1971 Nova Gorica – Premogovno dvigalo
Pogled na severni del Nove Gorice, kjer se v ozadju s cerkvijo nahaja romarski kraj Sveta Gora, levo pa mejni hrib s sosednjo Italijo Sabotin. V ospredju je železniška postaja Nova Gorica s pripadajočo kurilnico, kjer se je oskrbovalo in popravljalo parne lokomotive. S prihodom dizelske vleke leta 1973 pa tudi dizelske lokomotive in potniške garniture. Kurilnica je imela eno izmed najlepših in največjih rotund v Sloveniji, v kateri je bilo hkrati prostora za 18 lokomotiv. Žal, Slovenske železnice v njej niso prepoznale zgodovinskega potenciala za morebitni železniški muzej, zato je bila skupaj s pripadajočim zemljiščem prodana zasebniku, ki je v njej uredil trgovino.
Po koncu druge svetovne vojne so zavezniki določili mejo med Jugoslavijo in Italijo, ne da bi se ozirali na interese Slovencev, ki jih je meja najbolj prizadela. Gorica je zaradi tega pripadla Italiji, tedanje slovensko politično vodstvo pa je odločilo, da se tik ob meji začne graditi Nova Gorica. Pripravljalna dela so se začela proti koncu leta 1947. Ker je Nova Gorica zaradi meje izgubila del železniške povezave s Sežano, je bilo potrebno leta 1948 med Krepljami in Sežano zgraditi nov odsek proge.
Sabotin je dobrih 600 m visok mejni hrib nad Novo Gorico. Poleg strateškega položaja v času prve svetovne vojne je leta 1978 postal znan tudi po ogromnem kamnitem napisu “NAŠ TITO”. Črke so bile sestavljene iz kupov kamenja, napis je v širino meril 25 metrov, v dolžino pa neverjetnih 100 m. Zaradi izjemne velikosti je bil viden daleč naokoli, tudi v Italiji. Napis je torej nastal 7 let kasneje kot zgornja fotografija, zato na njej še ni viden. No, maja 2004, ko je Slovenija ravno v Novi Gorici vstopala v Evropsko unijo, je napis očitno nekoga zmotil, pa so v nočnih akcijah prestavili kamenje in napis spremenili v “SLO”. Čez eno leto se je vrnil napis “NAŠ TITO”. Napisnim vojnam s premetavanjem kamenja med raznimi skupinami ni bilo videti konca, zato so se včasih zelo komični napisi menjavali kot spodnje gate. Med drugim je na vrhu Sabotina pisalo: “NAŠ MIR”, “NAŠ FIDO”, “NAŠ TIGR”, “VSTAJA”, “THC” pa mogoče še kaj drugega. Danes naj bi Sabotin krasil le še napis “TITO”. Po vsem tem še sedaj ne razumem ljudi, ki so imeli toliko časa, da so med vsemi strupenimi kačami na vrhu Sabotina prestavljali na tone kamenja. Nekoč, v času obstoja skupne države Jugoslavije, se je kamen tako za “brezveze” prenašal v kasarnah in na poligonih JNA. Tisti, ki so služili v JNA že vedo zakaj, za tiste, ki pa ne vedo: da se vojaki med služenjem vojaškega roka slučajno ne bi preveč dolgočasili.
Vse velike postaje, kjer so se pogosto začele in končale vožnje vlakov s parno vleko, so imele vgrajena premogovna dvigala. Med njimi je bila tudi Gorica, ki je bila z novo železniško progo Jesenice-Trst povezana leta 1906. Premogovno električno dvigalo je omogočalo hitro oskrbo parne lokomotive s premogom. Manjši premogovni vagončki so se že predtem ročno naložili na deponiji premoga in se nato po prirejenih tirnicah pripeljali do dvigala, ki jih je vzdignilo nad višino lokomotivskega zalogovnika (tenderja) in jih zvrnilo, da se je premog stresel vanj. Z enim kilogramom premoga je mogoče upariti 4 litre vode, kar pomeni, da je poraba vode 4 x večja od premoga. In z vodo so se morale lokomotive pogosto napajati tudi med kratkimi postanki vlakov na vmesnih postajah.
Slovarček:
- JNA: Jugoslovenska narodna armija (Jugoslovanska ljudska armada)
- THC: krajšava za tetrahidrokanabinol, ki je glavna sestavina konoplje
Viri:
Kraj: Nova Gorica
Datum: 17. 7. 1971
Avtor: Radivoj Pleterski
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 28. 9. 2014
Oblika: negativ 135
Stare slike 