan del življenja družin in vaških skupnosti, ne pa le oddaljena neznana imena, zato so boleči spomini le počasi izzvenevali.

Takrat še mlado pesnico Maričko Žnidaršič je ta dogodek, ko so ustreljeni možje ležali blizu njenega doma, da jih je videla z okna, globoko pretresel in tudi nanj se je odzvala s pesmijo.

Slovarček:

• OF: Osvobodilna fronta slovenskega naroda
• NZ: narodna zaščita

Viri:

• Notranjski listi II, Stari trg 1981, str. 60 – 84, Lojze Mlakar: Pogled v dejavnost KPS in OF v Loški dolini v prvem letu NOB
• Danijel Divjak, e-mail, marec 2026
• Marička Žnidaršič: Pesmi izpod Snežnika, Mladinska knjiga, Lj., 1950
• Svobodna beseda. Št. 82., avg. 2022

Kraj: Stari trg
Datum: 16. 5. 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Skenirano: 18. 8. 2023
Oblika: fotografije, kuverta