1945/54 Podcerkev – Mežnarjeva mama od Svete Ane

Slika je iz zapuščine Franca Trudna, ena od mnogih te vrste iz let od 1945 do 1954. Na njej je Mežnarjeva mama od Svete Ane, ena od dveh hčera in treh sinov Šišnekove matere Jedrt Hace iz Podcerkve, ki se je tja poročila iz Nadleska.

Čedna, urejena, prav elegantna, prijaznega obraza in bistrega pogleda je Marija slikana na običajnem mestu pred Mavkotovo hišo v Podcerkvi, kjer je Truden po vojni do preselitve v novo hišo napravil množico podobnih slik, ki so jih ljudje potrebovali za osebne dokumente, pa tudi veliko drugih, družinskih ali skupin prijateljev na primer.

Mežnarjevo mamo sem v tej starosti na sliki videla najbrž le enkrat – morda prav ob tej priložnosti, ko se je prišla fotografirat v Podcerkev in gotovo obiskala tudi svoj dom in mater, saj takrat od Svete Ane v Podcerkev kljub vsem bližnjicam in hitrim nogam niso hodili prav pogosto. S Šišnekovimi smo bili sosedje in možno je, da sem jo videla prav takrat, ne da bi jo poznala. Spet sem jo srečala čez desetletja, ko sem bila že v službi. Šele ko je leta 1998 umrla, stara 95 let, pa sem o njeni življenjski poti izvedela več:

Rojena je bila leta 1903 v Podcerkvi v kmečki družini s številnimi otroki, kjer je izkusila skromno življenje in trpljenje prve svetovne vojne. Oče je bil – če se prav spomnim pripovedi njene mame in moje priložnostne varuške – med vojno težko ranjen ali bolan. Mati so pripovedovali, kako hudo je bilo, kako zelo so se mučili in kako je vsega manjkalo. Ne vem ali je mož prišel domov na okrevanje ali je bilo že po vojni, ko je družina garala po njivah in v gozdu, Šišnekov oče pa so lahko samo ležali v postelji. Najbrž jih je hudo žrlo, da jim moči niso dale opravljati dolžnosti hišnega gospodarja, pa so vseeno hoteli prispevati za dobrobit družine, kolikor so le mogli: naučili so se ženske spretnosti pletenja in leže pletli nogavice za svoje bližnje – tako so pripovedovali Šišnekova mati v tistih davnih letih, ko sem bila še tako majhna, da se komaj spomnim …

Med obema vojnama je odraščanje Šišnekovih deklet in fantov in z njimi tudi Marijino oblikovalo zavzeto delovanje v kulturnem življenju domačega kraja, zlasti pri petju, v tamburaškem ansamblu in pri gledaliških igrah. Tudi pozneje, ko se je leta 1926 poročila k Sveti Ani in rodila sedmero otrok, je v njeni družini pogosto odmevala pesem, čeprav so jim leta minevala v neprestanem prizadevanju za vsakdanji košček kruha, ki sta ga z možem skušala zagotoviti družini – on z garanjem po gozdovih, ona z otroki vred pa z delom na zaplatah zemlje pod Križno goro. Ljubezen do glasbe pa je ostala in se razvila tudi pri sinovih in vnukih in zlasti sin France je pustil neizbrisen pečat na tem področju.

Druga svetovna vojna je Mežnarjeve pri Sveti Ani hudo prizadela. Ob domobranskem napadu na partizane, ki so se 13. januarja 1945 zadrževali v vasi, je bil ubit družinski oče Janez in Marija je z otroki ostala sama v kajži na skopi zemlji.

Čeprav so bili časi tudi po koncu vojne še naprej neprijazni in trdi, je Mežnarjeva mama z vsega spoštovanja vredno skrbjo in prizadevanjem uspela doseči, da so se njeni otroci izučili poklicev in se izobrazili ter tako odšli v življenje z najboljšo doto, ki jim jo je mogla dati. Ni dopustila, da bi bili hlapci in pastirji, zanje je imela vizijo boljšega življenja, ki jo je vodila skozi najtežje ure.

Šele po dolgih letih je zapustila Sveto Ano in se – prilagodljiva, kakor je bila – vživela v novo okolje Starega trga, kjer je pri sinu končno brez večjih skrbi lahko užila pozna leta. Tudi v sinovo družino je prinesla svojo ljubezen do petja, naklonjenost do ljudi ter dostojanstvo in modrost pokončnega in prekaljenega človeka. Bila je prava notranjska mati: delavnih rok, jasnega uma in toplega srca.

Viri:

• France Žnidaršič, Stari trg, 1998, ustno
• Matjaž Žnidaršič, Stari trg, julij 2024, pisno

Kraj: Podcerkev
Datum: med leti 1945 in 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija