1930 Milanov Vrh – Pri kartah v delavskem stanovanju

Slika neznanega avtorja, ki bi glede na kraj in čas lahko bil tudi tokrat Mirko Klepec, čeprav slika ni iz zbirke dr. Kraševca, ima posebno zgodovino: gre za posnetek prizora v notranjosti delavske hiše na Milanovem Vrhu leta 1930. Na njej so predniki lastnika slike Branka Grla iz Markovca in sicer na skrajni desni oče Drago, ki je bil rojen na Milanovem Vrhu leta 1911 in je na sliki star 19 let, zaposlen pri Žagarju pa že najmanj od leta 1927, ko je imel 16 let. V sredini sedi Brankov ded Janez, levo Franc Ibic, zadaj pa stoji njegov sin Toni, ki je umrl kot otrok. Kdo sta bila Ibiceva ni več znano, tudi njun priimek je v teh krajih unikaten – mogoče soseda, sovaščana, prijatelja, sodelavca, priseljenca čez mejo s Primorske? Sliko je s seboj po vojni v Markovec prinesel Drago, fant na desni, a je z leti postala tako oguljena, da na njej ni bilo več mogoče razbrati podrobnosti. Leta 2018 so Dragotovi potomci pri znancu naleteli na enako sliko, si jo sposodili in pri Bajčku dali narediti kopijo, da bi v družini ostal živ spomin na bivanje njihovih prednikov na Milanovem Vrhu, kajti kot je nekje modro zapisala Clarissa Pinkola Estés: ” Skozi zgodbe naši predniki živijo naprej” … In slike še kako pomagajo ohranjati zgodbe.

Grlovi so vsaj okoli leta 1911, če ne že prej, na Milanov Vrh prišli iz Loške doline, iz Bajerja, in tam ostali do požiga žage leta 1938, ko so – vsaj začasno – odšli delat v Lividrago, kjer je od leta 1885 tudi bil podoben lesni obrat lastnika Livia Ghyczyja. Z Grlovima moškima je v času nastanka fotografije živela še sestra Slavka, o drugih sorodnikih ni več podatkov.

Mladi Drago je bil član delavske organizacije Seljačka sloga, sodeloval pri 17- dnevni stavki leta 1937 in bil zato večkrat odpuščen z dela. Tudi on je vsako leto praznoval prvi maj, čeprav je bilo to z zakonom prepovedano. V začetku aprila 1942 je nameraval v partizane, vendar so so mu nadrejeni odredili, naj še naprej dela kot aktivist odpora; 26. aprila 1942 so Italijani na Milanovem Vrhu aretirali tudi njega, ga odpeljali v Šentpeter, nato v Ljubljano, kjer je bil zaslišan, pretepen, obsojen in odpeljan v zapor v Aleksandriji, Italija. Tudi tam se je pridružil odporu, poslušal skrivna predavanja Mihe Marinka in bil večkrat kaznovan z zaporom v temnici, ker ni hotel opravljati dela, ki so ga zapornikom naložili Italijani. Po kapitulaciji Italije je bil v zaporu še do 20. februarja 1944, nato pa prišel domov, se javil Komandi mesta v Kozariščah, vstopil v Narodno osvobodilno vojsko in tam ostal do konca vojne.

Po vojni je prišel najprej k sorodnikom v Bajer, nato v Markovec, kjer sta z ženo postavila majhno, po večini leseno, a trdno hišo. Tam sta se jima leta 1947 in 1954 rodila sinova. Starša sta potem do upokojitve delala na žagi Marof …

… Kvartanje je družba na sliki očitno vzela zelo resno, o čemer pričajo papirji, kamor zapisujejo rezultate, pa tudi kjantarca, ki morda ni bila še prazna, čeprav vidimo temno vino v treh značilnih robatih kozarcih na mizi. Deček ima pod vratom veliko pentljo, kar ni spadalo k vsakdanji noši, kakor tudi bela srajca mladeniča na desni ne; pa tudi dejstvo, da možje kvartajo in da je prizor fotografiran govori, da je bil poseben dan, najmanj nedelja, če ne kakšen večji praznik.

Hiša, kjer je nastala slika, je bila last tovarnarja, delavci pa so v njej brezplačno stanovali in si jo skrbno uredili in okrasili, saj so tu za dolgo, ne le sezonsko. V njej so imeli zastonj električno razsvetljavo, ki jo je zagotavljala parna lokomobila z žage, vendar so kljub temu potrebovali petrolejke, če drugače ne, kadar so stopili iz hiše. Na sliki sta kar dve. Ni več znano, ali je po hišah stanovalo več družin skupaj ali je imela vsaka svojo. Takih hiš je bilo pred požigom žage leta 1938 več kot dvajset, prebivalcev pa okoli 200.

Miza je pregrnjena s prtom z resicami iz goste vzorčaste tkanine, podobne tistim za posteljna pregrinjala tega časa. Na oknu je debela temnejša zavesa, ki nekoliko ubrani pred nočnim mrazom in radovednimi pogledi, kajti okno je videti postavljeno nizko.

Zapis na hrbtni strani slike je najbrž prepisan z originala in dopolnjen po spominu.

Stene in pohištvo v prostoru so polni belih vezenin. Na levi visi ura pendlarca na kvihte, ki so jo morda kupili od kakšnega urmoharja iz Osilnice, pod njo pa vezen prtič, kakršnim so v Loški dolini rekli deklci, okoli Prezida pa kuharce. Na desni visi s temnim blagom obrobljen drugi deklc z napisom: Znam jaz prav dobro kuhati in prikazuje dve ženski ob zidanem štedilniku in za njima kredenco. Pod njim je postavljena stolažca, na njej pa pripet poličnik z izvezenim sadjem, okrašen še s polnjenim, na omietco vezenim robom, na nižji polici pa izza zavesice ob robu kuka pripet še en vezen ožji trak s prav tako polnim valovitim robom. Stenska prtiča sta verjetno vezena v eni barvi, morda modri ali rdeči, vezenine na polici pa so najbrž večbarvne, zlasti motivi sadja na zgornjem poličniku.

Na polici pod deklcem je zloženih nekaj lepih predmetov: steklena šatulja, poslikana pločevinasta škatla – na nekaterih podobnih je pod sliko sivolasega moža pisalo Kneipp – za sladkor, kavo ali kavni nadomestek. Poleg je še ena podobna škatla, le da je bolj ploščata – v takih so gospodinje včasih imele šivalni pribor, na njej pa stoji preprost svečnik s svečo, ki je moral biti pri hiši za primer smrti ali le za dodatno razsvetljavo.

Pohištvo je deloma industrijsko (stoli ?), vsaj regal in klopi pa so delo vaškega mizarja, ki ni bil brez občutka za lepo, vsaj sodeč po izdelavi nog pohištva in usločenih robov na njem, najbrž pa je izdelal tudi  kredenco … V njej za steklom hranijo porcelanaste in steklene vrčke, skodelice in debele krožnike z valovitimi robovi. Slednje je bilo mogoče kupiti v dveh kvalitetah: boljši in imenitnejši so bili iz masivnega in težkega, popolnoma belega porcelana, enake oblike pa so bili podobni iz rjavkastega in bolj krhkega glaziranega kaolina oziroma lončevine.

Zgornji del oblačila obeh starejših moških je zapet visoko pod vratom in ni klasični suknjič, prej spominja na delovno obleko ali ostanek vojaške uniforme. Mladenič je oblekel belo srajco, čez pa ima zanimivo jopo, sestavljeno iz različnih kosov blaga oziroma pletenine. Je reciklirana? Vsekakor je sestavljena v nekakšno starodobno krpanko. Danes bi bila zelo moderna.

Pokrivalo, ki visi na naslonjalu levega stola vodi v ugibanje – je baretka, šajkača ali navadna pletena kapa? Baretke oziroma baskovske čepice so bile še do štiridesetih let nazaj značilno pokrivalo mož iz Prezida in okolice. Domnevam, da so jih prinesli s seboj gozdni delavci, ki so pred vojno množično hodili delat v Francijo.

Čevlji s podplatom, na gosto obitim s kvedrovci, se vidijo pod mizo na iztegnjenih nogah Grletovega očeta, na polici za njim pa poleg sobne petrolejke velikanska poslikana porcelanasta pipa – kot iz kakšne starinske povesti.

*

Kake tri ali štiri desetletja nazaj je lastnik slike odpeljal svojo teto Slavko, sestro mladeniča na sliki, na že davno dvakrat požgani Milanov Vrh, kraj njene mladosti … Ganljiv in nostalgičen izlet je bil, še posebno potem ko je teta Slavka hodila med ostanki temeljev hiš in vrtičev, kjer je med robido in plevelom še raslo nekaj zelo trpežnih rož ali okrasnih grmov, ki se niso uklonili razraščajočemu se gozdnemu rastlinju in si izruvala kakšno sadiko za domov … Podobnih prizorov se spominjam tudi sama, saj so še v šestdesetih letih na ruševinah med vojno požganih hiš in po zapuščenih vrtovih vztrajale potonike, pisana travica, drobnocvetne vrtnice, snežene kepe ali španski bezeg. To je bil vedno čudno presunljiv pogled, kakor da rože s svojo lepoto izmed divjega rastja kličejo na pomoč. Ali vabijo k urejanju in obnovi ruševin, k ponovni naselitvi. Neuničljiva sla po življenju in rasti se ne zmeni za ovire.

Motiva na prtiču ne morem razbrati, zdi se, da so na njem trije otroci, ki nekam gredo ali nekaj nesejo, na desni pa visi verjetno kvačkana prijemalka za vroče lonce ali morda blazinica za šivanke in knuoflce. Stenska ura nad njimi ima na verižicah dva različna kvihta, nihalo je zamaknjeno, kar pomeni, da je ura v trenutku posnetka tiktakala. Za šipo, ki jo v okvirju drži okrušen kit, se skriva nekaj nedoločljivega …

Za dečkom se na zastekljenih in okrašenih policah vidijo spodaj debeli, malo okrušeni krožniki, višje lonček iz porcelana, zadaj dva steklena vrčka, na drugi strani steklenica, zgoraj skodelice, morda za kavo ali čaj, na drugi strani obris čajnika in sladkornice …

V Prezidu in okolici so bili znani pivci takrat še drage, zato ne tako razširjene kave in tudi ljubitelji tobaka, ki so ga kadili in njuhali, tudi ženske. Iz kavne usedline so ženske znale prerokovati, šlogati – nekatere so se s tem prav proslavile … Strankam so mimogrede nudile tudi nekakšno predhodnico psihoterapije ali vsaj malo razvedrila …

Ima pokončna škatla v sebi ali kje drugje še dve ali tri enako poslikane? Take škatle so bile zelo priljubljene pri gospodinjah. Poleg Kenippove slike je na njih včasih pisalo Franck (oba sta bila tvorca oziroma proizvajalca kavnih nadomestkov) ali pa so bile poslikane z nasmejanimi kuharčki.

Lepe reči so gospodinje rade dale na ogled, ne toliko zaradi baharije kot zato, da so si ob vsakodnevnem delu tudi same na njih spočile oči. Potreba po lepem, kakor koli že si lepoto kdo opredeli, je pri ljudeh od nekdaj prisotna …

Kljub temu da ima regal zavesico, so na robovih pripeti tudi vezeni okrasni poličniki. Tu se zgoraj na bogato izvezenem blagu dobro vidita dva rajsnedlna.

Pentlja z vzorcem, predal za jedilni pribor s kovinskim ročajem, strasten kvartopirski zamah, robati kozarci za vino in francjožefovski brki … Kaj pa je v škatlici in na krožniku? Nekaj za kadilce?

Se deček od možakov uči za takrat, ko bo velik ali ga zanima nekaj drugega?

Izpod stolaže kukajo delavniški čevlji, poleg pa stoji masivna petrolejka za zunanjo rabo. Noge in rob pohištva je mizar valovito oblikoval. Na spodnji polici se vidi del temnega emajliranega lonca. Obrabljeni vogal jopice je obšit z blagom in tudi že poštopan.

Kaj je pokrivalo, ki visi na naslonjalu stola? … So možje pogosto kvartali in na listih, ki se jih je nabralo lep šop, skrbno vodili evidenco rezultatov od dneva do dneva? Je šlo tudi za denar ali le za zabavo?

Najprej se je zdelo, da je očetov čevelj nabit z novimi lesenimi klinci, ampak so videti veliko predebeli za tiste drobne delce lesa, ki so jih čevljarji uporabljali pri izdelavi fine obutve in tudi nobene logike ni: moški na Milanovem vrhu je potreboval trpežne in robustne delovne in pohodne čevlje, zato je čevljar robove ojačal s tistimi posebnimi žeblji z okroglo glavo. Na peti pa so bile najbrž prave podkvice …

Presenetljivo koliko podatkov, namigov in zgodb skriva ta 94 let stara črno-bela fotografija … In koliko bi jih še odkrili s še več ogledovanja, sklepanja in ugibanja …

Slovarček:

• kjantarca: značilna z rafijo opletena steklenica, prvotno za slavno vino iz Chiantija v Italiji
• rajsnedl: risalni žebljiček
• omietca: način vezenja oziroma obšivanja tkanine (n. pr. gumbnice)
• stolaža: kos pohištva z odprtimi policami
• poštopan: zakrpan z nitjo
• šlogati: prerokovati
• urmohar: urar, tudi popravljalec in (potujoči) trgovec z urami (Osilnica z okolico)
• deklc, kuharca: preprosta stenska vezenina
• knuoflca: varnostna sponka, tudi broška
• poličnik: vezen okrasni trak, pripet na rob police

Viri:

• Branko in Vida Grl, Markovec, maj 2024, ustno
• Clarisa Pincola Estés: Women Who Run With the Wolves
• Življenjepis Draga Grla, pisni dokument
• Slavko Malnar, Življenje v preteklosti – Život u prošlosti, Matica hrvatska. Ogranak Matice hrvatske Čabar, Ravnice, 2013
• Slavko Malnar, Povijest čabarskog kraja, Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvtske Čabar, Čabar, 2016

Kraj: Milanov Vrh
Datum: 1930
Avtor: ni znan, možno Mirko Klepec
Zbirka: Branko Grl
Skenirano: 8. 5. 2024
Oblika: kopija fotografije