1938 Vrhnika – Tonček in njegova pot

Slika neznanega avtorja, posneta v Starem trgu, prikazuje kakih šest let starega dečka, ki iskrivo gleda v fotoaparat. Vsak čas bo ali pa je že začel hoditi v prvi razred, zdaj pa nosi gobe k Ferlugovim, kjer jih gospa zelo rada je. Njen mož je bil na Kovačevi žagi zastopnik za odkup lesa, stanovala pa sta pri Mlakarjevih in tam je nastala ta fotografija. Fotograf ga je posadil na mizo pred okno, predenj položil zvezek ali knjigo in za ravnotežje dodal kaktus v lončku. Izredno lepa slika, ki se je ne moreš nagledati, je po svoje polna simbolike: zvedav in radoživ otrok, odprto okno prihodnosti, učenje in učenost na trnovi poti čakata bistrega dečka, ki se je ravno zazrl v gledalca … Oblečen ima karirast rieklček in kratke hlače, v ozadju pa se vidi odprta polovica okna in za tisti čas značilna bolj “nobel” okrasna stenska slikarija. Noga, ki binglja pod mizo, razkazuje trden čeveljček z močnim podplatom.

Deček je bil 31. marca leta 1931 rojen v domači vasi mame Francke, v Selščku na št. 15, v stavbi prav nasproti Gasparijeve domače hiše. Dali so mu ime po očetu Antonu. Materi je pri porodu pomagala babica Antonija Rode, medtem ko je pozneje Tončkovim bratom in sestram, razen najmlajšemu, pomagala na svet loška babica Mamika, ki je bila povrh še njihova sorodnica. Za matičarja je bil v Tončkovem primeru kar župnik Matej Ježek. Kmalu po rojstvu prvorojenca je družina prišla živet v očetov domači kraj Vrhniko v Loški dolini. V Baštkovi hiši blizu očetovega prejšnjega doma so najeli prvo sobo na levi v pritličju, nasproti je živel lastnik, zgoraj pa družina Petruščkovega Lojzeta s tremi fanti …

Prav ko so leta 1934 v Marseillu ubili jugoslovanskega kralja Aleksandra, je bila na mladi Uoščievi družini – tako se je Avščevim reklo po domače – vrsta za zvonjenje v vrhniški cerkvi. Oče Anton se je ob opravljanju te dolžnosti prehladil, zbolel in dobil jetiko. Zdravil se je na Golniku, kjer mu je razgledani in skrbni primarij dr. Neubauer ob odhodu dal sto dinarjev z naročilom, naj si kupi kozo, da bi si utrdil zdravje. Kozje mleko je takrat namreč veljalo za pomemben prehranski dejavnik v boju s sicer slabo ali sploh neozdravljivo tuberkulozo. Ker niso imeli svoje zemlje, je malega Tončka doletela naloga vsak dan nabirati zelenje grmičevja za kozo in s tem je bil kar precej obremenjen. Poleg tega je varoval brata in sestro, kajti mama je iz dneva v dan hodila na žernado. Če so namreč potrebovali voz drv, kmet takrat ni zahteval denarja, rekel je: »Boste pa odslužili …«. Tako je bilo tudi z drugimi dobrinami. Glavna za take reči je ob moževi hudi bolezni postala mama Francka, k sreči pa so jim bili sosedje naklonjeni in so zelo pomagali, ko je bilo treba. Tole pa si je deček s slike za vedno zapomnil:

»Nekoč proti koncu leta smo šli otroci nabirat vejevje za kozo v plot ob vodi in tam je na sredi raslo neko večje drevce. Sosedov Felče je rekel: »Pa tole posekajmo!« In smo nevede posekali mlado hruško, kar je stari oče neznansko zameril in nikoli pozabil … A na nek način me je imel vseeno rad: ko je bila med vojno Vrhnika požgana in je naša družina morala spati v čebelnjaku, me je vzel k sebi in tudi ko smo se morali umakniti v gozd, se je zelo potegnil zame, da bi ostal pri njem. Toda naš oče je odločil, da gremo v gozd vsi skupaj … 

Z Vrhnike je deček po letu 1938 hodil v precej oddaljeno šolo Stari trg, z njim pa še Mežnarjev Ivan, Brusov Felče in mnogi drugi. Starotrški šolski okoliš je bil velik in Vrhničani so vsak dan več kot eno uro pešačili do šole, enako kot s severne strani doline Kontelovi, Mežnarjevi in drugi otroci od Svete Ane, medtem ko so Viševljani hodili v bližnjo Iga vas … Na poti v šolo in iz nje so Starotržani radi preganjali Vrhničane …, ampak Brusov je bil močan in se ni dal kar tako. On in še eden sta nekoč kar plot pri Štancarju razdrla – oj, kako je bilo potem hudo!!

Drugače pa je moral še ne desetletni Tonček poprijeti za vse: streči pri mlatilnici, poganjati vole ali konje in kar je bilo ravno treba … V njegovem spominu pa so ostali tudi naslednji utrinki:

Zelo je bilo hudo pri nas, ko je nekoč šla sestra k mostu in spodrsnila v vodo. Oče je skočil za njo, da jo je potegnil ven, a se mu je potem zelo poslabšalo zdravje in v družini je nastala velika stiska. Mene so takrat za nekaj mesecev dali v »hiralnico« v Pudobu, da so bila ena usta manj pri hiši. Velika mizerija je bila tam … Nikjer drugje ni bilo toliko kletve in toliko molitve na enem mestu. Nekdanji leseni dom leta 1936 prepovedane delavske Svobode in pozneje društva Vzajemnost na Marofu* je oblast zaplenila in spremenila v zavetišče za ubožne in onemogle, ki se ga je kmalu prijel vzdevek “hiralnica”. Tam ni bilo nobenih zdravil, le razkužila, ki jih je predpisal zdravstveni higienski zavod v Ljubljani. Za hrano v “hiralnici” je skrbel gostilničar, ki je iz t. i. bednostnega sklada dobival denar in z njim plačeval živila v bližnji trgovini – prebivalcem “hiralnice” pa so nosili jest kar je v gostilni ostalo … Takrat je bila tam dekla Kandarova, zelo obilna ženska … V “hiralnici” ali ubožnici je bivalo kakih dvajset onemoglih ljudi brez svojcev, ki bi poskrbeli zanje. Tam je bil nekdo, ki se je bil ponesrečil in postal invalid; drugi je v skladu s tedanjo zakonodajo moral priti počakat na smrt iz Subotice v občino, kjer je bil rojen … V tistem prostoru sta bila ob vsaki vzdolžni steni položena po dva tramička, na njiju nekaj desk, malo slame in stara deka – to so bila ležišča … Po vojni so »hiralnico« namestili v gradič Koča vas, za vodjo pa postavili mladega Slavka Bergleza, ki se je ravnokar vrnil iz mladinske delovne brigade. Ta »hiralnica« je bila v Loški dolini pojem skrajne bede še do nekaj let nazaj in so se je ljudje strahoma spomnili vedno, kadar je moral iti kdo v dom upokojencev ali podobno ustanovo.

V “hiralnico” je občasno prihajal tudi duhovnik. Nekoč je v tamkajšnji predsobi starotrški kaplan pil čaj in vanj pomakal piškote. Jaz tisto gledam, pa me pokliče. Željno sem gledal tiste piškote, on pa pravi: ” Oče naš zmoli, pa boš piškot dobil!” Seveda sem molil, a sem se zmotil in sem moral začeti ponovno, pa spet ni šlo gladko. Trikrat sem se zmotil, ker sem samo tiste piškote gledal … Ko sem četrtič poskusil, sem videl, da se kaplan smeji, sem pa samo stran pogledal, rekel pa nič, in stekel ven …

Ko pa je oče po tistem poslabšanju bolezni prišel nekoliko k sebi, sva hodila tja do Žage po gobe, ki jih je veliko poznal. Poleg tega je moral delati šoder za nasipanje cest, da je zaslužil kak dinar. Jaz sem mu nosil kamen, on pa je sedel in ga tolkel …

To obdobje, ko sva z očetom hodila proti Racni gori, mi je dalo pomembno izkušnjo. Naučil me je gibanja v gozdu, namreč kako je treba markirati pot, da se ne izgubiš. Ko smo potem med vojno prišli na Hrvaško v Gorski Kotar, smo iz logorja** nekoč spet šli z žakljevinastimi vrečami po sneg za vodo v neke jame – v njej je bilo resda potem vse polno iglic, a druge ni bilo … Jaz sem v nekem trenutku zaostal za skupino, ker me je zadržal nenavaden in lep prizor, ko je sonce posijalo skozi vejevje v suho praprot. Potem tečem za njimi, pridem do križišča – kam pa zdaj? Tam sem naredil oznako smeri z vejo, šel na levo, prišel pa v opuščen hrvaški logor – kajti tudi v Gorskem Kotarju so ljudje pred nasiljem bežali v gozdove – in tam pogledam v prvo kolibo, ki je bila prazna, pogledam v drugo – in zagledam mrliča! Pretresen sem se samo obrnil, stekel, se vrnil, šel potem v križišču kar naravnost in dohitel skupino, ki do tedaj niti ni opazila, da me ni … Če me oče ne bi bil naučil tega načina markiranja, bi se takrat zanesljivo izgubil. Imel sem enajst let in pol. Tudi ob koncu vojne, maja 1945, sem sam prišel iz Podturna čez Kočevski Rog do Kočevja po zdravnika, ne da bi poznal pot. Takrat so se povsod še skrivali domobranci, v gozdu pa so bili tudi volkovi. Ko si zaslišal, kako nekje tuli volčji trop, si bil lahko še tako utrujen, pa so ti ti glasovi hitro dali moč za beg … Pri hoji v skupini sem zato vedno pazil, da nisem bil zadnji, saj sem vedel, da volkovi napadejo tistega, ki zaostaja …

Še tik pred vojno pa je šel oče na kontrolo k zdravniku na Golnik, mene pa je vzel s seboj. Od tam sva šla pogledat tudi v Tržič – nameraval me je dati v uk kakšne obrti, mogoče kar čevljarske, ki je bila v teh krajih najbolj razširjena. S tiste poti sem si najbolj zapomnil, da mi je nekdo dal balon, ki sem ga napihnil. Tega sem bil nepopisno vesel in ves navdušen nad tem, kako ga bom prinesel domov. Potem pa sva v Ljubljani pri Starem Tišlerju blizu postaje sedela in v gneči me je nekdo sunil, balon pa je na mojo grozo počil. Kakšna izguba! … Tistikrat sva šla od Bloške Police potem peš domov do Vrhnike. Oče je bil kar v redu, in tudi ko smo šli v pozneje med vojno v Civilni logor, je bivanje v smrekovem gozdu še dobro vplivalo na njegovo bolezen … celo peš je šel iz logorja na Babno Polico …

Ob začetku vojne leta 1941 se je Tonček vpisal v četrti razred. Prišel je italijanski učitelj, ki pa se je po napadu na Lož hitro umaknil, enako kot so v večje centre odšle tudi vse družine italijanskih oficirjev in nameščenci. Šolanje je bilo neredno, spričevala pa so otroci tisto leto dobili malo prej. Poučevali so učiteljice Irena Premkova, priljubljena Remškarjeva, ki je učila prvi razred, potem Marija Benčinova, sestra znane zdravnice Pavle Jerina Lah, pa Justa Krajčeva, učitelj Franc Čebohin, športnik, ki je organiziral nogometne in smučarske dogodke … Že leta 1940 je prišla Štefka Prešernova, učil je tudi Rudi Gašperin. Nadučitelj je bil Ivan Mercina; že pred pričetkom partizanske gimnazije 1944 pa sta nekje z brežiškega konca prišla tudi dr. Ivanc in njegova sestra učiteljica …

Tole pa se je Tončku pripetilo nekaj mesecev po okupaciji:

Ko sem šel junija leta 1941 v Ljubljano na operacijo mandljev, je bilo to ravno en dan pred praznikom rešnjega telesa, in skupaj s sorodniki smo šli potem gledat procesijo. Zunaj na trgu je bil postavljen oltar, od Tehnične srednje šole je prišel dolg sprevod in bilo je vse zelo vzvišeno in slovesno. Presenetilo pa je, da sta nastopili kar dve italijanski vojaški godbi in ena od teh celo na konjih***. Prav komedijantsko se mi je zdelo – zapomnil sem si trobentača, ki je vzravnan sedel na konju, pa tudi bobnarja, ki je imel po en boben obešen na vsako stran konja in tolkel po njiju … Potem pa sem se v gneči izgubil in komaj prišel do stanovanja znancev, ki je bilo k sreči odprto in sem skrivaj šel vanj. Tam so me po dobršni meri iskanja in strahu končno našli …

Enako kot v šolo je tudi v cerkev Tonček pridno hodil, kot se je zahtevalo od vseh šolarjev:

V prvem razredu je bil naš katehet kaplan, ki sem ga že srečal v “hiralnici”. Za Miklavža so bili pri njem vsi otroci obdarovani, samo trije ali štirje nismo dobili nič … Naslednji dan so v šoli otroci nosili Miklavževa darila tudi učiteljici Benčinovi. Ona je ob tem rekla: “Joj, koliko ste mi prinesli! … Ali lahko dam malo Tončku, ki včeraj ni dobil?” Pa mi je dala od svojega Miklavža – jabolko, piškot, rožič … Doma me je še oče potolažil:” Vidiš – pa se je popravilo!” saj je vedel, da sem se počutil prizadet, ker pri kaplanu nisem dobil nič.

 Na cvetno nedeljo se je neslo žegnat butarice ali vsaj oljko. Mi nismo kupili oljke, pa je prišla Šumradova Rezka in prinesla oljčno vejo, ki sem jo potem tudi jaz nesel z drugimi otroki blagoslovit v cerkev. Postavil sem se ob zid pri stopnicah na prižnico, pa smo čakali. Igovci in Starotržani, ki so bili nagneteni okoli mene, so se začeli prerivati in nato med sabo tako garbati z butaricami, da so kar veje letele po zraku … Pride kaplan, stopi tri stopnice višje, se ozre po nas, pa iztegne roko in zagrabi mene za lase, vleče v zakristijo in me da klečat na pesek …

Ko so prišli Vrhničani od maše, so doma povedali, kje sem in kaj se je zgodilo, pa je oče s kolesom prišel pome, ki sem še vedno klečal v zakristiji. Ko je vprašal, kaj sem delal, sem mu rekel, da se jaz nisem tepel, naj pogleda, saj imam še čisto celo vejo oljke. Pokliče oče kaplana, pa sta se besedno udarila, kaj se zdaj to pravi … Od dolgega klečanja takrat nisem mogel več hoditi in oče me je peljal domov na kolesu. Zelo je bil jezen in nameraval se je pritožiti na škofiji, saj je bil za to dovolj pismen, pa ga je potem menda župnik pregovoril, da je odnehal.

Ko pa je nekoč prišel v šolo poveljnik okupatorske 11. grupacije Guardia alla Frontiera (GaF) iz sestava 11. armadnega korpusa v Ljubljani general Carlo Ghe, je v razredu mojega bratranca Jožeta, kamor je hodil med drugimi tudi Janez Škrbec z Mandrg – drugih se ne spomnim – zahteval naj otroci zapojejo fašistično himno Giovinezza. Oni pa so bili kar tiho; so rekli, da ne znajo … Italijana je zelo razjezil ta tihi odpor najmlajših. Strogo je ukazal, da morajo Giovinezzo do marca 1943 obvezno vsi znati. Za kazen jim je za Befano – zimski praznik, ko v Italiji obdarujejo otroke – dal samo 50 lir. Drugače je dajal precej več. Takrat se je bil že vrnil tudi italijanski učitelj, pri tem dogodku pa sta bila prisotna tudi župnik Presetnik in pa dr. Žilič, ki je po ofenzivi prihajal v Loško dolino, potem ko je odšel dr. Janez Mejač. Bil je tudi skrivna “zveza ” z OF, saj je večkrat prihajal iz Logatca in odhajal nazaj tja. Po kapitulaciji Italije pa je odšel v partizane. 

Med t. i. roško ofenzivo, ki je trajala od 16. julija do 3. novembra 1942, je bila Loška dolina strahotno prizadeta, še posebno v dneh med koncem julija in začetkom avgusta. Italijani so pobijali, preganjali in izseljevali vse, ki so jim bili kakorkoli nevarni ali zgolj sumljivi, plenili premoženje in požigali cele vasi. V načrtu so imeli, da bodo “očistili” 20 km širok pas ozemlja ob meji in ga poselili s svojimi koloni z juga Italije. Pozneje so ta načrt opustili zaradi toplih krajev vajenih morebitnih naseljencev, ki se ne bi prilagodili mrzlemu podnebju, predvsem pa zaradi močnega osvobodilnega gibanja. Takrat je bilo v Šici pri Iga vasi stičišče treh italijanskih vojaških formacij: z juga, od Reke, so prišle enote 5. armadnega korpusa 2. italijanske armade pod poveljstvom generala Fabrija – te so požgale Babno Polje in Babno Polico; na Knežji Njivi in po Racni gori se je zadrževala divizija Grenatieri di Sardegna, po Loški dolini pa so pritiskale enote 6. armadnega korpusa GaF. Na drugi strani pa so Janez Hribar in drugi zbrali razkropljene skupine partizanov in formirali Loški odred, ki je že oktobra 1941 odšel na Primorsko, se preimenoval v Soški odred in potem močno udaril po Italijanih ter tako preprečil nadaljnje izseljevanje.

V začetku septembra so se družine mož, ki so bili v partizanih ali drugače sodelovali v odporu, umaknile v snežniške gozdove, da bi ubežale pogubi, kajti zagroženo je bilo, da bodo Italijani in belogardisti pobili vse uporniške družine ob tudi najmanjših partizanski aktivnosti. Med tistimi, ki so zapustili svoje domove, je bila tudi družina bolnega Antona Avsca z nosečo ženo in tremi otroki. Eden od njih je bil Tonček s slike:

Po požigu Vrhnike smo šli 2. septembra 1942 v gozd, da nas ne bi Italijani izselili ali še kaj hujšega. Šli so tudi Matijevi in z njimi Plosovi **** iz Markovca, ki so živeli pri ženinih starših, saj jim je bilo požgano že prej. Prav takrat so šli tudi Pirčevi in Razdrihovi iz Kota, Hajcarjevi iz Markovca in mnogi drugi. Skupaj je z naše strani v Sigi nastala kolona 55 do 60 oseb, ki je šla najprej na poliško cesto … Babna Polica je bila takrat tudi že požgana. Begunci so prišli še iz drugih vasi po Loški dolini, pridružilo se je tudi nekaj Prezidancev … Nadaljevali smo naprej v globino snežniških gozdov, se premikali na razne lokacije, dokler se nismo ustalili v gozdnem taborišču, kjer smo si skušali urediti pogoje za preživetje. Izmaknili smo se okupatorskemu terorju, morali pa smo se pripraviti na zimo v gozdu ob zelo neugodnih pogojih, ne da bi vedeli kaj nas čaka. Postali smo Poliški in pozneje Slivniški partizanski bataljon ali po domače Civilni logor …

Dopolnjeno 4. 1. 2023 – Milena Ožbolt ¹

Tu je kratek zapis o dr. Neubauerju, zdravniku, ki je omenjen v tem prispevku zgoraj in ga je napravil Franc Mazi. To je v nekaj stavkih del življenja predanega in spoštovanja vrednem zdravnika:

“Ko je nacistična vojska vkorakala na Gorenjsko, je bil vodja SS enote, ki je prišla v bolnico, po poklicu v zdravnik. Dr. Neubauerju je, ko je ugotovil, da je žid, rekel, da naj v eni uri izgine in da mu prizanese zgolj zato, ker je tudi sam zdravnik. Dr. Neubauer je potem takoj z vprežnim vozom, kamor je poleg družine naložil še nekaj najnujnejšega, odšel v Ljubljano. Italijanski okupator v Ljubljani židov tedaj ni preganjal. V Šestici je odprl ambulanto, pomagala pa mu je hčerka, študentka medicine, mama mojega prijatelja. Po kapitulaciji Italije, ko so prihajali Nemci, je pravočasno odšel v Bari, kjer je delal v zavezniški bolnišnici. Po vojn je bil nekaj časa s hčerko v Beogradu pri organizaciji zdravstvene službe. Danes je pred zgradbo bolnišnice na Golniku postavljen spomenik ustanovitelja dr. Neubauerja.”

* Delavski dom na Marofu v Pudobu omenja Matevž Hace v delu Prijatelji in znanci
** TV SLO Spomini – Ladica Petrič, 1919 – vsebuje tudi pripoved o Civilnem logorju
*** Več o procesiji na praznik rešnjega telesa v Ljubljani lahko preberemo in si ogledamo slike v knjigi Mirana Pavlina Ljubljana 1941
**** Glej Obrh, 2017 ali 2018, Marija Jelaska, članek in slike

Slovarček:

• rieklček: otroški suknjič
• žernada: dnina

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, februar 2021, ustno
•  Franci Strle et al.: Slivniški bataljon, 1973, Kovinoplastika Lož

Kraj: Stari trg, pri Ferlugovih oz. Mlakarjevih
Datum: 1938
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Anton Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija