Skip to content

1928 Stari trg – Alojz Tomec

11. 01. 2020

Na strani Stareslike se večkrat srečamo s fotografijami Alojza Tomca, zato si zasluži, da tudi o njegovem delu in njem samem povemo, kar nam je znanega. Prispevek sem datirala z letom 1928, ker je to najstarejši datum, ki ga je Alojz Tomec zapisal na hrbet ene od tukaj objavljenih slik.

ALOJZ – LOJZE TOMEC (1903 – 1972) je bil trgovec, napreden domoljub in narodno zaveden kulturnik, gledališki entuziast, igralec, kronist, fotograf, športnik, turistični delavec, mecen, med NOB upravnik Civilne partizanske bolnice v Starem trgu, pozneje upravnik Kmetijske zadruge in vsekakor eden od tistih ljudi, ki so v svojem času pomembno vplivali na življenje v domačem kraju in vsej Loški dolini.

Rojen je bil 5. junija leta 1903 v ne preveč dobro situirani uradniški družini kot tretji od štirih otrok. Oče Ivan je delal v Ložu kot sodni oficial, poleg redne službe pa je opravljal blagajniške posle pri posojilnici in s sestro vodil manjšo gostilno, da je preživel štiri otroke, sestro, očeta in občasno še nekaj polbratov in sester. Bil je član Gasilnega društva in leta 1920 soustanovitelj Sokola v Starem trgu, katerega član je postal tudi sin Alojz. Zelo delovna mati Ivana je pred prvo svetovno vojno prispevala del družinskega dohodka s peko kruha, mladi Alojz z brati in sestrami pa z obiranjem hmelja pri Žagarju v Markovcu. Oče je razmeroma zgodaj zaradi kapi umrl na poti na Bloke, Lojzetov starejši brat Ivan pa je bil zaposlen pri gradu Snežnik.

Prve svetovne vojne se Alojz Tomec v zapiskih, ki jih je napravil v svojem sedemdesetem letu, spominja kot časa, ko so mnogo stradali, a tudi izkusili raznovrstne stike s pripadniki drugih slovanskih narodov, zlasti srbskimi in ruskimi vojnimi ujetniki ter poljskimi begunci. Njegov neobjavljeni zapis je dragoceno pričevanje o Loški dolini v tem času.

Konec prve svetovne vojne leta 1918 in ustanovitev nove države SHS je Alojz Tomec dočakal kot petnajstletni trgovski učenec v Kočevju, kjer se je med Kočevarji v večerni šoli učil vseh predmetov le v nemščini1, čeprav so bili nekateri profesorji Slovenci. To ga je zelo motilo. Ko je prvič videl plapolati slovensko zastavo na petnajstmetrskem drogu pred Kajfeževo vilo v Kočevju, je je bil tako vesel, da bi jo kar poljubil, saj je doslej vedno videval le črno-rumeno-rdeče zastave. Tako je med drugim zapisal v svojih spominih. Največji doživljaj zanj je bil, ko so leta 1918 v Kočevju ustanovili Sokolsko društvo in že isto leto imeli lep nastop, na katerega je tudi iz Ljubljane prispel poln vlak tamkajšnjih Sokolov. Po teh zapiskih sklepamo, da je mladi Lojze večji del prve svetovne vojne preživel doma, leto 1918 pa že v Kočevju.

Ob izbruhu rudarskih stavk v Kočevju so Lojze in tovariši zelo simpatizirali z delavci in jim pomagali, a bili tudi priča vojaške intervencije, aretacije treh komunistov in koncu stavke, ki je le deloma uspela. V spominih Tomec opisuje tudi izkušnjo z luteransko družino, pri kateri je stanoval in ki mu je pojasnila, zakaj se je ta vera v Kočevju tisti čas precej razmahnila.

Med obema vojnama so v Loški dolini cvetele predvsem furmanstvo, gostilne, trgovine in tihotapstvo, razgibano pa je bilo tudi politično, kulturno in športno življenje. Alojz Tomec je imel svojo trgovino z mešanim blagom najprej v Benčinovi stavbi nasproti domače hiše, od leta 1938 dalje pa v svojem prizidku – “pristavi”, ki ga je napravil. Ves čas je bil intenzivno vključen v vsa, zlasti napredna kulturna in športna dogajanja v Starem trgu in Loški dolini, zato lahko verjamemo njegovim zapiskom (povzemam):

Posebno tik pred drugo svetovno vojno je Loška dolina imela kar pet dramskih skupin, dva močna pevska zbora, dve godbi na pihala in tri tamburaške zbore po dvajset do trideset mož, nogometni klub pa je bil skoraj v vsaki vasi. Pred izbruhom vojne je tihotapstvo zamrlo, pač pa so ljudje dobili delo pri gradnji Rupnikove obrambne linije. Mnogi so pri tem zaslužili, nekateri pa se tudi nepošteno okoristili.

Slika prikazuje Alojza Tomca v svojem fotografskem ateljeju oziroma laboratoriju. Na zadnjo stran je natipkal s pisalnim strojem:

“V amat. foto ateljeju, na Svečnico L 1932”

Alojz Tomec je imel komaj petnajst let, ko se je v Kočevju navdušil za fotografijo, ki ga je potem spremljala vse življenje. Ni (še) znano, kje se je naučil fotografirati. Dejstvo je, da je zapustil veliko zgodovinskih fotografij, ki prikazujejo takratno krajino Loške doline z značilnimi vasmi in cerkvami, ogradami, vodotoki in jamami, še posebno Križno jamo, v katero je tudi vodil prve nemške turiste, pa posnetek oltarja na Križni gori na stekleni plošči in še kaj. Slikal je tudi ljudi Loške doline tistega časa, dalje telovadne nastope, kolesarske podvige in številne izlete ter druge športne dogodke, predvsem pa celo vrsto gledaliških predstav, pri katerih je sodeloval kot navdušen igralec in foto-kronist …. Gledalci so si ga najbolj zapomnili kot dobrega vojaka Švejka ter po vlogi v igri Narodni poslanec, odigral pa je še vrsto drugih likov. Posebna dragocenost njegovih fotografij je ta, da so skoraj brez izjeme skrbno opremljene s podatki o času in kraju nastanka, na kar pri drugih starih slikah le redko naletimo.

Na tej sliki vidimo Alojza Tomca na prizorišču in v kostumu za najbrž glavno vlogo v igri Narodni poslanec. Na hrbtni strani slike je s svinčnikom zapisal: “Narodni poslanec, 13/5. 28”

V svojem spominskem zapisu kot zvest gledališki navdušenec omenja, da so na sokolskem prosvetnem odru v Starem trgu igrali samo kvalitetne predstave in za primer našteje skoraj dvajset naslovov domače in svetovne dramatike, vključno s Cankarjem in Čapkovo dramo R.U.R., ki jo je hodil učit sam (Bratko?) Kreft …

Alojz je zgodaj postal tudi predan sokolski športnik, ki je med številnimi drugimi kolesarskimi izleti in potovanji že davnega leta 1929 s še dvema tovarišema iz Pudoba in Prezida za deset dni odšel na otok Krk, ga vsega prevozil in se vrnil čez Dolenjsko domov. Na Krku in njegovih še za pešca komaj prehodnih poteh so bili ti kolesarji prava atrakcija, pa tudi v slovenskem merilu so bili taki podvigi redkost.

Med drugo svetovno vojno je bil Alojz Tomec zaradi svoje politične drže aretiran, še prej pa je doživel italijansko okupacijo in prvo osvoboditev Loške doline, ko so morali Italijani maja 1942 oditi in je v dolino prišel Zidanškov bataljon ter oddelki hrvaških partizanov iz Prezida. Ti so zasedli občino, pošto in vzpostavili red s pomočjo Narodne zaščite. To je trajalo do 16. maja 1942, ko so z dveh strani vdrle Mussolinijeve kazenske ekspedicije, v katerih so bili sami kriminalci. »To sem imel priliko videti v zaporu, kjer sem bil poldrugo leto kot politični kaznjenec v Rocco di Spoleto v provinci Peruggia«, piše v enem od zapisov, ki jih je tudi objavil v nekem povojnem časopisu. Aretiran je bil prav na svoj rojstni dan 5. 6. 1942. Bil je zaprt najprej v Ljubljani, tam sojen in obsojen. Julija tega leta je kot politični zapornik v ljubljanski jetnišnici srečal furlanskega vojaka, ki je bil prej z italijansko vojsko v okupiranem Starem trgu in pri Alojzu Tomcu iskal zveze s partizani, a mu ta ni zaupal. Tokrat sta se srečala kot politična zapornika – tudi Furlan je bil aretiran.

Po enoinpolletnem mukotrpnem prestajanju kazni v trdnjavi Rocco di Spolleto blizu Peruggie, kjer je bilo zaprtih tudi več Notranjcev, je prišla kapitulacija Italije in takrat je Alojz Tomec skupaj z drugimi jetniki pobegnil iz zapora in se potem sam v družbi sovaščana Žurge po nevarnih in napornih skrivnih poteh srečno vrnil domov, ne da bi ga zajeli Nemci kot mnoge druge.

Leta 1944 je doma v Starem trgu prevzel dolžnosti upravnika Civilne partizanske bolnice, ki je kljub skrajno težavnim razmeram delovala na takratnem osvobojenem ozemlju vse do konca vojne, kljub domobranskemu vpadu in razdejanju, ki so ga povzročili. Bolnica je prebivalcem osvobojenega ozemlja v zelo težkih pogojih omogočala sicer nedostopno oziroma povsem onemogočeno bolnišnično oskrbo. Ni (še) čisto dobro znano, kdaj in kako je Lojze Tomec vzpostavil trajna prijateljstva in povezave v Osilnici, od koder je kot upravnik bolnice dobival pomoč pri oskrbi le-te in te vezi ohranil tudi po vojni.

Ko je okoli leta 1948 zaprl svojo trgovino, je kmalu postal upravnik Kmetijske zadruge Loška dolina. Tisti čas je poleg gospodarskega oživelo tudi kulturno in športno življenje v dolini in Alojz Tomec je posebno veliko prispeval k živahnemu in kontinuiranemu delu gledališke skupine DPD Svoboda Loška dolina, ki si je pozneje prislužila naziv Amatersko gledališče Stari trg. Poleg drugega je fotografsko dokumentiral predstave, kakor tudi – včasih osupljive – dosežke Telovadnega društva Partizan, ki je v marsičem nadaljevalo tradicije prejšnjega Sokola.

Lojze Tomec je bil med ustanovitelji Turističnega društva Loška dolina, ki je v 60-tih letih prejšnjega stoletja oblikovalo pogumne načrte za razvoj Loške doline in jih nekaj tudi realiziralo. Še posebno veliko si je prizadeval za ureditev in promocijo Križne jame, tudi s prireditvami, ki so se tam odvijale in so ostale v spominu takratnih udeležencev do danes kot na primer veselica z Avseniki okoli leta 1961 ali Veselimi planšarji kmalu za tem. Posnel, oblikoval in izdal je tudi prve povojne razglednice Loške doline, ki so prikazovale spomenik NOB na Ulaki, Križno jamo, Grad Snežnik in Stari trg.

Tudi po vojni je Alojz Tomec veliko kolesaril skupaj z ženo, še posebno k prijateljem v Osilnico in okolico. Nadaljeval je s fotografiranjem in to s posebnim občutkom za pomen dogajajočih se sprememb in ohranjanje dediščine. Za njim so ostale fotografije Loške doline, kjer so še vidne stoletne kamnite ograde, prizori pluženja ceste s konjskimi vpregami, tradicionalno pokopališče pred prihodom plastike in marmornih spomenikov, še izpred vojne pa so prizori iz okolice Cerkniškega jezera, pogorišče Gornjega Jezera, ujeti tihotapci v Javorniku, kolesarski obiski na meji v Javornikih in podobno. Brez njegovih fotografij in zapisov bi bil pogled na življenje naših krajev v njegovem času bistveno siromašnejši.

V zagrebški Areni, beograjskem Večeru in drugih jugoslovanskih in slovenskih časopisih je objavil več člankov o Loški dolini in njenih znamenitostih, objavljal pa je tudi spomine na dogodke v 2. svetovni vojni.

Del njegovih fotografij je objavljenih z ustreznimi prispevki na naši spletni strani, večji del pa skeniranih in shranjenih. Tiste, ki se nanašajo na gledališko dejavnost v Loški dolini hrani Amatersko gledališče Stari trg, dve fotografiji Osnovne šole v Iga vasi izpred vojne pa sta bili predani v šolo.

1 Dopolnjeno: 6. 3. 2020
V knjigi Jakoba Müllerja: Kočevar ima samo eno domovino = Götsheabar hot lai oin Hoimöt, (Grosuplje, Kulturno društvo sv. Mihael, 2014 ) na strani 28 izvemo, da so od leta 1883 do leta 1918 imeli v Kočevju popolno nemško gimnazijo in da je bila uradni jezik na Kočevskem samo nemščina, kar pomeni, da so bile tudi vse druge šole nemške. Alojz Tomec se je v Kočevju šolal še znotraj tega obdobja. Po letu 1918 so se razmere z ustanovitvijo slovanske države korenito spremenile v prid slovenščine, tako da so povsod po šolah vzpostavili tudi slovenske oddelke, gimnazija pa je v štirih letih postala popolnoma slovenska.

Viri:

  • Alojz Tomec, zapiski 1972, rokopis
  • Andreja Tomec, Stari trg, december 2019, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1928 in 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 22. 12. 2019
Oblika: tri fotografije

3 komentarji leave one →
  1. 7. 03. 2020 07:00

    Prispevek smo dopolnili z dodatnimi podatki, saj niso vsem znane posebne razmere v Kočevju pod Avstro ogrsko. Podatki osvetlijo Tomčeve navedbe glede pouka v nemščini in navdušenja ob prvem stiku s simbolom nove države, je združila južne Slovane.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1921 Stari trg – Alojz Tomec: iz njegovih spominov in spomini nanj | Stare slike
  2. 1914 Št. Peter/Pivka – Andrej Janežič | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: