1931 Nadlesk – Požar, drugič

Dragocene in srhljive dokumentarne fotografije požara v Nadlesku 19. julija 1931 je urednik našel na dLib.si fotografski arhiv časnika Jutro. Avtor ni znan. O tem požaru je bilo ob le eni fotografiji na tej strani že napisano vse najpomembnejše. Najdene fotografije dogodka pa mimo člankov in opisov še bolj nazorno pokažejo strahoto, ki je tisto nedeljo doletela Nadleščane.

V Nadlesku je pred tem prizorom na sliki iz neznanega vzroka hudo zagorelo tudi ponoči 24. avgusta 1890, ko je ogenj uničil pet domačij, a čez enainštirideset let, nesrečnega 19. julija 1931 je bilo še neprimerno huje: pogorelo je več kot šestdeset hiš in gospodarskih poslopij, škode je bilo za več kot tri milijone takratnih dinarjev. Sij požara so opazili celo na Jesenicah, Loška dolina pa je bila vsa razsvetljena in žareče snope slame, s katero so bile povečini pokrite goreče stavbe, je nosilo več kilometrov daleč. Gašenje je oviralo pomanjkanje vode in okvara brizgaln, ogenj pa je še hitreje gospodaril, ker so bili skednji polni sena. Na požarišču je bilo 500 mož in fantov, na stotine žensk je prinašalo vodo, a ogenj je divjal dalje – tako preberemo v knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem, ki povzema po časopisu Slovenec z dne 21. julija 1931.

Na prvem posnetku je pogled s središča vasi proti severu, kar nakazuje zvonik cerkvice sv. Jedrti sredi slike v ozadju. Nebo se zdi oblačno ali morda še zadimljeno. Slike so nastale dan ali dva po požaru, najverjetneje 20. julija, da bi bile lahko objavljene 21. julija v časopisu. Od tedaj je minilo skoraj natanko 93 let.

Originalne slike imajo črn rob, povečave oziroma izrezi pa so brez njega.

To je pogled proti jugovzhodu, v ozadju je Petelinjek. Spredaj se zdi, da leži šest zvitkov bodeče žice. Je šlo že za zavarovanje pogorelih hiš ali je v tistih klopčičih kaj drugega? Na levi zgoraj skupina mož čisti pogorišče, na katerem so ostanki sena.

Samo dimniki in ožgani zidovi so ostali, le ena z opeko pokrita streha v ozadju je na tej sliki še cela … Pred ognjem se je rešilo le nekaj hiš na obrobju vasi, ki jih tu ni videti.

Levo v ozadju se vidi greben Racne gore proti Dolenjim Poljanam, nižje so Cerulak, Šica in Iga vas, visoko zadaj Petelinjek in hribi proti Babnemu Polju, spredaj pa spodnji del zgorelega Nadleska – vaščani bodo najbrž še prepoznali tudi domačije.

Tukaj je videti skupino mož na pogorišču, spredaj pa zmešnjavo zoglenelega lesa s podrte strehe.

Izrez pokaže, da gasilci še škropijo – mož v kapi desno zgoraj drži muštek, dva druga držita cev, spodaj stoji – mogoče motorna – brizgalna z napisom, ki ga preberemo le s težavo – “Breg pri Borovnici”. Gasilci so tistega hudega dne prišli v Nadlesk na pomoč iz Cerknice, Dolenjega Jezera, Rakeka, Planine, Babnega Polja in Prezida. Gasilo je šest motork in trinajst ročnih brizgaln … V trenutku na sliki so že iz najhujšega, v globini požganije pa še tli in lahko vsak čas spet izbruhne ogenj … Slamnata streha v ozadju je bila dovolj daleč, da je ogenj ni zajel, čeprav tudi ta ni videti dobro.

Utrujeni, umazani gasilci še stražijo na pogorišču, pod kupi mokrega sena tli, dvigata se dim in para.

Čuden nebesni pojav je le fotografska napaka na negativu, a deluje prav apokaliptično. Obupane ženske z otroki so na travniku tik pred vasjo, moški v ozadju stojijo tesno skupaj, pretreseni nič manj kot ženske, razpravljajo in prihajajo k sebi. Otroci se tiščijo k materam … Za zdaj so rešeni, ogenj je pogašen, a kako naprej? Zadaj stoji orožnik s puško – vzdrževanje reda in zavarovanje lastnine je v teh trenutkih zelo pomembno. Skrajno desno se vidijo prve hiše proti Pudobu, najbrž Čičkina in njihov skedenj – fotograf je stal na cesti, ki pelje proti Staremu trgu … Nekaj zelo lepih, skoraj enako krojenih ženskih delovnih oblačil tistega časa se je nehote znašlo na sliki; posebno predpasniki do pasu, nabrani od višine trebuha navzdol so slikoviti …

Na hitro obuti visoki čevlji, na obrazu krč ali jok …

Kaj je kup belih krogel levo zadaj? Ravno pobrani ali rešeni pridelki, morda buče, kar bi bilo za Notranjsko tistega časa zelo nenavadno? Kaj drugega? Za repo ali kavro so krogle prevelike in prezgodaj je, zelje prav tako še ni naredilo glav … Na misel so mi prišli celo škafčki za “pajgu” oziroma lesena embalaža za smolo ali katran, ki so jih morda izdelovali in v Trst prodajali tudi Nadleščani – a to je le še eno nebogljeno ugibanje …

Gašenja je konec, drugače bi bili možje pri ognju, ženske bi nosile vodo …

Otroci so bosi, prav tako tudi ženska s spodrecanim predpasnikom spredaj, druga je v visokih čevljih, pokrite pa so vse “na marinko” – kakor, da bi se zmenile. To je praktičen način pokrivanja naglavne rute, ko lasem grozi huda umazanija ali ogenj in tu je zagotovo bilo tako.

Za zjokat, če se nisi že prej: rešeno premoženje in prestrašena, zmedena in utrujena deklica ob njem. Bližina odrasle ženske za njo jo morda vsaj malo pomirja in tolaži, tako izgubljeno med čevlji, posodo, jerbasom za žegen ali malico koscem … oblačili v culi na desni … pohištvom in zaboji …

Kje so pogorelci spali, kam so se zatekli prve dni? So tisti, ki niso mogli gasiti, polegli kar na prostem ali so se stisnili po ohranjenih hišah, pri sosedih, v bližnjih vaseh, cerkvi? Kam so umaknili živali? V zapisih najdemo tudi, da je požaru sledil močan nočni dež …

Košare, jerbasi, cajna sejavnica, mernik … žehtni lonec, sklede in kastrole, steklovina, čevlji, škornji, sneta vrata, (trinožni?) stolec za molžo ali čevljarjenje, voz ali zapravljivček … Levo predalnik, desno zadaj skrinja ali položena omara … Počasi in potrpežljivo bo vse spet našlo svoje mesto, a do takrat bo treba stisniti zobe, zgrabiti orodje in trdo delati, da bodo hiše spet dobile strehe in postale uporabne. Kmalu, čim prej – ljudje od vsepovsod po svojih močeh pomagajo, tudi država. Lokalni veljaki so podarili vsakemu pogorelcu nekaj lesa za obnovo, škof je pisal vernikom, naj prispevajo in pomagajo, vaščani in drugi prebivalci doline so zavihali rokave in hitijo pospravljati, čistiti in obnavljati … Toda nekateri zidovi hiš še desetletja potem kažejo ožgano lice, saj ničesar, kar je še trdno stalo, niso porušili, ampak dogradili in popravili. Časi so bili trdi in skromni tudi brez ognja, gospodarska kriza je bila huda za vse. Ampak preživeli so. Verjamem, da je vaška skupnost takoj trdno stopila skupaj, da so premišljeno sodelovali in pomagali drug drugemu, vedeli so, da nič ne bo padlo z neba. Skrbno so razdelili in porabili darove, ki so prišli, a v osnovi se najbrž niso zanašali na nič in nikogar …

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, založba Družina, Lj. 1996

Kraj: Nadlesk
Datum: 20. 7. 1931
Avtor: neznan
Zbirka: dLib.si fotografski arhiv časnika Jutro
Skenirano: neznano
Oblika: spletna stran