1985 Velike Bloke – Koline

Zima je pred vratmi, na Blokah je enkrat že ovrglo, jutranje temperature so se spustile pod ničlo. V tem času pridejo na vrsto koline. Kjer pridne gospodinje vzredijo domačega pujsa, je seveda najbolje, vendar je to redko, drugi ga tako kot včasih kupijo ali se pridružijo na tem prazniku k žlahti. Pri nas smo imeli včasih v gospodarskem objektu svinjak, klet za skuho in krompir in svinjsko kuhinjo s kotlom. Mlade pujske smo kupili konec spomladi od preprodajalcev iz Srbije, največkrat iz Šabca. Ko smo zagospodarili tamladi, prašičev nismo več redili doma, ampak smo za koline prašiča kupili. Za to delo smo največkrat izkoristili proste dni okoli takratnega praznika 29. novembra.

Povezal sem se z gostilničarjem Ivanom Miklavčičem, ki me je rad vzel s seboj, ko se je odpravil po prašiče za gostilno. Običajno sva šla k njegovim stalnim rejcem v okolici Murske Sobote pa tudi na sejem v Samobor pri Zagrebu sva se odpravila. Vedno sva krenila zgodaj zjutraj, takoj po tretji uri. Stara Lada karavan in težka prikolica za štiri prašiče, denar v prgominih, vse je bilo pripravljeno že prejšnji večer. Pri eni od teh poti so se nama na stari cesti pred Vranskim – avtoceste še ni bilo, od zadaj z Golfom zaleteli štirje fantje. Takoj se je videlo, da so še včerajšnji in so korajžno trdili, da nama zavorne luči niso delale in sva vsekakor kriva midva. Ivanu je bilo hitro vsega dovolj. “Lojze, pritisni na bremzo”, je ukazal. Kljub temu da so žarnice visele samo še na žičkah, so gorele. “Fantje, kuponček ven, srečo imate, da se nama mudi, ker bi drugače klical milico”. Nekako sva prikolico zbolhala in krenila naprej. Hudo je bilo potem na blatnih prekmurskih dvoriščih, prikolica se ni dala odpet in obračali smo jo z odnašanjem in nekako vendar naložili štiri lepe pujse. Ko sva jih pripeljala domov, je on svoje spustil v svinjak, naš pa je zadnjo noč preživel v prikolici na našem dvorišču. Ob neki priliki se je zvečer zelo shladilo in z Ireno sva se ustrašila, da ne bi pujs zmrznil. Ponoči sva ga hitela zalagati s slamo in senom. Nič mu ni bilo in mirno je počakal svoj konec.

Tista leta je pri nas klal Srebrnakov France iz Nove vasi, ne vem zakaj se ga držalo ime Bečar. Bil je prijatelj mojega očeta, saj se je tudi njegov brat Lojze Srebrnakov pri nas učil za krojača in smo tako hišnega mesarja imeli zagotovljenega.

Običajno je šlo zjutraj vse po redu. Že prejšnji dan sta mama in Irena pripravili vse potrebno: sol, česen, meto, poper in druge začimbe, špine, razne krpe, nože … Zjutraj so se prikazali držači, stol za klanje ali trugo smo si izposodili, pripravili smo še verige za obesit in vse ostalo.

Ko je naš Matevž krenil v srednjo šolo, je znal o tem prazniku pripovedovat svojim gimnazijskim sošolcem. Bili so navdušeni in mislim, da je bilo leta 1994, so trije Ljubljančani, njegovi sošolci, prišli z njim. Zjutraj so hitro vstali in z zanimanjem čakali, kako se bo stvar odvijala. Razporedili smo jih ob domačih sigurnih držačih. Ko so videli, za kaj bo šlo, da bomo pujsa zgrabili in zaklali in so videli posodo za kri, so prebledeli in se zaprli v garažo. Šele ko je cviljenje utihnilo, so se pokazali ven. Vse skupaj so nas gledali kot kakšne ljudožerce. Počasi so se le okorajžili in sošolec Boris, ki je bil na gimnaziji član fotokrožka, nas je nekajkrat s fotoaparatom pritisnil pri delu. Za fotografijo, na kateri s stricem Jožetom čistiva dlake s svinjske glave, je na šolski razstavi dobil nagrado. Tudi mi smo dobili to sliko, ki jo danes objavljamo na Starih slikah.

Letos sem začel malo več hoditi okoli zdravnikov. Z leti se rade privržejo razne bolezni. Z doktorjem specialistom kardiologom sva ob pregledu razpredala o morebitnih razvadah, kot so kajenje, alkohol in nezdrava prehrana. Ob zanikanju vseh razvad sem le priznal, da kakšen svinjski udek le ni odveč in da smo doma še nedavno klali prašiča. V dokaz sem mu omenjal fotografijo s podstrešja. Navdušeno je poslušal, podprl raznovrstno prehrano in mi potrdil, da novodobnih navodil o škodljivosti mesa in dobrot kralja živali le ne gre jemati dobesedno. Bi pa zelo rad videl tudi omenjeno sliko, je omenil. To njegovo željo sem izpolnil že ob naslednjem pregledu. Miloš jo je perfektno skeniral in odnesel sem mu jo za spomin. Slišati bi morali, kakšen hvalospev ji je napravil: “Diagonala – vaša glava g. Mazij, svinjska glava, glava strica, oba z brki in v kapah, čudoviti proporci in črno-beli kontrasti, sneg, pa še veriga s kavljem … To sliko bom dal v uokvirit in bo visela v moji ordinaciji kot hvalospev uravnoteženi prehrani.”

Ta slika ni bila edina šolska nagrada v zvezi z našimi kolinami. Naš Matevž je kot osnovnošolec pri prostem spisu s temo “Zgodilo se je nekaj smešnega”izbral zgodbo “Ušel nam ja prašič”in opisal, kako nam je enkrat tik pred klanjem iz prikolice ušel pujs in kako smo ga skupaj z držači in mesarjem lovili ob Bloščici. Hudič nikoli ne pride sam. Tisto leto klobase in salame niso uspele. To je bila samo potrditev, da mora žival mirna pod nož, drugače se že kaj sfiži. Za spis je fant dobil nagrado in prečitati ga je moral na šolski prireditvi. Dobil je dolg aplavz, smeh prisotnih staršev se še dolgo ni polegel.

V novejšem času se je stvar spremenila. Klobase in ostale dobrote kralja živali kupujemo pri domačih mesarjih.

Slovarček:

• ovrglo: prva rahla snežna odeja
  
• skuha: pesa, krompir, perje, vse za svinjski kotel
• prgomin: denarnica
• truga: velik lesen zaboj za vrelo vodo, v njem se s pomočjo kolofonije odstranijo prašiču ščetine
• zbolhala: uredila

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1985, 1994
Avtor: Boris Šaletić
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 19. 10. 2023
Oblika: fotografija