1918 Maribor – Rudolf Maister dobi čin generala

Dekret, s katerim je Narodni svet za Štajersko prvega novembra 1918 podelil Rudolfu Maistru čin generala in mu predal vso vojaško oblast za Južno Štajersko, so podpisali: predsednik Karel Verstovšek, podpredsednik Franjo Rosina in tajnik Fran Voglar. Šlo je za ure, če ne celo za minute, ukrepati so morali hitro, šlo je za to, ali bo Maribor in okolica slovenski, ali avstrijski, zato v tem pomembnem dokumentu ne smemo gledati na tipkarske in druge napake.

Slovenci smo se žal ob koncu prve svetovne vojne, kot sestavni del Avstro-Ogrskega cesarstva, našli med poraženci.

Za meje in slovenstvo je po koncu prve svetovne vojne pomembno vlogo odigral Narodni svet za Štajersko (tudi Narodni svet v Mariboru), ustanovljen 26. septembra 1918 v Mariboru, ki je bil t. i. pokrajinski odsek Narodnega sveta v Ljubljani. Na sejah Narodnega sveta za Štajersko so obravnavali določitev narodne meje, ustanavljanje krajevnih narodnih svetov in narodnih straž na slovenskem Štajerskem, Narodni svet pa je bil pomemben tudi pri prevzemu oblasti na Štajerskem, ki se je pričela 1. novembra 1918. Deloval je do 30. decembra 1918.  V času svojega delovanja je utemeljil vsa najpomembnejša dejanja narodne osvoboditve na slovenskem Štajerskem.

Njegov predsednik je postal dr. Karel Verstovšek (1871-1923), politik in filolog, podpiral vojaške akcije Rudolfa Maistra in ga 1. novembra 1918 imenoval za generala. Kot predsednik Narodnega sveta za Štajersko je dosegel imenovanje slovenskih okrajnih glavarjev in županov. Posebno velike so njegove zasluge pri ustanavljanju Univerze v Ljubljani.

Dr. Franjo Rosina (1863-1924), slovenski odvetnik, politik in bančnik je bil v letih 1918–1919 podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko in je skupaj s predsednikom Karlom Verstovškom z odločnostjo veliko pripomogel k uspehu generala Maistra. Vsestransko je podpiral akcijo za slovensko Štajersko in Maribor. Kot načelnik mariborske Posojilnice je dr. Rosina za potrebe Maistrove vojske zagotovil 2 milijona kron. Znana je njegova prepričljiva izjava: »Denar je slovenski, če nam pomaga rešiti, kar se rešiti da, je prav, če ne, gremo pa tako mi vsi in denar ….« General Maister je kasneje zapisal: »Pomen tega koraka Posojilnice in njenega predsednika razumemo, če upoštevamo, da se je s tem denarjem hranilo, preskrbovalo in plačevalo slovensko vojaštvo, ki je rešilo Maribor pred Avstrijo. Po pomenu in posledicah predstavlja ta korak zgodovinsko delo v naši preteklosti«. Denar je Posojilnici vrnila deželna vlada za Slovenijo v Ljubljani leta 1921.

Podpredsednik je bil tudi dr. Josip Hohnjec (1873-1964), slovenski teolog, filozof, politik in pedagog. Leta 1917 se je zelo trudil za populariziranje Majniške deklaracije in tako prišel v politiko. Ob prevratu je bil podpredsednik Narodnega sveta v Mariboru ter je leta 1919 kot član delegacije Slovenske ljudske stranke (SLS) odšel v Začasno narodno predstavništvo v Beograd.

Tajnik Narodnega sveta za Štajersko pa je bil Fran Voglar (1877-1925), šolnik in politik. Zbiral je podpise za majniško deklaracijo (1917) in organiziral januarja 1918 shod Jugoslovanska demokratska stranka (JDS, liberalna); disciplinski preiskavi se je izognil, ker je bilo konec vojne. Po vojni je bil tajnik Narodnega sveta za Štajersko, poslanec JDS v začasnem Narodnem predstavništvu v Beogradu (1919–20), odgovorni urednik liberalnih dnevnikov.

Še par besed o Generalu Rudolfu Maistru. Kljub tako pomembni nalogi, ki jo je s svojimi borci opravil, ko je Sloveniji in Jugoslaviji priboril pomemben del slovenskega narodnega ozemlja, v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa tudi v Kraljevini Jugoslaviji in Jugoslaviji po drugi svetovni vojni ni bil cenjen, kar zamolčan je bil. Lepo je to opisal naš rojak, pisatelj Ivan Matičič v glasilu Kamniški občan, 20. novembra 1970:

Moja srečanja z Maistrom

Mnogo let je prihajal general Maister na poletni oddih k svoji teti gospe Sebenikarjevi, ki mu je pozneje zapustila svoje, posestevce in lepo hišo. V Ivanjem selu pri Uncu je moj rodni kraj, zato sem generala na Uncu večkrat obiskal. Z veseljem me je sprejel. Prinesel sem mu nekaj do tedaj izišlih svojih knjig in videl, da so mu že dobro znane, zlasti zato, ker so vojne in borbene vsebine: Krvave poljane (prva svetovna), V robstvu (na Soči), Na mrtvi straži (Vojna krajina). Moč zemlje (epopeja koroški zemlji).

Generalov poletni kvartir je bil Unec, zimski pa Maribor. V zimskem času sem prihajal ob sobotah zvečer v Maribor, kjer sem v realki predaval grafičarjem o grafičnih tehnikah. Pred začetkom sem na kratko obiskal Maistrov dom — in general mi je rekel, da moram vsakokrat po predavanju priti k njemu, da malo pokramljamo. In tako sem prihajal. Prijazno so me sprejeli in mi razkazali ogromno knjižnico, ki nima primere po množini in vrednosti knjig v nobeni zasebni knjižnici. Kak večer je prišel tudi nadporočnik Cviren — in ko so se družinci: Maistrova gospa in sina Hrvoj in Borut umaknili počivat, smo kramljali v treh in cukali belo močno »Maistrovo vino« (tako so mu rekli zato, ker mu je bilo to vino všeč). Kramljali smo o raznih frontah prve svetovne, največ pa o bojih na Koroškem. Opazil sem, da generalu ugaja ozka družba, kjer se zaupno kramlja, rad ima tudi šaljive pomenke, pri katerih se do srca nasmeje. Je zelo zgovoren, živahen temperament, prijeten, demokratičen; pozorno posluša besedo in mnenje sobesednikov. Hitro, prehitro so minevale ure v njegovi družbi. Ko je odbila polnočna ura smo si voščili prijetno spanje in se razšli.

Zmeraj pa ni bilo Cvirna zraven. Neki večer, ko sva bila sama, se je general zresnil in rekel: »Poslušaj, govoriti hočem nekaj popolnoma zaupno, med štirimi očmi.«

»Prosim, gospod general,« sem rekel.

»Veš, jaz sem revež, moja družina je v stiski… Moja pokojnina je tako nizka, da težavno izhajamo. K meni prihajajo in me pozdravljajo razne deputacije, ki jim moramo s čim postreči. Beogradu nisem pri srcu, zato mi daje slabo pokojnino.«

Začudil sem se: »A tako? Oh, gospod general, tu vam pa moramo pomagati! V Ljubljani bom stopil do nekaterih, ki mnogo premorejo …«

Brž me je prekinil, odločno pocukal za roko in otresel z glavo: »Ne, ne dovolim! To sem zaupno priznal tebi, a ne smeš o tem niti črhniti nikomur! Zadnji čas mi mariborska občina daje nekaj dodatka …« Ubogal sem ga in sem o tem molčal vse do danes.

V juliju 1934 v Mariboru, na dan našega zbora bojevnikov, mi je general stisnil roko in rekel veselo razvnet: »Velja, na svete Ane dan se gotovo snidemo na Uncu!« Tedaj je odšel izredno dobro razpoložen v svoje notranjsko zatišje. A na svete Ane dan je umrl…

27. julija zatem smo se na Uncu poslavljali od pokojnika. V imenu bojevniških organizacij, katerih predsednik je bil general, sem se poslovil z besedami: »Letos spomladi (l. 1934) k prazniku Prebujenja je obhajal naš Rudolf Maister jubilej svojega 60-letnega življenja, danes k prazniku žetve pa se poslavlja s te svoje zemlje, ki ji je koval mejnike. Ob njegovem jubileju smo mu zagotavljali: Ti ne boš umrl, ne, ti ne umrješ, ne moreš umreti svojemu narodu, v katerem si tako globoko zasidran!

Nenadoma, sredi dneva, mu je zastal utrip srca, kakor da je zasnul. In to notranjsko zatišje ob skrajni meji je vztrepetalo, kriknilo — in vsa slovenska zemlja je prisluhnila, v neizrečeni boli je sklonilo ljudstvo glave.

Umrl je junak, ljubljence naroda, izdihnil je ljudski general. Slišimo, kako jokajo matere, žene, vidimo jake može, ki stoje prepadeni in v nemem molku tugujejo za tem, ki jim je bil ponos in varnost.

Vidim ljudske množice, ki ga kropijo s solzami, vidimo kmetske žuljeve roke, ki dvigajo njegovo krsto na rame, vidimo jih, ki neso tvoj ponos na poslednjo pot, neso graničarja orjaka.

Videli smo blisniti meč,
videli zlomljenega sredi zamaha
Bratje v sedlo, vajeti v dlan,
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde
podkove!

Bratje, naprej!
General Maister odhaja …
Večen spomin na narodnega generala in zapovednika!
Večna zahvala junaku osvoboditelju!«

I. Matičič

Vir: Kamniški občan, 20. novembra 1970

Kraj: Maribor
Datum: 1. november 1918
Avtor: Narodni svet za Štajersko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: datoteka