1955 Rakek – Tam nekje enkrat

Če greš po Postojnski navzdol, pri cerkvi na levo in potlej na glih in spet na levo, prideš na to pot na sliki. Spomnim se te table, ko sva vsako jesen v tem delu gozda s starim atom nabirala lešnike, ki jih je potem stara mama sušila v roru in za božič naredila iz njih potico. Če je bilo lešnikov premalo, se pravi, če so bile veverice hitrejše kot midva, je bila potica rožičeva, ki je pa nihče ni maral.

V zvezi s kažipotom je stara mama vedno pripovedovala anekdoto. Gluha ženica je sedela na pragu in nekaj šivala. Mimo je prišel popotnik, jo pozdravil in vprašal:
»Mat’, kam pa ta pot drži?«
»Drži, drži, dva mernika drži.«
»Mat’, vi ste gluha.«
»Je, bla ruha, ja, pa sem žakl nardila.«

Lepo je videti njive, ki so obdelane. No, obdelane so še vedno – pokošene, takrat pa je na njih rasla zelenjava za sproti in za ozimnico. Teta Mara vedno pravi, da včasih na Rakeku toliko njiv ni bilo obdelanih, kot jih sedaj je. In če gledamo stare slike od takrat nekje do danes, je resnica očitna – včasih je vsak obdelal svojo njivo, danes gremo pa v trgovino.

Škocjanska pot mimo zadnjih hiš. Po njej pridemo do Kunaverjeve poti za Rakov Škocjan.

Tehle hiš pod pokopališčem nisem mogla prepoznati. Seveda ne, ker jim manjka družba ostalih hiš, ki jih je danes mnogo več.

Spominjam se te table, niti približno pa ne, kaj je na njej pisalo. Je bilo opozorilo ali kažipot?

Razglednica je bila poslana iz Starega trga, kdaj, pa ne vidim.

Kraj: Rakek
Datum: petdeseta leta?
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: fotografija