1918 Oderzo – Glavni trg

Fotografija je iz zapuščine Alojza Tomca in nosi datum 3. 6. 1918, zadnje leto prve svetovne vojne, ki je zaznamovala tudi kraj z lepimi in bogatimi stavbami, ki ga gledamo. Zdi se, da je skrajno levo spredaj videti tudi obod kamnitega vodnjaka ali morda celo vodometa.

Kraj leži zahodno od Palmanove, vzhodno od Treviza v Padski nižini. Zdaj ni veliko drugačen kot na sto let stari sliki, vsaj cerkev, ki so jo očitno popravili ne, je ob pripravi osnutka za ta prispevek ugotovil urednik Miloš Toni. Lahko dodam le, da mi ime kraja Oderzo zveni nekam slovensko, podobno kot ime reke Livenze tam blizu in še kaj … zgodovinska soseščina pač …

Vojni čas je in kraj je preplavljen z vojaščino. V mirnem času je moralo biti tu lepo, celo razkošno – prostrani trg je opremljen s kandelabri, stavbe pa visoke in bogato okrašene.

Se pripravlja nek dogodek, da so ljudje nagneteni tudi zgoraj pred okni, ali je le navaden dan z veliko ljudmi, ki si iščejo prostor?

Malo vemo o dogajanju na sliki, imamo pa zapisanih nekaj drobnih spominov Notranjcev na čas, ki je z revščino, odpovedovanjem in neštetimi žrtvami zaznamoval tudi dolino pod Snežnikom. Spontane pripovedi takratnih otrok še vedno pretresejo.

Jožefa Ivančič s Hudega Vrha na Blokah, rojena leta 1912, mi je leta 2002 na vprašanje ali se še spomni česa iz prve svetovne vojne, odgovorila:

Od prve vojské se spomnim samo to, ko so moj oče prišli dvajsetega leta domov, ker so bili ujetnik na Siciliji. Dvajsetega leta so prišli domov in so fig prinesli, ne vem nič, kje so jih dobili. Smo bili bolni potlej po tistih figah …

Ko sem leta 2002 Marijo Žnidaršič, Jernekovo mamo iz Podloža, rojeno leta 1913, vprašala, ali se tudi ona še česa spomni iz prve svetovne vojne, mi je povedala:

Od prve svetovne se spomnim samo to, ko so bili vojaki … Sem bila pet let stara, ko je bilo konec … Še od prej malo vem, imela sem morda malo več kot tri leta. So imeli v naši štali konje, pa so hodili oficirji gledat. Je bil pa en oficir, ki je imel ravno tolikšno punčko, kot sem bila jaz in je mene tako rad imel … No, in enkrat – takrat se ni cuker tako dobil, so bili štoki, po kaki dve, tri kile skupaj – no, in je tisti oficir imel pa kuhinjo čez, pa je meni enkrat dal več kot za eno kilo cukra!

»Na,« je rekel. »Pa če ga boš sama pojedla, ti ga bom še dal, če ga boš pa komu drugemu dala, ne bom pa več!” Jaz sem nesla tisti cuker domov … so ga mama zagrabili!!
»Koliko časa bomo imeli za v kofe!« … Jaz jokala!!… Sem mu précej povedala, da so mi cuker mama vzeli. Pa je rekel:
»Kaj sem rekel?! Če ga boš sama pojedla, ti bom še dal – zdaj pa nič več ne dobiš!«
Saj, tudi če ne bi bila dala mami, morda ne bi več dal …

Pa tega se še spomnim iz prve vojské: Na štalnih vratih je pisalo: Jurij Kolovratar.
So bili Rusi, pa so imeli blago v štali, so hodili futrat – pa se je podpisal na vrata … No – tega se spomnim, nisem nikoli pozabila: Jurij Kolovratar.
So posojáli kmetom konje …

Kot piše na njej, je bila tudi ta slika narejena blizu Oderza. Vojaki, ki nekaj lagodno počno okoli vozil, so zadovoljni, da niso v prvi bojni črti, zato se z veseljem nastavljajo fotografu.

Slovarček:

• blago: živina
• futrati: krmiti
• štala: hlev
• cuker: sladkor

Viri:

• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, 2004

Kraj: Oderzo, Italija
Datum: 3. 6. 1918
Avtor: Alojz Tomec (?)
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 16. 11. 2019
Oblika: fotografija