1986 Velike Bloke – Koline (1)

Breda Turšič iz Begunj pri Cerknici pripravlja jetrca za malico. Dogodek, ki se je ponavljal skozi več let, se dogaja v osemdesetih letih 20. stoletja. Slike so nekoliko mlajše.

Gospod Mazij je lepo napisal, kako so se imeli fajn na kolinah. Jaz vam bom pa povedala, kako zgledajo koline z vidika dekle, tiste najnižje. Za koline smo se pripravljali že dan prej. Sosed Janez in ata Janez sta z Janezovo (vino s tem imenom) pomočjo pod štant znesla stol, na katerega so položili ubogo žival in trugo v kateri so jo potem omavžali. Iz skladišča smo prinesli kolinarske posode in jih zdrgnili do visokega sijaja. Take, očiščene do potankosti, smo že spravili. Ampak ne bom jaz zabušavala, če že vsi drugi nekaj delajo. Mama je pripravljala kupljena čreva, posodo za kri in podobne neumnosti. V garažo smo postavili štiri koze (je dobro, če je kaj pri hiši) in čez položili deske, ki jih je mama pokrila s sveže opranimi belimi rjuhami. K de bo kakšna operacija! Tja smo potem zložili razkosanega reveža, da se je meso do naslednjega dneva shladilo.

Na dan smrti je bilo treba vstati še prej kot za službo. V kuhinji smo zakurili in skuhali en liter kofeta. Kmalu so začeli prihajati pogrebci – držači in mesar. Spili so kofe in en, dva tri ali več šnopsov. Potem so šli. Ostala sem v kuhinji. A ne sama. Z menoj je bilo kar nekaj posode, ki jo je bilo treba pomiti. Ni bilo pomivalnega stroja. Najprej sem na radiju našla postajo, ki je predvajala hard rock in ga dala na ves glas, da nisem slišala trpečega cviljenja. Pomila in pospravila sem posodo ter pobrisala po tleh. Če je bilo suho vreme, je še šlo. Če je deževalo, pa joj, gorje.

Kmalu je mama prinesla skledo z jetri in odrezki mesa, postavila na mizo in rekla: »Ob devetih bodo prišli jest!« Z velikim odporom, ker se mi je gravžalo, sem rezala jetra in jih s koščki mesa ocvrla (glej Bredo na sliki). Pripravila sem mizo in pijačo. Kmalu so se prikazali. Poleg tistih od zjutraj je bil vedno še kakšen padalec. S seboj so prinesli mraz v obleki, alkoholne hlape, na čevljih pa blato, pomešano z žaganjem in krvjo. Bila sem neskončno vesela. Postregla sem z jetrci, nalila pijačo. Stoječ pri šporgetu (tudi glej sliko), ker ni bilo stola za služkinjo, sem čakala, da bodo s hranjenjem končali. Sama nisem jedla. Sem imela v hladilniku putr in marmelado pa kruh v gredenci. Ko so pojedli, sem pospravila mizo, pomila mastno in krvavo posodo, pometla in pobrisala po tleh.

A to še ni vse! Treba je bilo paziti na župo, da je vrela, a ne preveč, kuhati krompir in pripraviti solato. Kasneje sem fasala še zrezke, ki jih je bilo treba speči in ponovno pripraviti mizo za kosilo. Ko smo dali to skozi, sem ponovila vajo iz pomivanja posode in tal tretjič ta dan. Ni bilo zadnjič. Na srečo mi je bilo nekaj svinjskega dela prihranjenega, na primer kuhanje glave in ostalih pritiklin za krvavice. To je delala teta Ančka v svinjskem kotlu, ki smo ga dan prej zdrgnili. Tudi do visokega sijaja. Še nov ni bil tako lep. V njem je teta kasneje kuhala tudi krvavice. Za lon si je vzela parklje, ker je rada delala žolco. Še sreča. Sicer bi me najbrž doletelo še kakšno delo v zvezi s parklji.

Človek ne more verjeti, ampak po kosilu in pospravljeni kuhinji sem imela nekaj časa frej. V miru sem pokadila cigareto in si natočila veliko šalco kofeta. Preveliko za en čik, zato sem prav počasi in v malo daljšem časovnem obdobju pokadila tri. Kar v kuhinji. Saj so zluftal, ko so prihajali in odhajali. Vsi so imeli rep in nihče ni zapiral vrat za sabo. Torej sem bila poleg služkinje še vratarica. Kmalu je sledila priprava večerje in ponovno pospravljanje. Pa dneva še kar ni bilo konec. Mama je kar naprej prihajala: »daj to, prinesi ono, pridi iskat …«

Kolinarjem se ni nikamor mudilo, saj so bili več ali manj vsi pod gasom. Mene so noge bolele do kolkov. Cel dan se nisem usedla za več kot pol ure. Pojedla sem pa nekaj ostankov krompirja in solate pri kosilu. Še to moram povedat. Župe nisem jedla, čeprav jo imam zelo rada. Ko je teta Ančka prišla nekaj iskat, je probala župo in ugotovila, da je premalo slana. Pa ni bila. Vrgla je vanjo še pol pesti soli, premešala z isto žlico, s katero je prej poskusila in še malo posolila in premešala. Ponovno poskusila, vse z isto žlico, ko je bilo končno dovolj soli. Župe nisem jedla, ker mi nikoli ne mešamo z žlico, ki smo jo imeli že v ustih in ker je bila verjetno slana k mrtvo morje. Od ostalih ni rekel nihče nič. Verjetno se niso hoteli zameriti kuharici, torej meni. Mene je bilo pa sram, ker si je večina najbrž mislila, da še župe ne znam pravilno soliti.

Malo pred polnočjo so bila največja dela končana in smo smeli iti spat. Pa ne za dolgo. Naslednji dan je bilo treba ponovno vstati še prej kot za službo in ponoviti vajo s kofetom in šnopsom. Jetra so odpadla, ker so jih včeraj pojedli. Treba je bilo le pripraviti kosilo. Ata Janez, mesar Janez in stric Jože so šli razrezat meso za zrezke, kremenatlce, na tisto, kar se bo rabilo za makaronflajš, filane paprike in podobno in na tisto, iz česar so kasneje ta dan delali pečenice. Mama je prinesla dve kili (lahko je bilo tudi manj, meni se je zdelo ogromno) česna. Teba ga je bilo olupiti za klobase. Ob lupljenju česna sem uživala brez primere. Smrdel je kot kolera. Pozabite na recepte, da gre vonj (jaz pravim smrad) po česnu s kože z limono ali mlekom ali sodo bikarbono. S kože že mogoče, iz kože pa ne. Po dveh olupljenih kilah se smrad zažre skozi kožo do mišic in celo do kosti. Roke so smrdele še dva tedna. Še kaditi nisem mogla. Ko sem smrdljivo roko s cigareto prinesla do ust, se mi je skoraj želodec obrnil. Toliko pa spet ne, da bi prenehala s kajenjem. Kašno veselje pa človek mora imeti pri tako svinjskem opravilu.

Skuhala sem še kosilo in pospravila. Popoldan sem imela v primerjavi s prejšnjim dnem bolj gosposko delo. Pakirala sem mesnine v vrečke za skrinjo. Vsaj sedela sem lahko. Pakirala sem še naslednji dan – klobase in krvavice, ki so se do tedaj že dodobra ohladile na podstrejšu, varne pred domačo in sosedovimi mačkami. Zato pa smo klali za 29. november, ker je bil praznik, in to dva dni. Najboljše je bilo, če je bil v četrtek in smo bili frej do nedelje ali pa je bil v ponedeljek in smo tudi bili doma štiri dni. Tako je ostal vsaj kašen dan, da smo se lahko odpočili od kmečkega praznika. Enkrat sem mamo vprašala, kako je lahko zraven (ponavadi je mešala kri), ko koljejo žival, ki jo je celo leto futrala. Grdo me je pogledala in rekla: »Tiho bodi!« Pa sem te dobila! Ubogi prasc!

Za mizo jedo Jože Jakopin, Tine Jakopin, Janez Turšič, Jože Jakopin, Boža Toni, Jože Maček.
Naša miza je bila večja. Za njo je sedelo osem do deset ljudi. Jaz sem stala pri šporgetu kot Boža.

Kraj: Velike Bloke
Datum: 18. 12. 2004; 1986 (zgodba)
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: —
Oblika: fotografija