Skip to content

1934 Velike Bloke – Korle, mati in Malka

3. 12. 2021

Praznik Marijinega vnebovzetja Velika maša, tudi Veliki šmaren imenovan, je bil v Velikih Blokah posebej čaščen že dolga leta prej, preden je papež Pij XII. s svojo nezmotljivostjo leta 1950 objavil dogmo o njenem vnebovzetju z dušo in telesom. Vaška cerkev, največja in najlepša podružnica Bloške fare, zgrajena sredi 16. stoletja, je posvečena temu prazniku. Družine, vaščani in njihovi sorodniki ter znanci so se vedno radi zbrali ob tem prazniku, ki ga slavimo 15. avgusta. Tudi pri Matevževih je bilo vedno tako. Velika družina je bila raztresena po svetu, a če se je le dalo, so bili ta dan doma. Za ta praznik so vedeli tudi fotografi in tako so v vasi nastale mnoge družinske fotografije.

Ivana in Tomaž Mazij, Matevževa sta imela enajst otrok. “Le” dva sta umrla v otroških letih. Leta 1934 je doma stanoval samo sin Lojze, ki je tisto leto v domači hiši odprl svojo krojaško delavnico.

Najstarejši sin Janez, rojen 1899, je bil že od otroških let posvojen pri sorodnikih Ujcovih, France se je moral kot financar seliti iz kraja v kraj, trije bratje Anton, Matija in Dominik pa so bili na delu v Franciji. Korle je kot trgovec delal v trgovini Brus v Logatcu, edina sestra Malka se je učila za šiviljo v Velikih Laščah, najmlajši Jože, rojen 1920, pa se je učil za zidarja v Ljubljani. Za Veliko mašo leta 1934 sta domov prišla Korle in Malka, kam se je zataknil Lojze, ne vemo. Z materjo sta se slikala na vrtu med hišo in skednjem. Mati so bili tisto leto stari 55 let. Skrbno zavezana ruta pokriva glavo, čez obraz se je raztegnil skrivnostni nasmeh. 75 let, ki so jih mati preživeli pri Matevževih, od poroke leta 1898 do smrti 1973, so bili močna, nevidna vez velike družine. Mož Tomaž je 30 let večino leta služil kruh v hrvaških gozdovih pa še prva svetovna vojna je bila vmes, otroci so morali hitro za svojim kosom kruha v uk ali na delo. Prihodi otrok domov so bili zato zanjo vedno velik dogodek.

Za Karla ali Korleta, kot se mu je reklo, rojenega leta 1911, je oče našel učno mesto pri velikem in uglednem trgovcu v Mariboru. Z vlakom sta se odpeljala na dolgo pot, za 14-letnega fanta v popolnoma neznano mesto k neznani družini. Še dolgo v zrela leta je znal povedati očetov poduk s te poti:” Fant moj, tudi če bodo drva cepili na tvojem hrbtu zdrži, da se boš le izučil!” Na srečo se je Korle izkazal, dobro se je naučil tudi nemščine, kar je bilo takrat v Mariboru zelo pomembno in gospodar ga je imel zelo rad. Postal je dober trgovski pomočnik. Ko je iz Maribora odhajal k vojakom v kraljevo vojsko v Subotico mu je gospodar v zahvalo naročil gosposko kočijo za vožnjo na železniško postajo. Po odsluženi vojaščini ga je priporočil za delo trgovcu Brusu v Logatec, kjer je bilo njegovo novo delovno mesto. Po nenadni smrti trgovca in gostilničarja Ivana Korošca – Lenčka v Velikih Blokah so ga Brusovi za vodenje trgovine priporočili vdovi Heleni in tako je delo našel v domači vasi pri sosedu. Med njim in domačo hčerko Meri se je spletla ljubezen in leta 1937 je tako postal Lenčkov Korle.

Amalija – Malja, Malči ali Malka, kot so ji rekli, rojena leta 1917, je bila edina hči v družini. Bila je deseti otrok po vrsti in kar v strahu so bili, da bo spet sin. Na srečo ni prišel deseti brat, ampak končno deklica. Vedno je imela posebno mesto v družini. Po končani ljudski šoli so jo dali v gospodinjski tečaj, leta 1934 pa v uk k šivilji Ivani Mencin v Velike Lašče. Mojškra je bila v daljnem sorodu z materjo Ivano. Kot je bilo takrat v navadi, je vajenka stanovala pri družini in poleg učenja pomagala v kuhinji in pri varstvu otrok. Že kmalu se je vanjo zagledal mlad krojač iz Velikih Lašč, Lojze Venturini. Razoorožila sta ga njen nasmeh in prijaznost. Malka se je v Velikih Laščah učila tri leta in poleg šivanja postala vešča tudi štrikanja, vezenja in drugih zahtevnih ročnih del. Domov je hodila ob vsaki priložnosti, največkrat seveda peš. Po končani učni dobi se je vrnila domov in našla težaško delo pri gradnji vojašnic. Kljub skromnemu plačilu, saj so dekleta imela precej nižjo postavko kot fantje, je bil vsak dinar pomemben. Z Lojzetom sta se malo videvala. Kot uveljavljenemu krojaču so se Lojzetu kazale lepe poročne priložnosti pri premožnih hišah v Velikih Laščah in v Dvorski vasi. On pa ni pozabil Malke, tudi ona njega ne in tik pred vojno jo je zasnubil. Z Lenčkovo kočijo so se Matevževi peljali k poroki v Velike Lašče, ko so bili v naših krajih že italijanski okupatorji. Lojze je z ženo dobil tudi sodelavko v krojaški delavnici.

Še nekaj besed o materi Ivani. Kot je videti iz mojega zapisa, smo jo vsi, tako njeni otroci, snahe, zet in vnuki – onikali. Izjema je bil njen prvorojenec Janez. Najbrž zato, ker je bil že kot majhen posvojen pri svoji teti in imel dva priimka – Mazij Drobnič. Materina skrb za družino se je nadaljevala tudi v njenih poznih letih. Ko smo njeni vnuki lahko že pozneje prihajali domov, s kakšne veselice ali plesa, mati niso spali. Čakali so budni na postelji v hiši ob krušni peči. Nič niso posebej spraševali, kje smo bili, le potiho smo morali z njo za pokoro odmoliti par Očenašev in Zdravamarij. Če smo prišli res pozno, je bilo treba za dodatek z njo ponavljati še Vero: Verujem v enega Boga …

Mati so se zanimali še za naša dekleta ali fante, posebej iz kakšnih družin prihajajo, ali so pošteni, pridni … Leta 1972 je k nam prvič prišla na obisk moja Irena. Bili smo še pri kosilu, ko so bili mati že pri nas: Tok v∂nd∂r č∂gava s∂ pa ti? je bilo prvo vprašanje in tako sta se spoznali.

Mati nikoli niso zaklepali domače hiše. Kdor se mora zaklepati, že mora imeti kaj slabega na svoji duši, so znali reči.

Slika je iz družinskega arhiva Franceta Mazija z Rakeka. Za nove rodove so napisali opombo o materi Ivani.

 Naša vnuka Vitja in Maksim imata rojstni dan 13. in 15. avgusta. Razlog več, da je Velika maša tudi sedaj naš poseben dan.

Viri:

  • Drago Mazij, Cerknica
  • Janez Mazij, Maribor
  • Martina Venturini, Velike Lašče

Kraj: Velike Bloke
Datum: 15. 8. 1934
Avtor: Foto Mauri
Zbirka: družina Mazi, Rakek
Skenirano: 3. 9. 2016
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Marta Hren permalink
    3. 12. 2021 08:26

    Kašen lep zapis in spomin na staro mamo!

    Liked by 2 people

  2. 3. 12. 2021 08:28

    Kakšna saga!

    Liked by 1 person

  3. Ivanka Gantar permalink
    4. 12. 2021 09:28

    Bravo!

    Všeč mi je

Odgovorite Marta Hren Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: