1978 Rovinj – Počitniško delo

Učili so nas, da se pri naštevanju sebe postavi na zadnje mesto. Pa začnimo z desne. Prva je Snežana iz Beograda. Tam je obiskovala eno šiki-miki fakulteto, menda ekonomsko. V prostem času je bila manekenka, poleti pa strežnica na morju, da je imela zastonj dopust. Zvečer smo bili prosti. Ponavadi smo sedeli ob plesišču ali hodili na sprehod ob obali. Nekega dne smo jo prosili, naj se naliči tako, kot to delajo manekenke. Najprej je bila podlaga, pa krema in spet nekakšna podlaga, malo šmira, puder in tako naprej. Kot Indijanci pred bojnim pohodom. Po pol ure smo se naveličali in smo šli. Naslednja je Barbi z Reke. Njena mama je bila glavna kuharica v domu. Barbi je bila zelo empatična, nobene žlehnobe ni bilo v njej. Vsem in vedno je rada pomagala. Sledi moja sošolka Irma. Je tudi fejst baba, sicer ne bi bila moja prijateljica. Ker – kdo me bo pa prenašal, tečno kot sem. Na levi sem pa jas jzst jaz v vsej svoji baročni veličini. Kako je do nje prišlo, do tam še pridemo. Za našimi glavami je pa nekakšen približek omare.

Avgusta 1978 sva se z Irmo odločili, da bova šli na počitniško delo v Rovinj. Da ne bo vedno Brest ali pa hotel Kras. Irmina mama nama je to uredila, ker je bila zaposlena na železnici. Tja sva odpotovali z vlakom. Če se prav spomnim do Pule, nato pa naprej z avtobusom do Rovinja. Tega sva si najprej natančno ogledali. V neki filigranski delavnici sem si kupila srebrn prstan z modrim kamnom, prav take barve, kot je majica na sliki in enega iz školjke. Srebrnega je vzela megla. Ja, pri nas je veliko megle, precej stvari izgine. Školjčni je imel pa separatistične težnje in je razpadel na dva dela. Nato sva napisali še razglednice domačim in prijateljem in se odpravili proti Železniškemu domu. To je bilo kakšnih dvajset minut hoje. Javili sva se gospodinji Danici, ki naju je seznanila z delom in nama pokazala prenočišče.

Na drugi strani ceste, nasproti doma, je bil borov gozdiček. V njem so bile lesene hišice, dvignjene od tal. Precej je spominjalo na koliščarje. Vrata so bila na desni. Stopil si v prostor, v katerem je bila na desni mala mizica in dva stola, na levi pa štiri ležišča. Nad njimi sta bili dve mali okenci, ki se nista dali odpreti. Lulat in umivat smo se hodili v počitniški dom. Tam so se najprej stuširale tiste, ki so tam stanovale, Ko sva prišli midve na vrsto, je bila le še mrzla voda. K pri vojakih. V domu smo zjutraj pripravili mize za zajtrk in ga razvozili, ko so prišli ljudje. Potem smo mize pospravili, pomili posodo in pripravili za kosilo, ga razdelili, pospravili in pripravili za večerjo. Ob nedeljah ni bilo večerje in smo bili frej. Krompirja ni bilo treba lupiti in ne solate trebiti. To so delali kuharski pomočniki. Smo pa morali pomivati pribor. Tega smo ves čas stresali v eno veliko posodo z vodo, ga nato premetali po tej vodi in osušili.

Zjutraj smo na ročno mašino narezali kruh za ves dan. Nekoč je to delo doletelo mene. Ko pa sem pobirala kruh iz stroja, je mimo prišel en kuharski vajenček in obrnil rezilo. Prerezal mi je desni sredinec na prvem členku. Ni bolelo in kri ni tekla. Tekla je šele potem, bolelo pa je še dva tedna. Odpeljali so me v Rovinj k zdravniku, ki mi je prst zašil. Vprašala sem ga, če bo prst še dober pa me je vprašal: »Dal svirate?« Če igram kakšen inštrument. Mater, sem si mislila, sviram k***u. Benti, prst rabiš tudi za kaj drugega ne le za igranje. Se je kar dobro zarastel, je dober vremenski pokazatelj in mi tudi prav pride, da ga lahko kdaj komu pokažem rekoč: »Lej, ta prst imam porezan!« Saj veste, kako pravijo. Prijatelje lahko prešteješ na štiri prste ene roke. Srednji je pa za vse ostale.

Ko smo v kuhinji postorili vse, kar je bilo treba, smo lahko jedli. Barbijina mama je bila res odlična kuharica. Hrane je veliko ostajalo in ni da bi jo stran metali. Jaz sem imela apetit k mlado prase. Ko me je kuharica videla, s kakšnim užitkom jem, mi je kar nosila: »Jedi, djete, jedi.« In dete je jedlo ter se zredilo k prasc. Imela sem kikle na elastiko, ki sem jih sama naredila in majice, pa so mi bile vseskozi prav. Bolje bi bilo, če bi imela navadno kiklo. Bi kmalu ugotovila, da se ne da zapet in bi manj žrla. Po koncu dela je bilo treba domov. Mama se me ni mogla nagledat, kako sem lepa. Ker sem bila debela k Rubensove Tri gracije. Potem pa se je pričela šola. Jaz pa nisem imela kaj obleči. Vse se je skrčilo. V poletnih kiklah pa pozimi ne moreš hoditi. Kupila sem si ene Wranglerice. Poleg sem nosila srajce in puloverje, ki sem jih podedovala po stricu. Klicali so ga Tarzan. To le za primerjavo, da boste približno vedeli, kako velike so bile. Takoj sem začela z dieto. Na malico v šoli se nisem prijavila. Doma sem jedla le prazno solato, kuhano kuro in neosvičen, čm rečt nemasten jogurt. V šestih mesecih sem prišla na svojo prejšnjo težo in pridelala rano na želodcu. Kam je izginla vsa ta trma do danes? Hlače pa sem šparala še nekaj let. V opozorilo. Čeprav je bilo kar dobro biti malo zaobljen. Zelo sem nerodna in vse vogale oberem. Vseeno pa manj boli, če se udariš v špeh kot v kost.

Železniško letovišče Rovinj je bilo eno izmed prvih letovišč, kjer so počitnikovali slovenski železničarji. Prvič že leta 1948, in to kar v vagonih. Pozneje so uredili naselje počitniških hišic in menzo z družabnim prostorom. Letovišče je imelo osrednje poslopje s kuhinjo, jedilnico in sanitarijami za celotno naselje. Po ukinitvi rovinjske proge, leta 1966, so za letovanje usposobili tudi remizo, vodni stolp, čuvajnico in pritlične prostore postaje. Ob plesišču je igral ansambel, pela je Jelka Cvetežar. Saj se je spomnite iz filma Ne čakaj na maj: »…aj,aj, aj, used se na tramvaj.« Tam smo sedeli, poslušali, gledali plesalce in se pogovarjali. Včasih sva šli z Irmo na sprehod ob obali. Nekega večera nama je pot prekrižala žival.

– Lej, Irma, zajc.
– Janc (tako me je klicala), to je podgana.
– Dej, dej, kje si še vidla trikilsko podgano!

Malo naprej je pritekla druga žival. Tedaj sem opazila njen dolgi goli rep. Res je bila podgana. Na drugi strani zaliva je bila tovarna ribjih konzerv. Ostanke in ostalo svinjarijo so spuščali v morje. Ob pravem vetru je to prineslo pred dom. Se je vohalo. Ostanki hrane iz menze so se pa tudi valjali za njo. Podgane so tako rekoč živele v hladilniku.

Neko noč je bilo silovito neurje. Celo noč je deževalo in burja je pihala tako močno, da je morje metalo kamenje na obalo. Bilo je umazano, ker ga je burja premešala z Atlantikom in ostanki iz tovarne ribjih konzerv. A to še ni vse. Naslednji dan je bil potres. Ni bil hud, čutili smo ga pa. Neko nedeljo so me obiskali teta, stric in bratranec. S seboj so imeli prazno litrško flašo od Vodke. Ko sem vprašala, zakaj, je bratranec povedal, da mu je Janez (moj ata) naročil, naj mu prinese eno flašo morja. Natočit jo je šel daleč od obale in prav do dna se je potopil. Tista flaša z vodo je stala v kurilnici v omari še kakšno leto po atovi smrti (2000). Potem smo jo zli v stranišče. Je požrlo ves kamen. Teta mi je pustila jopo, ker je bilo po dežju vedno mraz in me je zeblo. Rdeča je bila, še vedno jo imam pred očmi. Sama s seboj nisem nesla nobene jopice. Kdo pa na morju rabi jopo? Pa me je izučilo. Skoraj trideset let pozneje, ko smo šli v Tunizijo, sem v kufr najprej dala jopo. Moj nezakonski mož je rekel, da tam pa jope res ne bom rabila. Malo morgen. Že prvi večer mi je prav prišla.

Kraj: Rovinj
Datum: 1978
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 10. 9. 2024
Oblika: kopija fotografije, razglednica