1960 Rakek – Marjan Tomšič, karikaturist
Kot je bilo omenjeno že v prejšnjem prispevku, je bil tudi likovnik in karikaturist. Kot je sam dejal, je imel izredno rad karikaturo. Tako je med drugim ustvaril tudi nekaj zanimivih obrazov bivših kolegov iz Zavoda za šolstvo. S karikaturo se je ukvarjal tudi na Rakeku. V nadaljevanju sta dve od karikatur nastalih v tem obdobju.
Mirko Rebolj je bil ravnatelj glasbene šole, učitelj petja v OŠ Rakek, dirigent, skladatelj, aranžer in organizator vrste kulturnih prireditev. Na karikaturi je predstavljen kot skladatelj in dirigent ob priliki upodobitve baleta Miklova Zala leta 1959. V ozadju je za klavirjem njegova žena Renata Rebolj. Najdemo ga v marsikaterem članku na Starih slikah.
V OŠ Rakek me je učil petje. Kakega navdušenja pri tem nisem pokazal. Potem pa sem kar naenkrat opazil, da nas je iz mojega razreda v pevskem zboru le še nekaj fantov. Precizna raziskava je pokazala, da če mutiraš, si oproščen na vajah pevskega zbora. Z malo vaje mi je uspelo oponašati mutiranje. Uspeh ni izostal. Kmalu pa sva se srečala v Glasbeni šoli, kamor sem hodil k pouku igranja harmonike. Nadomeščal je namreč učitelja teorije. Bil je kar rahlo presenečen glede na moje nizko znanje teorije v Osnovni šoli.
Navzven je deloval zelo strogo, vendar sem kasneje spoznal tudi njegovo hudomušno plat. Sodeloval sem namreč kot nekakšen tehnični vodja in izdelovalec scen ob dedku mrazu, ki si jih je zamislil Rebolj. V času »gnilega socializma« sem dobil izredni plačan dopust, da sem sodeloval v prednovoletnih prireditvah. Tako nas je vse odrasle, ki smo sodelovali pri predstavah povabil na zaključek v gostilni pri Gabrenju. V tem obdobju je glavno figuro Dedka Mraza zelo prepričljivo odigral Mirko Vidrih. Rebolj pa je bil tudi pravi virtuoz na kontra basu. Z njim je izvajal prave vragolije.
Profesor doktor Franc Habe je bil priznan slovenski speleolog in krasoslovec. V jamarstvu in krasoslovju pa se je uveljavil tudi kot fotograf. Na karikaturi je v zanj značilni odpravi, suknjič in hlače pumparice ter ovešen s foto aparati, od katerih se ni nikoli ločil.
Spomnim se šolskega izleta v Bohinj in iz Bohinjske Bistrice preko Črne prsti v Podbrdo na tolminskem ter preko Nove Gorice in Sežane z vlakom domov. Izlet je trajal nekaj dni. Prvi dan smo se ustavili in prespali v enem od pastirskih stanov v senu nad Bohinjsko Bistrico. Naslednji dan nas je pot vodila do koče na Črni prsti. Po prespani noči pa presenečenje. Čez noč je zapadlo pribl. 20 cm snega in to, ne spomnim se točno, ali konec meseca junija ali v začetku julija. Počakali smo v koči do opoldan, potem pa je profesor odločil, da gremo naprej na tolminski stran. Za spodbudo si je odvihal dokolenke, se postavil na čelo kolone, ki smo jo sestavljali najprej fantje in za nami dekleta ter odkorakal proti dolini. Varno nas je pripeljal do železniške postaje Podtabor, kjer smo se z vlakom v vagonu z lesenimi klopmi, ki smo mu rekli dilce in znanim napisom na oknih »Ne naginji se kroz prozor« odpeljali proti Novi Gorici. Tu smo se ustavili. Ko sem šel iz vagona med zadnjimi, sem opazil, da je profesor pozabil vse fotoaparate, s seboj je nosil vedno več kot enega. Odnesel sem jih in mu hotel to tudi povedati, pa je rekel, naj malo počakam. Vlak je odpeljal, ko je ugotovil, da so fotoaparati ostali na vlaku. Hotel je teči za vlakom, a je ta že zapuščal postajo. Ko se je malo pomiril, me je vendar vprašal, kaj sem želel. Pokazal sem mu fotoaparate, on pa »ja, zakaj pa nisi tega takoj povedal«. Nagrada za rešene aparate je bil sladoled, mislim da za ves razred.
Profesor Habe, pa se je ljubiteljsko ukvarjal tudi s poezijo. Tako je ob bratovi 70-letnici v verzih orisal njegovo življenjsko pot. Brat Franca Habeta, Stane je bil priznan glasbenik, skladatelj, zborovodja, dolgoletni ravnatelj glasbene šole Domžale in še bi lahko naštevali.
dvajsetega leta tu rodil se sin,
za Staneta so ga krstili,
ob rojstvu tega vsi smo se veselili.
Star komaj sedem mesecev je bil,
v usodi strašni mater je izgubil.
Tako postal že zgodaj je sirota,
pa druge matere bila velika je dobrota,
da zanj se je tako zavzela,
kot sina svoj’ga ga je vzela.
Tako rasel je mladi sin,
kot vsak od nas bil potepin.
V enajsto šolo je zahajal,
za njo v pravo šolo se podajal.
Imel je komaj dobrih dvajset let,
podal se je v širni svet.
Orglarsko šolo obiskuje,
ob notah se izobražuje.
Kot orglar mlad v Hinje zdaj zaide,
kjer do druge zabave pač ne pride,
se v Minko mlado tam zagleda,
pa oblegati začne seveda,
izpolnjene so bile prav vse želje,
kar v zakon sveti ga pripelje,
nato hči Minči pride vesela,
za njo sina Tomaža pridela.
Nazadnje družina nazaj v Vrhniko zaide,
se tu z težavami različnimi zdaj snide,
za vojne lager se italijanski še pritakne,
se temu le s težavo končno zmakne,
po vojni razprtije šolske z veseljem zapusti,
v Domžalah si dom in šolo uredi.
V glasbeni tam šoli dirigira,
pa ta možakar kar nima mira,
saj vabljen bil je vsepovsod,
kjer pesem se prepeva tod.
Pojav svetovni na biciklu je postajal,
ko po krajih domžalskih se mož podajal,
s kolesom sveta ti toliko prepelje,
če samo en ekvator bil bi, bi blo veselj.
Neštetim zborom Stane dirigira,
na vse težave se več ne ozira.
Še zdaj v pokoju Stane si miru me da,
kolesari, dirigira kar za dva,
doma pa verno ženko Minko on neguje,
pri letih sedemdesetih še načrtuje kuje.
Ko danes visoka leta tu obhajaš,
z rodbino, prijatelji se obdajaš,
želimo vsi Ti, naj vrsto let
usoda da med nami še živet.
Zato zdaj dvignimo vsi čaše,
na leta Tvoja in veselje naše,
živi naj Stane vrsto let,
da obsorej se vidimo spet.«
Viri:
- Ogledalo, leto V. št. 6-7 (Obraz v ogledalu – Mag. Drago Novak
- Velimir Vulikić: Glasbenik Stane Habe, Vrhničan v Domžalah
Kraj: Rakek
Datum: 1960-63
Avtor: Marjan Tomšič
Zbirka: Darinka Škodić
Skenirano: 23. 11. 2023
Oblika: risba



