1947 Markovec – Skupina na Loki za hišo in pismo iz tujine

Od leve so na sliki Ladica Štritof, Marija Baraga, najmlajši Ladičin brat Ivo, Marijina hči Mici Baraga, ki je bila v hudih časih ključna pomoč Petričevim osirotelim otrokom in Lojze Štritof, Ladičin mož. Mlada zakonca sta v poročnih oblekah; tudi Mici, njena mama in mali Ivo so oblekli najboljše, kar so imeli. Fotografiral je Lojze Štritof.

Deček na sliki je Ivo, rojen leta 1942 kot najmlajši otrok Ivana in Milke Petrič ter brat sveže poročene Ladice. Ivo je pozneje postal učitelj, ki je najprej nekaj časa poučeval v Starem trgu – tudi naš razred – pozneje pa na Primorskem, kjer je razmeroma mlad umrl.

Njegova življenjska zgodba je bila zelo žalostna. Imel je šest mesecev, ko so morali pred vojnim nasiljem tudi Petričevi – mama in pet otrok – zbežati v gozdove pod Snežnikom. Ko je Ivo med bivanjem v gozdnem Civilnem logorju izgubil očeta, je bil še dojenček. Od tam so bile begunske družine premaknjene v osvobojeno Belo krajino, kjer so dočakale osvoboditev.

Po vrnitvi v Markovec se je zdravje mami Milki naglo slabšalo. Mali Ivo je pogosto hodil v njeno posteljo pod odejo in se tiščal k njej, da bi ji ogrel zaradi oslabelega srca vedno hladne noge. Tudi ko je umrla, je jokal in lezel k njej na krsto, da bi jo ogrel in pri tem obljubljal, da res nikoli več ne bo šel k studencu pod hišo, kamor so mu branili, da ne bi padel vanj …

Po smrti obeh staršev je Ladica, najstarejša, po najboljših močeh skrbela za sorojence. Kmalu so bili razmeščeni po raznih ustanovah in tudi za Ivota je oblast odločila, da mora v zavod za predšolske sirote v Polzelo, sicer bi mu ukinili podporo, čeprav je živel z Ladico in možem, na katerega je bil zelo navezan … Živeli so skromno na Rakeku pri Žagarju in Ladica je skoraj vsak dan kuhala kašo, tako da se je je otrok že naveličal in je nekoč ob pogledu nanjo rekel: “Presneta kaša, sama si se skuhala, pa se še sama pojej!”…

Ladica se je na vse načine branila oddati brata v zavod, a oblast je bila kruto neizprosna in morala ga je odpeljati tja. Potovala sta z vlakom in Ivo se je vso pot tesno stiskal k njej. V tistem gradu v Polzeli je ves čas jokal in se je krčevito oklepal. Ob prihodu mu je neki deček zapel dobrodošlico, a Ivo je rekel: “Kaj mene briga, če se on smeje!” in je jokal naprej. Ko so mu dodelili posteljico, je morala sestra leči k njemu, saj ga niso mogli odtrgati od nje. Do enajstih zvečer ga je tolažila in prigovarjala in šele proti jutru je zaspal, ko je lahko skrivaj odšla in tekla na železniško postajo – potem je tudi ona jokala vse do Postojne, ker najmlajši brat ni smel ostati pri njej.

Eno leto je bil Ivo v Polzeli, potem so dogradili Dom Titove mladine v Mostah, kjer je pozneje hodil v šolo in odraščal … po končanem osnovnem šolanju se je vpisal na učiteljišče in ga končal. Tudi starejši sorojenci so odraščali po zavodih, doštudirali in se zaposlili.

Tukaj je bil Ivo star kakih pet let.

Zapis najstarejše sestre o osebah na sliki.

Tudi to pismo je povezano s Petričevimi. Iz Amerike je prišlo kot odgovor na prošnjo za kakšno pomoč, ki ga je na sugestijo učiteljice v šoli in na naslov, ki ga je dobila prav tam, poslala Lidija Petrič, ena od Petričevih otrok. Lidija, rojena leta 1937, je bila tedaj stara kakih deset let. Najstarejša sestra ni vedela za to pisanje, sicer ji ga kljub vsemu pomanjkanju ne bi dovolila … Nazornemu lepopisnemu pismu, ki pojasnjuje ne ravno razkošne okoliščine, v katerih živi darovalec, je bil priložen en dolar.

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, 2024, ustno

Kraj: Markovec
Datum: 1947
Avtor: Lojze Štritof
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 2. 8. 2024
Oblika: fotografija in dokument