1945/1954 Podcerkev – O kočijci, čajniku in sreči tako ali drugače

Neustavljivo me je pritegnila ta lepa fotografija iz zapuščine Franca Trudna, čeprav o njej ne vem ničesar – ne kdaj točno je nastala, niti kje, niti kdo je na njej, a mi je tako domača in blizu, kot da bi bila poleg, ko je bila posneta ali bi celo sedela v kočijci kot tretji otrok.

Nastala je nekoč v juniju ali juliju, ko se je natiški fižol v gredi zadaj že visoko povzpel, zlata rozga še ni zacvetela, mirabele ali cibore z drevesa pa so že snedli otroci in ptiči, če so sploh kaj rodile tisto leto. Plot iz ošiljenih lat je še nov, cel in pokončen, niti potemnel še ni.

Glede na to, da Truden kot invalid ni veliko hodil fotografirat izven svoje domačije ali pa le izjemoma, domnevam, da je ta slika nastala v Podcerkvi nekje na Mandrgah in sicer v času, ko so Trudnovi še stanovali pri Mavkotovih, to je od požiga med vojno do leta 1954, ko so si na samem v Podcerkvi zgradili novo hišo.

Če kdo o tej sliki ve kaj več, naj prosim pove.

Gotovo je bila nedelja ali praznik, saj je stric, oče ali stari oče v svetli srajci, čistem klobuku, boljših hlačah in čevljih, prav tako sta lepo oblečena in snažna tudi otroka. Morda so bili dopoldne v teh oblačilih pri maši. Deklica ima tudi pentljo v laseh, kar se ob delavnikih praviloma ni dogajalo. Moški ima hlače z zavihanim robom pritrjene na sebi s pasom in naramnicami – vedno, ko to vidim na slikah ali v starih filmih, se sprašujem zakaj. Je bila to moda, prestiž ali le strah, da bodo hlače padle pod kolena, ker je trebuh uplahnil in je pas preohlapen ali pa so gumbi naramnic slabo prišiti?

V ustih se zdi, da ima možak le še osamljen zob, kar tiste čase ni bilo nič posebnega – moderno zobozdravstvo je bilo v povojih, težko dostopno, boleče in drago, ustna higiena pa skromna … Zlasti za ženske je veljalo, da mater vsak otrok stane najmanj en zob, pa tudi sicer je piškavih zob mrgolelo, čeprav so ljudje jedli le malo sladkorja …

Moški na sliki mora kljub nedelji poskrbeti za svoje živali, zato je pod odnesom pograbil kočijco, s klina pred hlevom snel koso in grablje, ki jim tudi manjkata dva zoba, oselnika pa ni vzel, saj je koso nabrusil doma, ker bo nakosil le za en obrok sveže trave, kvečjemu za dva. Koliko in kakšne živali ima? Kravo ali dve, morda nekaj ovac in zajcev?

Kočijca ali koreta z lesenimi kolesi na sliki je solidno in dobro ohranjeno delo kolarja in mizarja s standardno obliko in dimenzijami, okrepljeno s šinami na kolesih in regetom ali kotniki na robovih. Tako priročno vozilce je imela vsaka, tudi najrevnejša hiša. V naših prispevkih se vedno znova pojavlja pod različnimi imeni, kar le potrjuje njeno univerzalnost.

Nisem prepričana, da je moški v kočijci peljal ta dva otroka s sabo, ko je šel kosit v sadovnjak za hišo ali na bližnjo njivo. Če ju je, potem je bil to izraz njegove ogromne naklonjenosti do obeh otrok ali nagrada za veliko pridnost, za njiju pa malodane nebeška sreča. Kakšen blagor, če te je nekdo dal peljat, pa čeprav samo za nekaj korakov! Bolj verjetno pa ju je povabil s sabo, da bosta potiskala naloženo vozilce in bo sam tako lažje peljal, pa še otroka bo hkrati imel pred očmi. Ampak zdaj je vse na sliki ena sama sreča … (Stari Japonci so menili, da je za srečo dovolj že odsotnost nesreče).

Ko se je pojavil fotograf, je kočijca postala rekvizit, ki je dal sliki novo dimenzijo. Moški je obstal, kot je bil, z orodjem v rokah, deklici in dečku pa je nekdo potisnil v roke šopek cvetja in vejico – takrat skoraj ni bilo fotografiranja brez tega. Pri Trudnu je vsak, zlasti ženska ali otrok, držal kaj lepega v rokah – tako tudi tukaj.

Le kdo so osebe na sliki, se mi niti ne sanja, bodisi ker so moje domneve o kraju in času nastanka slike povsem zgrešene ali pa sem bila še premajhna, da bi jih poznala in si jih zapomnila.

Pa vendar: sta tudi ta dva otroka, ki sta morda v sorodu ali pa le soseda, kdaj poslušala zgodbe in pravljice? Jima je kdo bral ali pripovedoval, si morda kar sproti izmišljal okorne in skupaj znešene pripovedi, ki jih je do naslednjič, ko jih je bilo treba ponoviti, ker je otrok hotel slišati vse do besede enako kot prejšnjič, že pozabil? Podobne tej spodaj?

Slovarček:

• odnes: nadstrešek pri gospodarskem poslopju
• šina: okovje za obod lesenega kolesa
• reget: pločevinast trak

Viri:

• lastni arhiv

Kraj: Podcerkev
Datum: 1945/1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 9. 4. 2012
Oblika: fotografija