Preskoči na vsebino

1945/1954 Podcerkev – O kočijci, čajniku in sreči tako ali drugače

5. 04. 2025


Neustavljivo me je pritegnila ta lepa fotografija iz zapuščine Franca Trudna, čeprav o njej ne vem ničesar – ne kdaj točno je nastala, niti kje, niti kdo je na njej, a mi je tako domača in blizu, kot da bi bila poleg, ko je bila posneta ali bi celo sedela v kočijci kot tretji otrok.

Nastala je nekoč v juniju ali juliju, ko se je natiški fižol v gredi zadaj že visoko povzpel, zlata rozga še ni zacvetela, mirabele ali cibore z drevesa pa so že snedli otroci in ptiči, če so sploh kaj rodile tisto leto. Plot iz ošiljenih lat je še nov, cel in pokončen, niti potemnel še ni.

Glede na to, da Truden kot invalid ni veliko hodil fotografirat izven svoje domačije ali pa le izjemoma, domnevam, da je ta slika nastala v Podcerkvi nekje na Mandrgah in sicer v času, ko so Trudnovi še stanovali pri Mavkotovih, to je od požiga med vojno do leta 1954, ko so si na samem v Podcerkvi zgradili novo hišo.

Če kdo o tej sliki ve kaj več, naj prosim pove.


Gotovo je bila nedelja ali praznik, saj je stric, oče ali stari oče v svetli srajci, čistem klobuku, boljših hlačah in čevljih, prav tako sta lepo oblečena in snažna tudi otroka. Morda so bili dopoldne v teh oblačilih pri maši. Deklica ima tudi pentljo v laseh, kar se ob delavnikih praviloma ni dogajalo. Moški ima hlače z zavihanim robom pritrjene na sebi s pasom in naramnicami – vedno, ko to vidim na slikah ali v starih filmih, se sprašujem zakaj. Je bila to moda, prestiž ali le strah, da bodo hlače padle pod kolena, ker je trebuh uplahnil in je pas preohlapen ali pa so gumbi naramnic slabo prišiti?

V ustih se zdi, da ima možak le še osamljen zob, kar tiste čase ni bilo nič posebnega – moderno zobozdravstvo je bilo v povojih, težko dostopno, boleče in drago, ustna higiena pa skromna … Zlasti za ženske je veljalo, da mater vsak otrok stane najmanj en zob, pa tudi sicer je piškavih zob mrgolelo, čeprav so ljudje jedli le malo sladkorja …

Moški na sliki mora kljub nedelji poskrbeti za svoje živali, zato je pod odnesom pograbil kočijco, s klina pred hlevom snel koso in grablje, ki jim tudi manjkata dva zoba, oselnika pa ni vzel, saj je koso nabrusil doma, ker bo nakosil le za en obrok sveže trave, kvečjemu za dva. Koliko in kakšne živali ima? Kravo ali dve, morda nekaj ovac in zajcev?

Kočijca ali koreta z lesenimi kolesi na sliki je solidno in dobro ohranjeno delo kolarja in mizarja s standardno obliko in dimenzijami, okrepljeno s šinami na kolesih in regetom ali kotniki na robovih. Tako priročno vozilce je imela vsaka, tudi najrevnejša hiša. V naših prispevkih se vedno znova pojavlja pod različnimi imeni, kar le potrjuje njeno univerzalnost.

Nisem prepričana, da je moški v kočijci peljal ta dva otroka s sabo, ko je šel kosit v sadovnjak za hišo ali na bližnjo njivo. Če ju je, potem je bil to izraz njegove ogromne naklonjenosti do obeh otrok ali nagrada za veliko pridnost, za njiju pa malodane nebeška sreča. Kakšen blagor, če te je nekdo dal peljat, pa čeprav samo za nekaj korakov! Bolj verjetno pa ju je povabil s sabo, da bosta potiskala naloženo vozilce in bo sam tako lažje peljal, pa še otroka bo hkrati imel pred očmi. Ampak zdaj je vse na sliki ena sama sreča … (Stari Japonci so menili, da je za srečo dovolj že odsotnost nesreče).

Ko se je pojavil fotograf, je kočijca postala rekvizit, ki je dal sliki novo dimenzijo. Moški je obstal, kot je bil, z orodjem v rokah, deklici in dečku pa je nekdo potisnil v roke šopek cvetja in vejico – takrat skoraj ni bilo fotografiranja brez tega. Pri Trudnu je vsak, zlasti ženska ali otrok, držal kaj lepega v rokah – tako tudi tukaj.

Le kdo so osebe na sliki, se mi niti ne sanja, bodisi ker so moje domneve o kraju in času nastanka slike povsem zgrešene ali pa sem bila še premajhna, da bi jih poznala in si jih zapomnila.

Pa vendar: sta tudi ta dva otroka, ki sta morda v sorodu ali pa le soseda, kdaj poslušala zgodbe in pravljice? Jima je kdo bral ali pripovedoval, si morda kar sproti izmišljal okorne in skupaj znešene pripovedi, ki jih je do naslednjič, ko jih je bilo treba ponoviti, ker je otrok hotel slišati vse do besede enako kot prejšnjič, že pozabil? Podobne tej spodaj?

 

O SREČNEM ČAJNIKU

Sredi zelenega travnika sta s svojimi starši živela bratca, ki sta se včasih tako živahno igrala, da se je hiška kar tresla.

Nekoč je njuna mama v mestu kupila kovinski čajnik, ki ji je bil všeč in na poti domov nakup že obžalovala, ker se ji je zazdelo, da bi kaj drugega veliko bolj potrebovali. Pa se je oglasil čajnik iz torbe: “Nič naj ti ne bo žal, da si me kupila, mati. Srečen sem, da si me rešila neznosnega brezdelja na polici v tisti veliki trgovini. Poplačal ti bom.”

Mati je ostrmela, saj čajniki navadno ne govorijo in tudi ta se po tistem ni več oglasil, zaman ga je ogovarjala. Doma ga je postavila na poličko in občudovala njegov motni sijaj. V nedeljo ga je prvič pristavila, da bi skuhala čaj za zajtrk. In glej, komaj je voda dobro zavrela, se je oglasilo iz čajnika:

“Ti-li, ti-li, ti-li-li,
jaz sem srečni čajnik …
Vsakdo sladki čaj dobi,
če me le pristavi!
Ti-li, ti-li, ti-li-li … “

Pel in žvižgal je kot kak muzikant. Starša in dečka so se začudeno spogledali, saj se jim kaj takega še sanjalo ni nikoli. Potem so si nalili dišečega čaja, po zajtrku pa je mati čajnik skrbno očistila in ga postavila na poličko med kanglico in mlinček za kavo in ga spet občudovala. Vsako nedeljo so potem skupaj pili čaj iz njega in govorili: “Tale naš čajnik je res imeniten, lepo moramo skrbeti zanj, da nam bo dolgo služil!” In bili so ponosni nanj.

Nekega zimskega dne, ko sta se bratca utrujena in razgreta vračala s smučanja po bližnjem hribu, je zastokal mlajši:

“Tako sem žejen, da bi popil cel liter vode!”

“Tudi jaz sem žejen. Veš kaj, poliživa malo snega, pa nama bo bolje.” In sta ga. Najprej vsak samo toliko, kot ga gre na en prst, potem eno pest in še več, dokler jima ni bilo dovolj …

Toda ponoči se jima je maščevalo – bolelo ju je grlo, v očeh jima je razbijalo, imela sta visoko vročino in glava ju je bolela, da sta stokala in vzdihovala vsak v svoji postelji. Mama je prišla k njima, potipala čelo in pogledala v usta. “Oče, k zdravniku moramo, otroka sta čisto kuhana in bele pikice imata v grlu, pri hiši pa ni nobenih zdravil!” je rekla.

“Presneta mulca, kaj sta si nakopala,” je godrnjal oče, ki je slutil, da sta najbrž razgreta lizala sneg. Skrbelo ga je, zdravnik je bil daleč, pot do njega zasnežena, zunaj pa noč in veter, ki je tulil okoli vogalov.

“Morda pa ne bo tako hudo, mati. Skuhaj jima najprej čaja, včasih pomaga!” je rekel potem. Mati je res odhitela pristavit čajnik, vanj pa je iz vrečice z zdravilnimi zelišči nasula posušene cvetove kamilic, bezga, vijolic, šipkove jagode in janeževe plodove – vse, kar je imela. Potem je mrmraje rotila čajnik: “Prosim, pohiti, zelo sta bolna!”

Čajnik pa je žvižgal:

“Nič ne skrbi mamica,
kuha se zdravilna vodica!
Ko prešteješ en, dva, tri,
bodo zdravi pobiči!”

“Ti me samo tolažiš, čajnik, zelo sta bolna, veš, in skrbi me zanju!”

Čajnik je še malo zažvižgal, pobrbotal in zaklokotal, pa je bil čaj gotov. Mati ga je nalila v dva lončka, osladkala z medom in nesla dečkoma.

“U, to je čudovit čaj,” je z olajšanjem povedal starejši.

“Kar čutim, kako mi preganja bolezen;” je dodal drugi. Potem sta mirno zaspala in zjutraj o bolezni ni bilo več sledu.

Ker je bila nedelja, so zajtrkovali skupaj in čajnik jim je spet zapel:

“Ti-li, ti-li, ti-li-li,
jaz sem srečni čajnik!”

“Tudi mi smo srečni, ker te imamo, ” so rekli …

“Ampak snega pa ne bova več lizala, ker lahko zboliš,” sta sklenila pobiča.

Slovarček:

  • odnes: nadstrešek pri gospodarskem poslopju
  • šina: okovje za obod lesenega kolesa
  • reget: pločevinast trak

Viri:

  • lastni arhiv

Kraj: Podcerkev
Datum: 1945/1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 9. 4. 2012
Oblika: fotografija

4 komentarji leave one →
  1. Neznan's avatar
    Anonimnež permalink
    6. 04. 2025 21:34

    Pozdrav

    Deluje mi ,kot da je v ozadju Enžicova hiša v Podcerkvi??

    Liked by 1 person

  2. milenaozbolt's avatar
    7. 04. 2025 08:46

    Hvala za namig, zdi se prav verjeten, vsaj glede na višino in obliko oken ter sims nad njimi.

    Všeč mi je

  3. Neznan's avatar
    Anonimnež permalink
    8. 04. 2025 16:44

    A Dolinci tole prevozno sredstvo tudi sicer imenujete “kočijica”!?

    Liked by 1 person

  4. milenaozbolt's avatar
    8. 04. 2025 17:36

    Uporabljamo vsaj tri izraze: kočija, kočijca in koreta. Pri izrazu kočijca je glas j zlit s predhodnim i-jem in ga skoraj ni slišati. Tu sem ga pustila zapisanega, da se beseda na prvi pogled loči od kočice, majhne koče, ki ima sicer naglas na o, kočijca pa na i. Nikakor pa ne uporabljamo izraza kočijica kot ste zapisali.

    Glede fotografije smo še malo povpraševali in vse kaže, da ni iz Podcerkve. Je mogoče iz Trudnu ne tako oddaljenega Nadleska?

    Všeč mi je

Dodajte komentar