Skip to content

1939 Ljubljana – Slaščičarna Petriček

10. 01. 2023

Na sliki je Ana Petriček, lastnica kultne slaščičarne Petriček v Ljubljani. Leta 1929 se je poročila s Franjem Koltererjem. Katera je, ne vem. Žal nisem našla nobene njene slike za primerjavo. Na sliki so njeni prijatelji in uslužbenke slaščičarne. Prva na levi je Angela Vengust, ki se je v Petričku učila slaščičarstva. Zdi se mi, da stojijo na vrhu palače Dunav. V ozadju je videti Frančiškansko cerkev. Palača Dunav je bila zgrajena leta 1931, slika je nastala šest let kasneje. Mogoče ograja na strehi tedaj še ni bila dokončana, mogoče je tudi, da niso na terasi palače.

Ana Petriček je odprla slaščičarno v palači Dunav na Aleksandrovi cesti 6 v Ljubljani. Danes je to Cankarjeva cesta. Telefonska številka je bila 23-59. Gostom so ponujali pijače, kavo, čaj, čokolado, likerje in domača desertna vina, sveži sladoled, parfait in različne kreme. Kot specialiteto so oglaševali vse vrste slaščic, fino čajno in slano pecivo, vse vrste bombonov in bombonier ter velikonočne pince in pirhe. Željeno so dostavili tudi na dom. Leta 1933 je zaprosila in od mestne občine dobila dovoljenje za postavitev kavarniške mizice (ene!) na pločnik pred palačo Viktorija. Svoje izdelke je oglaševala tudi v verzih: »Kupi meni, ljubi striček, samo sladoled Petriček, za en dinar ali dva liževa ga obadva!«

Prav kmalu je postala vodilna slaščičarna ne le v Sloveniji, temveč v tudi v Jugoslaviji. Leta 1941 je odprla podružnico v poslovni stavbi Putnika na Tyrševi cesti, tik pred Figovcem. Slaščičarna Petriček je postala ljudska last leta 1948. Leto kasneje jo je prevzelo Gostinsko podjetje Kavarna Emona in jo registriralo kot poslovalnico Gostinski obrat kavarna in slaščičarna Volga. Septembra 1953 so ime spremenili v Kavarna in slaščičarna Tivoli. V tistih časih so bile v Petričku, kjer se je rada zbirala mladina, pogoste racije. Miličarji v civilu so po lastni presoji iz lokala odpeljali vsakega, ki se jim je »zdel« neprimeren (premlad, neprimernega videza). Prepovedali so tudi jazz in po bližnjem grmovju iskali mlade, ki so se želeli posvetiti edinemu kmečkemu opravilu, kjer se ne kadi. Študentski časopis Tribuna je nekoč objavil članek z naslovom Mali homoseksualni vodič. V njem je kot zbirališče, zlasti za ljubitelje umetnikov, navedena slaščičarna Tivoli (Petriček). Ljubljančani pa so še vedno hodili k Petričku. Sem so na dopoldansko kavo zahajale vse Ljubljančanke, ki so kaj dale nase. Če so imele čas, pa še na popoldansko torto. Tu je bil raj za vse ljubitelje kave. Poleg kapučina so nudili še kavo z okusom lešnika, mandlja ali kokosa. Tisti z debelejšo denarnico so si lahko privoščili Tivoli kavo s čokoladnim likerjem, mornarsko kavo z rumom in mehiško kavo s tekilo. Za nekadilce so bile posebne mizice v zgornjem, zastekljenem prostoru. 9. aprila 1985 je bila tam tudi degustacija cigaret Kompas Style. Slaščičarno so zaprli leta 1998.

Nekoč me je naš pravnik, ko sva šla z obravnave na sodišču, peljal k Petričku. Fant! Jaz bi kar tam stanovala. Tort in ostalih slaščic, da se ti zmeša. Pravnik je imel najraje na svetu črni gozdiček, jaz pa skutno torto. Ko sva to pojedla, sva odšla v sosednji bar na kavo miška. To je bila najboljša kava na svetu. Postregli so jo v kozarcu za sadno kupo, na krožničku in s cigarilosom, brez sladkorja v vrečki. Nekoč sem bila predrzna in sem natakarico vprašala, kaj je v kavi. Rekla je, daje poslovna skrivnost. Te v kavi nisem našla, sem bila pa naslednjič še bolj predrzna in sem gledala, kako kavo pripravlja. V kozarec je vlila štamprle likerja Apricot, dolila kavo in na kavo nalila žlico jajčnega rumenjaka, fino stepenega s sladkorjem. Na vrh pa brizg stepene smetane. Še sedaj mi sline kapljajo na tipkovnico. Enkrat sem poizkusila doma. Zna biti, da nisem dovolj natančno gledala, ker ni bila niti približek originalu.


»Ne vem kdaj?
Ne vem kako.
Oj, bilo je tako lepo! Kata.
30. 9. 1939 Justi Oset-ova«

Slikal je Josip Korzun, Leica filmanje, Šelenburgova 4, Ljubljana.

Slovarček:

  • Aleksandrova cesta: Leta 1876 je bila poimenovana Franca Jožefa cesta, leta 1919 preimenovana v Aleksandrovo cesto. Leta 1946 je Mestni ljudski odbor Ljubljana preimenoval dotedanjo Ulico 3. maja v Cankarjevo cesto, po slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju. Cesta je del nekdaj priljubljene ljubljanske promenade, ki je povezovala ljubljanski grad in park Tivoli.
  • Palača Dunav: palača zavarovalnice Dunav, zgrajena konec leta 1931. Gradili so jo dve leti. V pritličju in prvem nadstropju je imela fasado iz umetnega rjavo pobarvanega kamna. Na Aleksandrovi cesti pa tik na meji s palačo Viktorijo širok vertikalni pas za svetlobno reklamo.
  • Palača Viktorija: se »drži« palače Dunav. Ima bolj živahno fasado, podkrepljeno z mogočnimi stebri, ki segajo skozi tri nadstropja. Je višja, kakor sta vogalni stavbi Kreditna banka in ‘Dunav’. Skozi palačo je zgrajen tudi podhod.
  • parfait: zmrzlina, je ena od dveh vrst sladic. V Franciji, od koder izvira, se parfait pripravi tako, da smetano, jajca, sladkor in sirup zavrejo, da nastane pire podoben kremi. Ameriška različica je sestavljena iz plasti, ki se razlikujejo po vključitvi sestavin, kot so granola, oreščki, jogurt in likerji, preliti s sadjem ali stepeno smetano. Najstarejši znani recept sega v leto 1894.
  • Kompas Style: je bila ekskluzivna cigareta, ki sta jo marca 1985 poslala na tržišče Kompas Jugoslavija in Tvornica duhana Rovinj (Tovarna tobaka Rovinj).
  • črni gozdiček: klasika iz Schwarzwalda. Zanjo je značilen sladko-kisel kontrast čokolade v biskvitu in višenj v nadevu, oboje pa zaokroži nežen okus smetane.
  • apricot: marelični liker

Viri:

Kraj: Ljubljana
Datum: 30. september 1939
Avtor: Josip Korzun
Zbirka: Božidar Vengust
Skenirano: 7. 3. 2019
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. 14. 01. 2023 18:12

    Odičen zapis! No Petriček ima povezave tudi z Logatcem in nekoč znamenito trgovino Pr Brus, nekaj si lahko o rodbini Brus in njihovih naslednikih preberemo na -https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/blagovnica-brus/
    Tam piše: Lastnik blagovnice je bil Josip Brus, ki se je v Logatec priselil z Blok.
    Leta 1848 je odprl trgovino zmešanim blagom. Ker ni imel potomcev, je hišo podedoval njegovpomočnik Verbič. Danes se tu nahaja trgovina z obutvijo in oblačiliSanpavlija.
    Gospa Anka Petriček, hči nekdanjega lastnika blagovnice, gospoda Verbiča, nam je o Brusovi hiši in blagovnici povedala naslednje:
    Oče (g. Verbič), rojen 1870, je prišel v Logatec z Vrhnike. Verbiči so bili usnjarji, njegov brat Tone je nadaljeval s to obrtjo. Njen oče je hodil v gimnazijo v Ljubljano in ker takrat še ni bilo dobrih prometnih povezav, je stanoval pri t. i. dijaški materi, kjer je bil večkrat lačen kot sit. Naredil je samo nižjo gimnazijo, nato pa se je v Vipavi šolal za trgovca, kjer se je nabrž tudi naučil govoriti italijansko (govoril je tudi nemško). K trgovcu Brusu je prišel delat leta 1906/07, kjer je delal z gospodom Lapuhom. Gospod Josip Brus je imel dve hčerki – Julijana je bila slepa, Ivana pa se je poročila s postajnim načelnikom Margučem. Njega so nato prestavili v nek drug kraj, vendar Ivana ni šla z njim. Imela sta dve hčerki, ki pa sta obe mladi umrli. Ker gospod Brus tako ni imel nobenih neposrednih dedičev, sta trgovino prevzeča g. Verbič, ki je skrbel za trgovino, in g. Lapuh, ki je skrbel za knjigovodstvo. Slednji je imel sobo v njihovi hiši, ki ji še danes pravijo soba g. Lapuha. Bil je zelo fin gospod, vedno urejen, a se ni nikoli poročil. Zelo so ga spoštovali in zato onikali.

    Brusova hiša – starejši del, v katerem sedaj živi gospa Petriček, je bila zgrajena že okoli leta 1800. Leta 1834 je bila v njej že trgovina, ki je imela vhod s Cankarjeve ceste. Srednja hiša, ki je nastala na mestu, kjer je bil pred tem vrt, pa je nastala leta 1929/30 – hišo so zgradili, da so povečali trgovino. Po vojni so jim vse zaplenili. V vmesni hiši je bila nekaj časa tudi pekarna.

Dodajte komentar

%d bloggers like this: