1955 Rakek – Tam nekje enkrat
Če greš po Postojnski navzdol, pri cerkvi na levo in potlej na glih in spet na levo, prideš na to pot na sliki. Spomnim se te table, ko sva vsako jesen v tem delu gozda s starim atom nabirala lešnike, ki jih je potem stara mama sušila v roru in za božič naredila iz njih potico. Če je bilo lešnikov premalo, se pravi, če so bile veverice hitrejše kot midva, je bila potica rožičeva, ki je pa nihče ni maral.
V zvezi s kažipotom je stara mama vedno pripovedovala anekdoto. Gluha ženica je sedela na pragu in nekaj šivala. Mimo je prišel popotnik, jo pozdravil in vprašal:
»Mat’, kam pa ta pot drži?«
»Drži, drži, dva mernika drži.«
»Mat’, vi ste gluha.«
»Je, bla ruha, ja, pa sem žakl nardila.«
Lepo je videti njive, ki so obdelane. No, obdelane so še vedno – pokošene, takrat pa je na njih rasla zelenjava za sproti in za ozimnico. Teta Mara vedno pravi, da včasih na Rakeku toliko njiv ni bilo obdelanih, kot jih sedaj je. In če gledamo stare slike od takrat nekje do danes, je resnica očitna – včasih je vsak obdelal svojo njivo, danes gremo pa v trgovino.

Kraj: Rakek
Datum: petdeseta leta?
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: fotografija
Hiše pod pokopališčem: leva je Matičičeva, desno od nje Godeševa, tista majhna pa ne vem čigava naj bi bila. Jaz se je ne spomnim, pa sem kot otrok redno potovala ne tej relaciji………od doma ponavadi v koreti, nazaj pa za koreto, ker jo je bilo treba pri cerkvi po vasi navzgor riniti.
Mimogrede, dopoldne, ko sta stara mama in stari ata obdelovala njivo na Resnatem devcu (pri Delskem mostu), sem pridno sedela v “jam’lču”, mahala mašinci (vlaku) in čakala da bo zvonilo poldne, da smo šli domov. Pa prav nič ni bilo dolgočasno!!!
Mislim, da na kažipotu, z malo domišljije, preberem RAKOV ŠKOCJAN. Datum na razglednici je 23. VI. 66, tudi znamka bi sodila v tisti čas.