1928 Stari trg – Alojz Tomec

Slika prikazuje Alojza Tomca v svojem fotografskem ateljeju oziroma laboratoriju. Na zadnjo stran je natipkal s pisalnim strojem:

“V amat. foto ateljeju, na Svečnico L 1932”

Alojz Tomec je imel komaj petnajst let, ko se je v Kočevju navdušil za fotografijo, ki ga je potem spremljala vse življenje. Ni (še) znano, kje se je naučil fotografirati. Dejstvo je, da je zapustil veliko zgodovinskih fotografij, ki prikazujejo takratno krajino Loške doline z značilnimi vasmi in cerkvami, ogradami, vodotoki in jamami, še posebno Križno jamo, v katero je tudi vodil prve nemške turiste, pa posnetek oltarja na Križni gori na stekleni plošči in še kaj. Slikal je tudi ljudi Loške doline tistega časa, dalje telovadne nastope, kolesarske podvige in številne izlete ter druge športne dogodke, predvsem pa celo vrsto gledaliških predstav, pri katerih je sodeloval kot navdušen igralec in foto-kronist …. Gledalci so si ga najbolj zapomnili kot dobrega vojaka Švejka ter po vlogi v igri Narodni poslanec, odigral pa je še vrsto drugih likov. Posebna dragocenost njegovih fotografij je ta, da so skoraj brez izjeme skrbno opremljene s podatki o času in kraju nastanka, na kar pri drugih starih slikah le redko naletimo.

Na tej sliki vidimo Alojza Tomca na prizorišču in v kostumu za najbrž glavno vlogo v igri Narodni poslanec. Na hrbtni strani slike je s svinčnikom zapisal: “Narodni poslanec, 13/5. 28”

V svojem spominskem zapisu kot zvest gledališki navdušenec omenja, da so na sokolskem prosvetnem odru v Starem trgu igrali samo kvalitetne predstave in za primer našteje skoraj dvajset naslovov domače in svetovne dramatike, vključno s Cankarjem in Čapkovo dramo R.U.R., ki jo je hodil učit sam (Bratko?) Kreft …

Alojz je zgodaj postal tudi predan sokolski športnik, ki je med številnimi drugimi kolesarskimi izleti in potovanji že davnega leta 1929 s še dvema tovarišema iz Pudoba in Prezida za deset dni odšel na otok Krk, ga vsega prevozil in se vrnil čez Dolenjsko domov. Na Krku in njegovih še za pešca komaj prehodnih poteh so bili ti kolesarji prava atrakcija, pa tudi v slovenskem merilu so bili taki podvigi redkost.

Med drugo svetovno vojno je bil Alojz Tomec zaradi svoje politične drže aretiran, še prej pa je doživel italijansko okupacijo in prvo osvoboditev Loške doline, ko so morali Italijani maja 1942 oditi in je v dolino prišel Zidanškov bataljon ter oddelki hrvaških partizanov iz Prezida. Ti so zasedli občino, pošto in vzpostavili red s pomočjo Narodne zaščite. To je trajalo do 16. maja 1942, ko so z dveh strani vdrle Mussolinijeve kazenske ekspedicije, v katerih so bili sami kriminalci. »To sem imel priliko videti v zaporu, kjer sem bil poldrugo leto kot politični kaznjenec v Rocco di Spoleto v provinci Peruggia«, piše v enem od zapisov, ki jih je tudi objavil v nekem povojnem časopisu. Aretiran je bil prav na svoj rojstni dan 5. 6. 1942. Bil je zaprt najprej v Ljubljani, tam sojen in obsojen. Julija tega leta je kot politični zapornik v ljubljanski jetnišnici srečal furlanskega vojaka, ki je bil prej z italijansko vojsko v okupiranem Starem trgu in pri Alojzu Tomcu iskal zveze s partizani, a mu ta ni zaupal. Tokrat sta se srečala kot politična zapornika – tudi Furlan je bil aretiran.

Po enoinpolletnem mukotrpnem prestajanju kazni v trdnjavi Rocco di Spolleto blizu Peruggie, kjer je bilo zaprtih tudi več Notranjcev, je prišla kapitulacija Italije in takrat je Alojz Tomec skupaj z drugimi jetniki pobegnil iz zapora in se potem sam v družbi sovaščana Žurge po nevarnih in napornih skrivnih poteh srečno vrnil domov, ne da bi ga zajeli Nemci kot mnoge druge.

Leta 1944 je doma v Starem trgu prevzel dolžnosti upravnika Civilne partizanske bolnice, ki je kljub skrajno težavnim razmeram delovala na takratnem osvobojenem ozemlju vse do konca vojne, kljub domobranskemu vpadu in razdejanju, ki so ga povzročili. Bolnica je prebivalcem osvobojenega ozemlja v zelo težkih pogojih omogočala sicer nedostopno oziroma povsem onemogočeno bolnišnično oskrbo. Ni (še) čisto dobro znano, kdaj in kako je Lojze Tomec vzpostavil trajna prijateljstva in povezave v Osilnici, od koder je kot upravnik bolnice dobival pomoč pri oskrbi le-te in te vezi ohranil tudi po vojni.

Ko je okoli leta 1948 zaprl svojo trgovino, je kmalu postal upravnik Kmetijske zadruge Loška dolina. Tisti čas je poleg gospodarskega oživelo tudi kulturno in športno življenje v dolini in Alojz Tomec je posebno veliko prispeval k živahnemu in kontinuiranemu delu gledališke skupine DPD Svoboda Loška dolina, ki si je pozneje prislužila naziv Amatersko gledališče Stari trg. Poleg drugega je fotografsko dokumentiral predstave, kakor tudi – včasih osupljive – dosežke Telovadnega društva Partizan, ki je v marsičem nadaljevalo tradicije prejšnjega Sokola.

Lojze Tomec je bil med ustanovitelji Turističnega društva Loška dolina, ki je v 60-tih letih prejšnjega stoletja oblikovalo pogumne načrte za razvoj Loške doline in jih nekaj tudi realiziralo. Še posebno veliko si je prizadeval za ureditev in promocijo Križne jame, tudi s prireditvami, ki so se tam odvijale in so ostale v spominu takratnih udeležencev do danes kot na primer veselica z Avseniki okoli leta 1961 ali Veselimi planšarji kmalu za tem. Posnel, oblikoval in izdal je tudi prve povojne razglednice Loške doline, ki so prikazovale spomenik NOB na Ulaki, Križno jamo, Grad Snežnik in Stari trg.

Tudi po vojni je Alojz Tomec veliko kolesaril skupaj z ženo, še posebno k prijateljem v Osilnico in okolico. Nadaljeval je s fotografiranjem in to s posebnim občutkom za pomen dogajajočih se sprememb in ohranjanje dediščine. Za njim so ostale fotografije Loške doline, kjer so še vidne stoletne kamnite ograde, prizori pluženja ceste s konjskimi vpregami, tradicionalno pokopališče pred prihodom plastike in marmornih spomenikov, še izpred vojne pa so prizori iz okolice Cerkniškega jezera, pogorišče Gornjega Jezera, ujeti tihotapci v Javorniku, kolesarski obiski na meji v Javornikih in podobno. Brez njegovih fotografij in zapisov bi bil pogled na življenje naših krajev v njegovem času bistveno siromašnejši.

V zagrebški Areni, beograjskem Večeru in drugih jugoslovanskih in slovenskih časopisih je objavil več člankov o Loški dolini in njenih znamenitostih, objavljal pa je tudi spomine na dogodke v 2. svetovni vojni.

Del njegovih fotografij je objavljenih z ustreznimi prispevki na naši spletni strani, večji del pa skeniranih in shranjenih. Tiste, ki se nanašajo na gledališko dejavnost v Loški dolini hrani Amatersko gledališče Stari trg, dve fotografiji Osnovne šole v Iga vasi izpred vojne pa sta bili predani v šolo.