1968 Rakek – Štiriperesna deteljica: Ivo (3/4)

Ivo Raljevič (1947-2003). Rojen leta 1947 mami Ivanki (Urbas), roj. 1916 v Pivki, stanujoča na Partizanski c. 28 na Rakeku in očetu Marku Raljeviču, rojenem 1915, iz Omiša. Imel je še sestro Majdo.

Ivo je bil navzven resen in zadržan. V družbi prijateljev, sodelavcev in znancev pa je pokazal svojo resnično stran, prijaznega, družabnega in veselega fanta.

Polkovnik Marko Raljevič na motorju 1. 4. 1946.

Ivov oče (polkovnik) je po vojni prišel s Prekomorskimi brigadami v Trst, od tu pa v vojašnico na Rakeku. Tu je v Martinovi gostilni spoznal bodočo ženo Ivanko. Večkrat so se selili: Maribor, Novi Sad, Ljubljana. Zaradi večkratnih selitev po prekomandah je na ženino željo izstopil iz vojaške službe in se zaposlil na železnici. Ob nesreči na železniški postaji Postojna leta 1954, ga je do smrti povozil vlak. Tako je mama Ivanka ostala sama z dvema otrokoma. Na Rakeku so stanovali v Hiengovi – Štefinovi hiši.

Lastniki (rodbina Born – Adelina Hieng, mož Matija Štefin) so živeli v Ljubljani, za hišo pa je skrbel in z njo upravljal Rajčevič, sosed, ki je imel v spodnjem prostoru tudi vinsko klet. Ko so se lastniki odločili za prodajo, so v levem delu hiše stanovali Raljevičevi. Ker je ta del kupil g. Mazi (oče našega pisca na starih slikah Francija Mazija) je Rajčevič uredil desni del, kamor so se začasno preselili Urbas – Raljevičevi. Ta del hiše je leta 1957 kupila Marija – Meri Drobnič, rojena Rok. Zanimiva je kupna pogodba med prodajalci Štefin Ado, kot pooblaščenko še za solastnika Hermana Hienga, ter Ernestom in Andrejem Hiengom ter kupcem Drobnič Marijo rojeno Rok, uslužbenko, začasno v Parizu. Sledi podroben opis hiše in vseh parcel ter višina kupnine. Opredeljena je tudi skupna uporaba stopnišča s sosedom Mazi Francem za dobo 5 let.

Iz Štefinove hiše pa so se preselili na železniško postajo, Trg padlih borcev 9, kjer še danes živi njegova žena Zmaga.

Osnovno šolo je obiskoval na Rakeku. Po končani osnovni šoli je končal srednjo elektrotehnično šolo. Zaposlil se je na ŽTP – SVTK v Odseku za vzdrževanje in nadzor signalno varnostnih naprav v Borovnici, kjer je z leti postal vodja tega odseka. V članku »Naš delavec«, objavljenem v glasilu železničarjev »Nova proga«, skozi razgovor lepo opiše tedanje razmere in težave na področju vzdrževanje zapornic in prepočasne modernizacije. Tako je bila tega leta le ena avtomatizirana zapornica. Še večje težave pa so bile v tem času še posebno pozimi signalizacijske naprave. Kritičen je bil do prepočasne modernizacije in neusklajenega obnavljanja naprav.

V tem času je ob delu obiskoval Višjo železniško prometno šolo v Beogradu. Žena Zmaga se spominja, kako sta se skupaj učila s kolegom Bojanom iz Pivke in hodila na predavanja in izpite v Beograd.

Svojo bodočo ženo Zmago je spoznal na novoletnem plesu med internati v Ljubljani, kasneje pa sta oba nekaj časa v času šolanja bivala. Imata sina Sama. V neposredni bližini, kjer je gradil njegov prijatelj Franci, sta tudi onadva začela zidati hišo. Lahko bi rekli, da je hišo dobesedno zgradil sam, le pri večjih delih je potreboval pomoč. Bil je »mojster za vse« kot se temu reče. V njej danes živi sin Samo.

Zanimiv dogodek se je zgodil po prihodu iz Sente v Srbiji, kjer je služil vojaški rok. Iskal je izgovor za obisk Zmage v internatu. Po daljšem premisleku je bil vzrok risalni set (šestilo), ki ji ga je nekoč posodil. Še vedno je bil neodločen, ali naj gre na obisk ali ne. Tako smo sedeli v našem glavnem štabu (Bife pri Domicelju) ter modrovali in naše misli podpirali (zalivali) s pivom. To nam je dalo jasne misli in odločitev je padla. Gremo na obisk k Zmagi. V Ljubljano smo odšli z vlakom: Ivo, Tone in moja malenkost. Seveda je Ivo še vedno zbiral pogum. Toda imel je s seboj dva prijatelja, ki sta ga podpirala, vsi trije pa tudi kar nekaj piva v r…! No, končno sva ga s prijateljem Tonetom dostavila v internat. Pogajanja so bila uspešna in Ivo je pripel iz internata »Zmaga je naša«. Takoj sva poprijela in v triu smo odpeli izpred internata melodijo »Zmaga je naša«. Seveda smo z našim ubranim petjem privabili na okna internata kar lepo število Zmaginih sostanovalk.

Ivo pa je bil tudi vsestranski športnik. Tako ga najdemo pri, tenisu, nogometu in tudi pri kegljanju.

Bil je tudi ustanovni član Jamarskega društva Rakek leta 1964 in aktiven jamar v ekipi dr. Franca Habeta.

Ivota pa najdemo tudi pri igranju klarineta in v plesni skupini folklore pri Glasbeni šoli Rakek.

V spominu pa mi ostaja tudi njegova otroška vlečnica v zimskem času na Kilovcu za našo hišo, ki jo je pripravil za sina Sama in ostale otroke. Ker je bil po očetu tudi Dalmatinec, je rad odhajal na morje. Tako si je omislil tudi manjši gliser. Obiskoval je tudi svojce po očetovi strani v Omišu.

Njegova velika ljubezen pa je bil tenis. Tako je bil eden glavnih pobudnikov in organizatorjev ustanovitve Tenis kluba v Dovcah. Poleg njega naj omenim še Lea Freliha, Mileta Nabergoja in Jožeta Rajka. Vložil je veliko naporov za pridobitev vse ustrezne dokumentacije za izgradnjo tenis centra v Dovcah in bil tudi prvi predsednik novoustanovljenega kluba.

Za uspešno delo pri razvoju tenisa ob 10. obletnici delovanja društva na Rakeku je 27. 8. 1988 prejel priznanje.

Za dolgoletno uspešno delo na področju telesne kulture pa je prejel leta 1988 Bronasto Bloudkovo priznanje.

Drugi šport pa je bil nogomet. Že v sezoni 1963/64 ga najdemo kot mladega igralca za drugo ekipo NK Rakek na turnirju za pokal Škocjana, kjer je dosegel častni zadetek. Konec leta 1964 pa je že debitiral z golom v prvi  enajsterici. Jeseni 1965 je na tekmi stari – mladi igral za mlade. Za aktiven prispevek v doseganju športnih rezultatov, izvajanju organizacijskih nalog in razvoj športa na Rakeku je ob 70. letnici nogometa in organizirane športne dejavnosti prejel »Spominsko priznanje« NK Rakek.

Na fotografiji Ivo s soigralcem in prijateljem Francem Urbasom. Zanimiva fotografija, eden v vsej svoji nogometni bojni opravi, drugi je verjetno zamujal na slikanje, brez osnovne opreme, kopačk, dokolenk in ščitnikov.

Žal se je njegova pot vse prekmalu končala. Umrl je mlad leta 2003, pokopan je na Rakeku.

Viri:

• Zmaga Raljevič
• Anton Založnik
• Majda Marolt
• Glasilo železničarjev Slovenije in Istre »Nova proga« april 1987
• Kupna pogodba Ada  Štefin – Hieng in Marija Drobnič iz leta 1957
• Franci Mazi
• Valči Logar

Kraj: Rakek (zgodba), Senta
Datum: 1968
Avtor: neznan
Zbirka: Miro Juvančič, Majda Marolt, Zmaga Raljevič
Skenirano: 13. 8. 2024, 24. 8. 1024, 7. 10. 2024
Oblika: 2 dokumenta, 3 fotografije