Cerknica 1896/97 Tone Dragolič

To je ena tistih starih šolskih slik – otrok z izrazi odraslih. Le nekaj deklet nakazuje svoj nasmeh, fantje delujejo sila možato. Pravila olike so jasna.

Vsi so urejeni, postriženi, počesani. Fantje so v srajcah in površnikih, zapetih prav do zadnjega gumba,  hlače nekaterim segajo do kolen. Še ponošene  čevlje so si očedili. Pri dekletih se po oblačilih vidi, katere so iz boljših družin.

_______________________________________________________

Štirirazrednica se je deloma vršila  v novi šoli,   deloma  še v stari kaplaniji.  Cerkniškim šolarjem se je godilo nekoliko bolje kot tistim iz  okoliških vasi, ki so morali pešačiti  prav daleč.  Socialne razmere večine teh otrok so  bile podobne. Majhne kmetije so ob trdem delu dajale dovolj za skromno preživetje. A družine so bile povečini preštevilne, zato so mnogi že  kmalu odhajali po svetu za zaslužkom.  Šolska slika je nastala ob šolskem poslopju ob koncu pouka leta 1897.  Otroci so stari okrog 10 let in večina je zaključila svoje edino šolanje, ki jim je bilo v življenju dostopno. Kdo bi takrat slutil, kaj jih čaka v življenju, pa so  nemara mnogi od njih doživeli eno, če ne kar dve svetovni vojni.

Drugi in tretji deček spodaj levo sta najstarejša Mežnarčkova z Male Gase,  Tone  in France. Še mlada sta se za vedno  izgubila v daljni Ameriki. Pri hiši pač ni bilo v navadi razpravljati o preteklosti in tako se je, kar je bilo samoumevno v eni generaciji, že v naslednji povsem izgubilo.  No, tako je bilo do nedavnega. Ko smo pred dobrim letom pobrskali po dedkovih arhivih (naš dedek je njun najmlajši brat Janez, ki je ostal za gospodarja na “Gasi”), pa  smo Toneta in Franceta ponovno našli.  S pomočjo starih slik smo poskusili navezati stik kar preko enega od spletnih socialnih  omrežij. In že v prvem poizkusu našli “Tonetove”.  Tako zdaj na novo vzpostavljamo stike z ameriškimi sorodniki. Prvič (po sto letih, odkar je France zapustil domači kraj), pa se je lani družinskega srečanja v Cerknici udeležil Francetov pravnuk, ki je bil navdušen nad deželo svojih prednikov.

	Miza je pogrnjena s prtom in okrašena s šopkom rož, da je trenutek bolj slovesen. Nekateri imajo v rokah izkaze. Oblačila gospodične dajejo slutiti na modne zapovedi tistega časa, čeprav delujejo nekoliko pomendrano.
	Srednji je Tone Dragolič, rojen 1887, ki levo roko pokroviteljsko drži na rami svojega mlajšega brata Franceta.  Po koščkih sestavljamo družinsko sestavljanko. Tone se je pri sedemnajstih z očetom prvič podal v Ameriko. Zaslužek je bil dovolj dober, da se je po nekaj letih vrnil domov. Leta 1914 se je poročil s Frančiško Meden z Brezij, priženil kmetijo, poplačal vse dolgove in dokupil še nekaj posesti. Pa je prišla vojna, služil je v cesarski vojski, v 8. stotniji 17. pešpolka. Januarja 1915 je bil na ruski fronti  težko ranjen. Po vojni je ponovno odšel v Ameriko, za njim je šla  še njegova družina. Posest na Brezjah je prodal  leta 1932, potem se ni več vrnil. France je svoj rodni kraj za vedno zapustil pri svojih dvajsetih. Tonetovi se zdaj pišejo Dragolic, Francetovi pa Dragolich.
	Izstopa starejši deček. Njegovo novo oblačilo je bolj podobno uniformi.
	Dekleti imata podobna modna klobučka kot učiteljica.
	Na hrbtni stani stare slike, ki smo jo našli na “Gasi” najdemo  komaj berljiv zapis “Tone Dragolič”, morda tudi “Runčev Andrej”, ostalo je nečitljivo.

Kraj: Cerknica
Datum: 1897
Avtor: neznan
Zbirka: Srečo Dragolič
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija