1976 Ljubljana – Obramba in zaščita

Knjiga ni moja. Ne spomnim se, da bi imeli v gimnaziji knjigo za obrambo in zaščito. Imeli pa smo pouk le te. Pa ne zato, ker bi imel prof. Savo Tomić, ki nas je uvajal tudi v skrivnosti tehničnega pouka, preveč časa.

Vsaka srednja šola v Jugoslaviji je imela svoj učni načrt. Edina vsem šolam skupna predmeta sta bila Samoupravljanje s temelji marksizma in Splošna ljudska obramba in civilna zaščita. Vse v smislu ljudske obrambe Jugoslavije pred zunanjimi in tudi notranjimi sovražniki. Ve se, da je Tito dejal, »da neprijatelj vreba sa svih strana.« Kaj bi rekel šele dandanes! Doktrina splošne narodne obrambe in družbene samozaščite je bila edinstven prispevek k teoriji in praksi vojne. Po tem pojmovanju ni bila nosilec oboroženega odpora organizirana, usposobljena in dobro oborožena vojska, temveč oboroženo ljudstvo. Slednje ni imelo nikakršnega orožja razen vil, grabelj in ostalega podobnega orodja. Vendar, kot pravi Iztok Mlakar: »… tudi sz sekirco bi padla glava preč.« Seveda ob predpostavki, da nasprotnik tudi nima strelnega orožja. Najmnožičnejša vojaška formacija v Jugi je bil Teritorialna obramba, saj so jo sestavljali vsi delovni ljudje in državljani. Ni pa bila najmočnejša in najbolj učinkovita. Slednje je bila JLA.

Poučevanje obrambe in zaščite tako v srednjih kot tudi v osnovnih šolah je bilo predpisano z Zakonom o narodni obrambi. Ta je v svojem 142. členu določal: »Pouk v osnovnih, srednjih, višjih in visokih šolah se organizira in izvaja v okviru pouka in drugih aktivnosti, ki jih organizira šola. Programe za ta pouk predpiše pristojni republiški organ v skladu z orientacijskim programom, ki ga določi državni sekretar za narodno obrambo.«

K pouku je sodilo tudi usposabljanje na strelišču. Najprej je bilo to streljanje z zračno puško na dvorišču za gimnazijo. Postavili smo kovinska stojala in nanje nataknili papirnate tarče. Oddaljili smo se približno deset metrov. Za neuke streljanja je bilo kar daleč. In smo ciljali. Tisti, najuspešnejši, so celo zadeli tarčo. Ne v sredino in tudi ne med kroge, pač pa v en kot. Nato se je ena brihta spomnila, da je položila papirnato tarčo na tla in vanjo ustrelila z desetih centimetrov. Fantje so imeli jajca in večina se je poslužila prevare. Punce pa jajc že po naravi nismo imele. Prav tako po naravi nismo nagnjene h goljufanju pa smo nesle skoraj cele tarče pokazat profesorju. Po pregledu naših tarč so vsi veseli pristopili fantje in pričakovali pohvalo za uspeh. Profesor pa je dejal: »A mislite, da sem od včeraj?! Ta tarča je bila ustreljena od blizu.« Je že vedel. Zato je bil pa profesor mi pa neuke ovce.

Nekaj tednov kasneje je sledilo tudi streljanje s pravo puško na pravem strelišču. Takrat sta bila poleg tudi oficir JLA in vojak. Ležišča so bila pripravljena. Napolnili smo puške in streljali. Tedaj se je zaslišal jok. Vsi smo se ustrašili. Oficir in profesor najbolj. Mislila sta, da se je pripetila nesreča. Pa se ni. Sošolko iz paralelke je bilo tako strah streljanja, da niti poskusiti ni mogla. Raje je jokala. Ampak učni program je učni program, jok je pa jok in obramba domovine in pripravljenost nanjo je nadvse. Profesor in vojak sta jo z najlepšimi besedami pomirila in pregovorila, da je ustrelila vsaj enkrat. Toliko, da je bilo programu zadoščeno.

Moj sosed je pripovedoval, kako so streljali pri vojakih. Novinci – gušteri so streljali, nekaj starih borcev pa je ležalo v jarku pod tarčami. Ko je bil prvi napad končan, so morali stari borci prešteti zadetke in številko pokazati, da je oficir vedel, kdo bo za prvo bojno linijo in kdo za kuharja. Sosed pa je bil ponoči požarni. Ko je ležal v jarku, je zaspal. Po koncu streljanja ni pokazal števila zadetkov. Takrat je poveljujoči vidno prebledel. Ustrašil se je, da so vojaka ustrelili. Poslal je nekoga, naj pogleda. Ko je izvedel, da sosed spi, se je njegova barva spremenila v rdečo – od besa. Sosed je dobil nagrado. Pozabila sem že, kakšno ni pa bil dopust ali predčasen odhod domov.

Aja. Na sliki je puška M-48 in kot piše v knjigi je namenjena uničevanju živih ciljev. Delali so jih v Zastavi. Zasnovali so jo po drugi svetovni vojni. Bila je osnovno orožje JLA od leta 1948 do leta 1960, ko so uvedli puške PAP M 59, imenovane tudi papovke. Uporabljali pa so jo do razpada Jugoslavije. Na območju celotne Jugoslavije smo se srednješolci z njo učili streljati in jo razstaviti.

Ne vem, če sem naročila tudi sliko te strani, ker o teh pripomočkih nimam kaj povedati. Verjetno se je uredniku zdelo prav, da objavimo še to stran, ker se na njej nadaljuje tekst z opisom puške s prejšnje strani in so slike pribora za čiščenje puške. Po našem streljanju nismo sami čistili pušk. To je najbrž doletelo kazenski bataljon v kasarni.

To sem si pa izbrala. Rekla sem, naj bo še gasilski aprat in ročna gasilska črpalka, ki ji pravimo brentača. Zanjo sem se odločila zato, ker sem glih pri gasilcih. Sicer nimam nobene funkcije, sem pa zdraven. Punce in veterane peljem enkrat na leto na tekmovanje pa na veselici pomagam. To je to.

Slovarček:

• neprijatelj vreba sa svih strana: sovražnik opreza z vseh strani
• doktrina: sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada s cerkveno doktrino; politična, socialna doktrina
• požarni: ne vem, če imamo slovensko besedo za to delovno mesto. V JLA je bil to vojak, ki je ponoči čuval hodnik in vse, kar je bilo v njem, npr. puške. Bo kakšen bivši vojak razložil.
• gušter: zelenec (kuščar), oznaka za nedavno vpoklicanega, neizkušenega vojaka, enako tudi “fazan”

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Zastava_M48

Kraj: Ljubljana
Datum: 1976
Avtor: kar precej je naštetih
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. 3. 2024
Oblika: knjiga