1963 Cerknica – Koline

Če velja, da so koline kot običaj posebnost slovenskega naroda, tudi velja – kolikor krajev, toliko običajev.  Najprimernejši čas za koline so hladni zimski meseci. V starih časih je bila to priložnost, da so se ljudje najedli mesa, saj le-ta ni bil vsak dan na krožniku. Bil pa je to tudi dogodek, ki je povezoval vso družino, saj so morali za delo poprijeti prav vsi družinski člani. Tudi otroci so se veselili kolin. Prašiča so držali za rep, sicer bi po starem verovanju lahko ušel.

Že dan pred zakolom prašiča so bili pripravljeni vsi pripomočki, na dan kolin pa je bilo treba vstati zarana in pripraviti krop, začimbe in vse ostalo potrebno.  Po zakolu so prašiča razkosali. Prvi dan so se tudi prala čreva. Za to je bila odgovorna gospodinja. Drugi dan so delali krvavice in oddali koline. Vsak kos mesa je bil namenjen za določen dan v letu, npr. za veliko noč šunka, za pusta spodnja čeljust…  Za sušenje so meso pripravili tako, da so ga dali najprej v nasol (nasolili so ga).  Sušilo se je  tudi nedәlvajne: mehur, želodec, danka. To se je nadevalo, obtežilo, potem pa sušilo. Šele kasneje so se pripravljale tudi salame in klobase, pa rezalo in cvrlo špeh (slanino).  Nekaj kolin so domači zadržali zase, nekaj so dali sušit, boljše koline pa so  razdali sosedom in sorodnikom.

Ob kolinah je bil prvi obrok iz zaklanega prašiča malica, pripravljena iz še toplih jetrc. Jetrca s čebulo je najprej dobil klavec, pa perice črev in pomočniki, ki so držali prašiča med zakolom. Za kosilo je gospodinja že spekla krvavice in jih ponudila s kislim zeljem.

____________________________________________________________

V maso za krvavice damo očiščeno svinjsko glavo, kuhano z jušno zelenjavo, pljuča, srce, okrvavelo meso (štihe) in kožo. Meso se ne sme preveč razkuhati. Kuhano meso ločimo od kosti. Zmeljemo ga ali grobo narežemo. Dodamo stopljeno črevjo mast, posebej napol kuhan riž, proseno kašo ali ješprenj. Vse skupaj damo v skledo in pred mešanjem dodamo praženo nasekljano čebulo, začimbe (sol, poper, majaron, meto) in zalijemo s precejeno juho glave. Dobro premešamo in dodamo kri. Po okusu dosolimo in začinimo, nato maso nadevamo v dobro oprana čreva. Krvavice obarjamo v malo osoljenem kropu. Ko klobase priplavajo na površje, jih prebodemo s špilo (tanka olupljena paličica za spenjanje črev). Če priteče iz klobas čista tekočina, je klobasa kuhana. Juha, ki ostane po kuhanju krvavic, je godlja.

	Fotograf je ujel Cibove pri paluženju (odstranjevanju ščetin) svinjske glave in parkljev.  Klovc (klavec) je Janez Lovko – Urbanov s Peščenka. Klovci so vedeli veliko šegavih povedati s svojih »romanj« od hiše do hiše. Z veliko kuhalnico po škafu meša gospodarjev mlajši brat Tone.
	Levo delno viden gospodarjev  svak Vinko Žnidaršič – Šentkov, nato gospodar Janko, gospodinja Marija in gospodarjeva mama Ivanka, v ozadju pa domači pes Bobo.
	Ta slika je nekoliko novejša.  Prašič je dan narazen (razkosan).  Klovc je Rado Ileršič (tretji z leve). Prvi z leve je gospodar,  drugi Janez Mele – Kunčev  in desno Kosov oče, soseda, ki  sta prišla prijet prašiča.  Vrli možje so morali pri občutljivem delu seveda večkrat razkužiti grla.

Kraj: Ccerknica
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: 2 fotografiji