1962 Rakek – Katarina Ačimovič
Sliko je našel Miloš Toni. Fotografiral je Dnevnikov novinar Marjan Ciglič. Na njej je Katarina Ačimović z Rakeka.
V rokah drži belo kuverto iz katere špegata dva bankovca za pet tisoč din. Bila sta modra in natisnjena leta 1955. Povprečna plača tistega leta je bila med 24 in 30 tisoč dinarji. Nagrada ni bila majhna in upravičeno se smeje. Pod sliko je napis: »Katarina Ačimović se je razveselila nagrade, ki jo je prinesla akcija Bela kuverta. To je bila promocijska akcija časopisne hiše Dnevnik, ki je potekala na različne načine. Ena od njih je bila tudi obisk zvestih bralcev na domu. Leteči reporter je najprej na določenem kraju obiskal matični urad in zaprosil za dvajset naslovov domačinov. (Takrat še ni bilo Zakona o varstvu osebnih podatkov. op. p.) Te so nato po vrstnem redu obiskali in prvi, ki je imel doma Nedeljski dnevnik, je dobil denarno nagrado. Rakek, marec 1962.«
Nad Katarinino glavo visi srajca. V tistih časih je bila nad štedilnikom od stene do stene napeta vrv, na kateri smo sušili perilo in dihali na škrge. Vodna para se je lepila na mrzle stene hiše, zgrajene iz kamna. Tam se je spremenila v vodne kapljice. Te so drsele, kamor jih je vlekla gravitacija in se na tleh ponovno srečale in združile v lužico. Para na okenskih šipah je zastirala pogled v zunanji svet. Do jutra se je spremenila v prekrasen vzorec ledenih rož.
Ne daleč stran od štedilnika je stala kišta za drva. Poleg štedilnika ni smela, da se ne bo kaj vnelo. Ata je bil kurjačev sin in je nakladal v šporget k v borzig mašino. Zvečer, ko je bila tema, smo včasih ugasnili luč in uživali ob rdeči svetlobi razbeljene lame na štedilniku. Bilo je prijetno toplo, včasih že kar malo vroče. A ko je ogenj ugasil, je tudi temperatura takoj padla za nekaj stopinj. V kamniti hiši sten ne moreš segreti. Kamen je mrzel. Od zunaj vleče nase mraz in vlago. Na notranji stani zidov le segrevaš zrak. Dokler je gorelo, je še šlo, zjutraj pa je prvi, ki je stopil v kuhinjo, prišel v ledenico. Nad kišto je vedno visel prtiček, kot je viden na sliki. Nekaj smo jih podedovali po atovi teti. Ti so bili v celoti izvezeni v modri ali rdeči barvi. Kasneje sva jih štikali z mamo ob zimskih večerih, ko je imela televizija le en program in še ta je po navadi prenašal kakšno sejo CK ZKJ ali kaj podobnega. Kasneje, ko se je država (kokr) že izvlekla iz povojne krize in smo lahko kupili pavloce različnih barv pa so bili prtički izvezeni v tehnikolorju. Še danes so pri hiši, le da ne visijo na steni.
Za Katarininim hrbtom je stelaža, ki ima namesto vrat zavese. Tudi to je bilo tedaj nekaj običajnega. Spomnim se atove tete, ki je imela kar nekaj takih stelaž in fernki so bili prav krasni, s čudovitimi cvetličnimi vzorci.
Podnapis pod sliko na razstavi. »Marjan Ciglič (Kranj, 3. 9. 1924, Ljubljana, 8. 7. 1998) se je za fotografa izučil v ateljeju mojstra Franceta Juga v Kranju. Po 2. svetovni vojni je delal v različnih fotografskih studiih, leta 1957 pa se je zaposlil pri časopisni hiši Dnevnik in ji ostal zvest več kot 40 let, tudi ko je bil uradno že upokojen. V tem času je ustvaril neprecenljiv fotografski opus, ocenjen na več kot 300.000 originalnih, predvsem črno-belih negativov formatov leica in 6 x 6 cm. Fotografije prikazujejo različne vidike, od pomembnih političnih dogodkov, do na videz preprostih vsakdanjih trenutkov, zato so dragocen dokument prikazovanja časa in razumevanja življenja Slovencev, za svoje delo pa je leta 1980 prejel Tomšičevo nagrado. Leta 2001 je časopisna hiša Dnevnik ob praznovanju svoje 50-letnice Muzeju podarila celoten fotografski fond.«
Slovarček:
- lama: plošča na štedilniku
- štikati: vezti
- pavloca: pavola, bombažna preja za vezenje
- CK ZKJ: Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije
- fernki: zavese
- borzig mašina: ene vrste lokomotiva
Viri:
Kraj: Rakek
Datum: marec 1962
Avtor: Marjan Ciglič
Zbirka: Muzej sodobne in novejše zgodovine
Skenirano: —
Oblika: reprodukcija
Stare slike 