1965 Rakek – Zaključni javni nastop

Notranjski zavod za glasbeno vzgojo »Fran Gerbič« (po domače: glasbena šola) je z lično izdelanim vabilom vabil na zaključni javni nastop v Domu kulture na Rakeku. Nastop se je imel zgoditi 19. junija 1965 ob pol osmih zvečer. Vabilo so natisnili v tiskarni, v kateri je bil zaposlen Danijel Gabrenja. V zapuščini njegovih dokumentov ga je našla njegova sestra gospa Helena Lovrenčak.

O začetkih glasbene šole na Rakeku je pisal že g. Miro Juvančič. Naj dodam le nekaj stvari.

Iz zapisnika z dne 20. decembra 1973 je razvidno, da bodo poučevali osnovno glasbeno vzgojo, slonečo na modernih principih, skrbeli za razvoj glasbene vzgoje na osnovnih šolah in pomagali amaterskim glasbenikom. Tega leta je imela šola 95 učencev in jaz nisem med njimi. Bom kasneje razložila, zakaj ne. Poleg ravnatelja Mirka Rebolja so bili redno zaposleni še: Renata Rebolj, Danica Devinar in Majda Burkeljc, pogodbeno pa Viktor Gašparič in Milan Steržaj. Šolo so financirali Temeljna izobraževalna skupnost Cerknica, Kulturna skupnost Cerknica in starši s šolnino.

Moja popoldanska dejavnost v času osnovne šole je bil verouk. Brez se kej ment. Mama je tako rekla in tako je bilo. Želela pa sem si hoditi v glasbeno šolo. Izgovor je bil, da nimam posluha. Kaj bi to – imam pa strašno veliko veselje do petja. Še dandanes. Moja soseda je hodila h glasbenemu pouku. Ko se je bližal konec šolskega leta, me je venomer spraševala, če bom prišla na njen nastop. Nekoč sem se odločila in šla in se dolgočasila. To ni bilo zame in takrat sem prenehala nadlegovati starše z vpisom v glasbeno šolo.

Pri nas doma je prepovedano pejanje in preklinjanje. Oboje le meni. Preklinjajo drugi sicer ne in se jim tega ni težno vzdržat. Pojejo pa tudi bolj malo, ker lahko. Če ne bi smeli, bi bila drugačna muzika. Ko je bila prva vnukinja majhna, sem ji kakšno zapela. Če ji je bila všeč, je na koncu pesmi rekla: »Poj!« in to se je ponavljalo toliko časa, da si je zapomnila besedilo. Zadnjič, deset let po tem, je rekla mojemu nezakonskemu možu, da on dvestokrat bolje poje kot jaz. Hvaležnost pa taka. Jaz imam res veliko veselje do petja. Tone Partljič je nekoč dejal, da vsi tisti, ki nimamo posluha, znamo vsa besedila na pamet, tisti, ki ga imajo pa le prvo kitico ali pa še te ne. Znam res vse: Iztoka Mlakarja, Slake, Avsenikovo Golico celo, CCR, tudi kakšno od Rolling Stonesov in Beatlov in še kaj bi se našlo. Ampak pravijo, da ne znam peti oziroma tako kot moj bratranec bolj na fino reče, da lepo pojem, le glas imam zanič. Nekaj dni nazaj pa pravi moj nezakonski mož, da bi se morala učiti kakšen instrument. Moj obraz se je podaljšal do popka. Nisem takoj dojela, ali me spet zeza, ali resno misli. Glede na to, da ni bilo nikakršne reakcije z moje strani, se je lotil nadaljnje razlage. Učila naj bi se igrati kitaro, ker rabiš le tri akorde in bi bila odlična za petje bluesa, k Tom Waits, k imam tak prekajen glas. Sem vedela na začetku, da bo neko norčevanje. In če smo čisto pošteni, tudi Tom Waits ni nekakšna perla. Ko sem delala v Ljubljani in sem zjutraj stopila v pisarno, kjer nas je sedelo dvanajst, sem pozdravila, nato sem jim zapela: »Oj, Marička s Krasa, ti imaš rit do pasa.« Tu pa priznam, da ne vem, kako je naprej, če sploh je kakšen naprej. Nekoč tega nisem storila in me je sodelavka takoj opozorila: »Ivanka, danes nam pa nisi zapela.« Napako sem takoj popravila z nekoliko daljšo pesmijo »Naša mati kuha kafe….« Kljub prepovedi še vedno pojem, če sem sama in v avtu. Pod tušem pa ne, kar menda počne večina ljudi. No, jaz ne poznam nobenega.

Slovarček:

• CCR: Creedence Clearwater Revival

Kraj: Rakek
Datum: 1965
Avtor: neznana tiskarna
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 13. 1. 2023
Oblika: dokument