1960 Velike Bloke – Mesarica

O pripravah na koline in dogajanju na ta dan pred nekaj desetletji smo v zadnjem času brali zanimive prispevke. Dodajmo še nekaj o mesarjih – klovcih in njihovem orodju. Klovci so bili poleg gospodinj glavne osebe tega dne. Izbira klovca ni bila prepuščena trenutnim odločitvam, ampak so bili to vedno zaupanja vredni možje, danes bi rekli z referencami, ki so pri hiši opravljali to delo po navadi dolga leta. S seboj so prinesli tudi vse potrebno orodje in priprave, da je na koncu dneva pujs končal v različnih dobrih klobasah, salamah, krvavicah, ocvrti masti in ocvirkih in da so primerni kosi nasoljeni čakali na poznejše dimljenje in sušilo. Vsak udek je dobil svoj namen. Koline so bile le enkrat letno, rezultati tega dne pa so prihajali na mizo vse leto.

Gospodinje so morale poznati zahteve, včasih tudi kaprice klovca, o pravem času so mu morale povedati svoje želje, mu ponuditi kakšen priboljšek, da je vse teklo kot namazano, ne samo zaradi obilice špeha. Klovec je običajno tudi že vedel, kakšne so hišne želje glede začimb in razporeditve udov za nasol.

Pri nas je v mojih otroških letih to delo opravljal najstarejši očetov brat in sosed, stric Ujcov Janez. Janez je bil prvorojenec v številni družini pri Matevževih. Ko se je njihova teta Johana, očetova sestra, poročila s sovaščanom Matevžem Drobničem – Ivanovim, so jima na koncu vrta odstopili kos zemlje in zgradila sta si skromno hišico. Svojih otrok nista imela, pri Matevževih pa so se fantje rojevali kar po vrsti, in dogovorili so se, da jima dajo v posvojitev prvorojenca Janeza. Tako je postal Ujcov Janez in dobil priimek Mazij-Drobnič. Posvojitelja sta imela nekaj zemlje, bila sta, on krojač pa tudi ona je bila mojškra, on pa je bil pozimi tudi klovec, tako da lačni niso bili. S slamo krita hišica je imela le vežo, v kateri je bila obenem kuhinja in svinjski kotel, pod stropom so visele klobase, za vrati je stal čeber za vodo s korcem, na eno stran je bila soba – hiša s krušno pečjo, posteljo, omaro, mizo in šivalnim strojem, ogledalom in nekaj svetimi podobami, na drugo strani veže pa majhna sobica- štibeljc, kamor se je vselil Janez. Hišice se je držal hlev za dve kravi s svinjsko pregrajo. Seno so imeli natlačeno na hlevu in na podstrešju hiše. Svojega skednja takrat še niso imeli.

Klovske obrti se je priučil tudi Janez. Ker je bil letnik 1899, je bil že na frontah prve svetovne vojne in Majstrov borec. Po propadu Avstro – Ogrske je moral še na dosluženje vojaščine v vojsko nove Kraljevine SHS. Veliko grenkega je znal povedati, kako so zmagoviti srbski oficirji obravnavali premagance. Janez je bil pri enem od njih za posilnega. Vsak hlapec je na boljšem, je vedel povedati.

Janez je bil torej spoštovan mesar. Vedno je prišel k hiši dovolj zgodaj, pokrit s klobukom, z uhalkami, oblečen v površnik, v rajthoznah, obut v čiste usnjene škornje, z belim predpasnikom in štrajhom za pasom. V cekarju je imel v prtičke zavite nabrušene nože, ročno mesoreznico z različnimi mrežicami, rolčke za izdelavo klobas in salam, na hrbtu je imel obešeno šprukalnico s plehnatim batom in lesenim ročajem za izdelavo krvavic. Otroci pa smo najbolj občudovali njegovo sekiro – mesarico. Podedoval jo je od posvojitelja in bog ne daj, da bi se je dotikali. Ali da bi parklali njegove nože ali po nepotrebnem vrtili mesoreznico. Kje pa!

Ko je bil pujs zaklan, odrt ali ošopan, se ga je obesilo, klovec je odstranil drobovino in nastopila je mesarica. Z natančno odmerjenimi udarci je pujsa po hrbtu presekal na dve enaki polovici, ki sta nato viseli in se hladili na zimskem mrazu. Mesarica je nato prišla v poštev za sekanje kremenatelcev, glave in drugih udov, ki jih ni bilo moč ločiti z noži.

Mesarico strica Janeza smo otroci radi gledali tudi zato, ker je vanjo kovaški mojster vtisnil čudovite oznake v obliki zvezdic, najbrž znak kovačije.

O mesarici smo otroci že zelo zgodaj brali tudi v povesti Frana Levstika o Martinu Krpanu. Ko se je pripravljal na boj z Brdavsom, si je Krpan orožje izdelal sam v cesarski kovačiji, kamor ga je peljal sam cesar. Tako piše Levstik:

Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal.”Oj, tat sežgani!” pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.

S kijem iz mehke lipovine in z mesarico je Krpan odjahal v boj z Brdavsom, kot je to prikazal naš rojak Lojze Perko.

Tako je mesarica prišla v slovensko zavest in kulturno izročilo.

Tudi stric Janez z ženo Amalijo ni imel otrok, umrl je leta 1970, njegovo mesarico je podedoval moj oče in tako je to, gotovo 150 let staro orodje pristalo pri nas. Le redko jo še uporabim za kakšen poseg pri mesu.

Zapišimo še to: Levstikovega Martina Krpana, dokazano Notranjca in Bločana, si danes lastijo vsi povprek. Ne samo Pivčani, ki so si ga vtaknili celo v občinski grb, Krpan se imenujejo gozdarski vitli, Krpan je vlačilec v luki Koper, celo novo veliko transportno letalo slovenske vojske, izdelano na Laškem, nosi ime našega znamenitega rojaka. Bločane, Krpanove dediče, nihče nič ne vpraša. Ko bi nas vsaj na kakšno slovesnost povabili kot botre ali kar tako, malo na prigrizek in glaž vina! Kje pa ! Človeka prime, da bi komu zažugal z mesarico!

Bločani imamo Lovsko družino Martin Krpan, Društvo prijateljev Martin Krpan, Društvo upokojencev Martin Krpan pa vsakoletni Krpanov  pohod, kjer pozdravijo udeležence cesar, minister Gregor in seveda Krpan z mesarico in kobilico  in tudi pred Kulturnim domom v Cerknici bronasti Krpan prenaša svojo kobilico. Eden od ustanovnih članov PGD Velike Bloke leta 1930 je bil Matej Krpan z Ulake, ki pripada fari Sveta Trojica.

Mesarice danes izdelujejo ugledna slovenska kovaška podjetja v Krmelju in Rušah. Levstikova povest je še vedno priljubljeno čtivo naših otrok, a samo čakam, da bo nekdo to spremenil. Tihotapec in tako neusmiljen zmagovalec nad vsiljivcem z Jutrovega !? Je to za naše nežne dušice?  No, bodimo vseeno optimisti.

Slovarček:

• mojškra: šivilja
• hiša: osrednji prostor, dnevna soba
• štibeljc: mala soba za enega
• pregraja: ograjen prostor za prašiče
• posilni: oficirski sluga
• uhalke: naušniki
• rajthozne: jahalne hlače
• štrajh: ostrilec za nože
• parklati: po nepotrebnem otipavati
• ošopati: odstraniti ščetine s kalofonijo in kropom
• kremenatlci: zarebrnice
• šprukalnica: pločevinast valj z lijakom na koncu, vanj se natoči masa za krvavice, ki se z batom potiska v črevo

Viri:

• Povest Fran Levstik – Martin Krpan

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1960; 19. in 20. stoletje
Avtor: izdelal neznan kovaški mojster, fotografija Miloš Toni, ilustracija Lojze Perko
Zbirka: Alojz Mazij
Fotografirano: 30. 11. 2023
Oblika: predmet