1965 Rovinj – Končni izlet

  Junij je mesec zaključka šolskega leta, povezan s podelitvijo spričeval, valetami in maturantskimi plesi, predajami ključev in ostalimi prelomnicami v življenju mladih ljudi. Pa tudi s šolskimi izleti.

Tudi v mojem času šolanja je bilo tako. Leta 1965 smo osnovno šolo v Novi vasi končali kot ena največjih povojnih generacij učencev. Če se prav spomnim, nas je bilo v dveh razredih 48. Poleg Bločanov so novovaško šolo obiskovali tudi Rutarji od Lužarjev. Z našima razrednikoma, starosto prof. Bavčarjem in mlado učiteljico Mileno Kulič, smo organizirali dva končna izleta. Ena skupina v Rovinj, druga pa k Triglavskim jezerom.

Konec junija se je prva skupina z razrednikoma odpeljala z vlakom za tri dni v Rovinj. Najprej smo se peljali z Rakeka do Divače, nato po istrski progi do Kanfanarja in končno po odcepu do Rovinja. Bilo je zadnje leto obratovanja rovinjskega odcepa istrske železnice. Nastanili smo se v takratnem kampu Beograd in preživeli tri lepe dni. Za večino sošolcev je bil to prvi ali eden prvih izletov na morje. Mnogi so se učili prvih plavalnih zamahov in se napili morske vode. Sam sem znal že dobro plavati, saj sem bil že leta 1958 v gasilski koloniji v Pacugu, potem pa še z mamo na enodnevnem obisku pri sestrični Mariji v Portorožu in enkrat na dvodnevnem romanju na Trsat. Za takratne razmere sem bil že pravi pomorščak. Iz kampiranja v Rovinju s sošolci razen vtisov nismo prinesli nobenih spominkov ali fotografij. Pri nas doma je ostala le razglednica, ki sem jo pisal sestri Olgi v Ajdovščino, kjer je kot štipendistka opravljala srednješolsko počitniško prakso v tovarni Fructal. Razglednico je prinesla domov in je tako ostala med domačimi slikami, kot edini spomin na moj končni izlet.

Kot rečeno, naj bi se druga skupina sošolcev 5. julija odpravila v Triglavsko pogorje. 4. julija popoldne, na takratni praznik Dan borca, je čez naše kraje divjal rušilni vihar – takrat so mu rekli ciklon, in povzročil velikansko škodo na stavbah, predvsem pa v gozdovih. Sošolci so torej na dan po viharju zjutraj čakali na redni avtobus iz Loškega Potoka, ki bi jih peljal do Ljubljane. Zaradi podrtega drevja je bila cesta zaprta, avtobusa ni bilo in končni izlet v Triglavsko pogorje je odpadel. Otroci so odšli žalostni domov, k prekrivanju streh in ostalim nujnim delom.

Železniška proga Divača – Pula, po kateri smo potovali, je bila zgrajena 1876, skupaj z odcepom do Rovinja. V času naših počitnic je bil Rovinj ribiško in industrijsko mesto, s tovarno ribjih konzerv, cementarno in tobačno tovarno. Mesto se je počasi pobiralo po velikih povojnih spremembah ob odhodu prebivalstva italijanske narodnosti, ki je optiralo za Italijo. Zanimiv je podatek, da je Rovinj že pred 1. svetovno vojno imel več kot 10.000 prebivalcev, leta 1953 pa le še okoli 5.000.

Počasi se je začel turistični razvoj. Takratni kamp Beograd s skromnimi lesenimi hišicami in šotori, kot jih vidimo na sliki, je danes mondeni kamp Polari v skupini Maistra Camping, s kapaciteto več kot 5.000 gostov. Mesto Rovinj je eden najbolj razvitih turističnih centrov ob jadranski obali s 15.000 prebivalci in več kot 2. mio gostov na leto. Kam se je premaknil svet iz časov našega kampiranja!

Le z železnicami gre pri nas hudičevo počasi. 170 km proge Divača – Pula skupaj s 30 km odcepom za Rovinj so leta 1876 dogradili po nepolnih treh letih (!) gradnje. Morda še primer iz naše bližine: 70 km proge Grosuplje – Kočevje je leta 1892 konzorcij pod vodstvom kneza Karla Auersperga zgradil v enem letu (!). Ko danes gledamo obnovo proge Ljubljana – Kočevje ali drugi tir Divača – Koper so bili to vesoljski dosežki v takratni črno – žolti monarhiji.

Razglednico kampa Beograd je za “Upravo odmarališta” izdal beograjski Jugoturist.

Viri:

• Wikipedija
• Rado Ponikvar, Nova vas

Datum: junij 1965
Kraj: Rovinj
Avtor: I. Vuković
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 10. 6. 2020
Oblika: razglednica