1946/54 Podcerkev – Korieta in štirje neznanci

Fotografija iz zapuščine Franca Trudna je po oceni nastala med leti 1946 in 1954. Lokacija je nekje na vzpenjajočem se zemljišču pod gospodarskim poslopjem s hlevom in shrambo za seno ter nadstropnim visokim skednjem na desni. Najverjetneje v Podcerkvi.

Pod cvetočo jablano na sočni travi so trije nasmejani, ki so se ljubeče stisnili skupaj. Zadaj je štala in nad njo prostor za seno, kamor vodi prislonjena lestev. Komaj opazni moški, četrta oseba na sliki, najbrž futra živino.

Debelušno gospo na tej sliki sem videla na vsaj še dveh fotografijah in tudi sicer se mi zdi znana, a za vse na svetu ne vem kdo je. Jo bo prepoznal kdo od bralcev? Zaradi frizure in obleke me nekoliko spominja na Špetnakovo gospo, a ta na sliki ni (še?) svetlolasa. Redke so bile v tistem času tako lepo zaobljene ženske, več je bilo pretirano kumrnih, zgaranih, pretegnjenih, sključenih, čotastih, grbastih. Portretna slika je, sodeč po ozadju, posneta po vojni pred letom 1954 pred Mavkotovo hišo, nekje na vrtu pa skupinska nekako prav takrat. Kdo je neznanka? Kmetica ali delavka skoraj gotovo ne. Amerikanka ali sorodnica iz mesta?… Gotovo so jo vaščanke blagrovale, kako dobro ji je in kako zdrava je, ko je tako lepo okrogla. Takrat je bilo debelo še lepo … Rubens je že vedel zakaj.

Tudi ostalih dveh mladih na sliki ne poznam – sicer pa je glavna zvezda tega prispevka tako ali tako korieta ali kočija. Tu v njej sedi odraščajoča deklica. Je bila posebna priložnost, da so bili dobre volje in so jo za hec posedli v korieto ali deklica ni mogla hoditi? Raje verjamem v prvo, saj je videti nasmejano sproščena, na obleki ima praznični šopek, na nogah pa trdne čevlje s podkovicami na prstih.

Tole torej ni le učena skica etnologa, ampak nazorna slika prave koriete v vsem sijaju. Ta je malo boljša od povprečnih, ni je napravil domači mojster ampak kolar. Čedno zaobljene drakslane stebričke in stranice ima, ukrivljeno oje in nožico spodaj, da se tovor ne posipa ven, ko se ustavi. In čedna kolesa. Po navadi so bile te koriete zeleno pobarvane ali v naravni barvi lesa, včasih tudi v dveh barvah – črno in rdeče. V dolini sta bili ena ali dve še bolj trpežni, z železnimi oziroma pločevinastimi stebrički, a ju je bilo zato težje vleči. Ta na sliki ima še okovana kolesa, doba mopedov po letu 1962 pa je prinesla gumijasta tudi za koriete. Oboje so kmalu zatrli traktorji in opuščanje poljedelstva.

Veliko imen pozna notranjski človek za to priročno vozilce: poleg besede korieta (ne koreta ali korjeta) je v Loški dolini to tudi kočija, kočijca, na Blokah trušca in na Babnem Polju karjuola, na Bločicah pa bagrček. Kot so različna imena, je tudi raba vsestranska – s korieto pripelješ karkoli z njive ali na njo, prav tako s travnika, iz trgovine, v mlin in iz njega; lahko služi tudi kot igralo za otroke ali pokonci postavljena kot zavetje pred ploho.

Navadno je čez leto priročno stala nekje pod odniesam na dvorišču, čez zimo pa v skednju ali kolnici. Manjša popravila in vzdrževalna dela na njej so opravili domači moški ali vaški mojster za vse, če se je strlo kolo ali pukša, pa je bilo treba z njo h kolarju in si jo medtem v hudi sili sposojati pri sosedu. Brez koriete na kmetih pač ni šlo, in ker je bila tako pomembna, so gospodarji včasih preveč oškrbljene stranice ali po nesreči preluknjano dno skrbno zakrpali tudi s pločevino, pridobljeno iz malo večje razrezane konzervne škatle, ki pa jih ni bilo ravno v obilju na voljo … Še dandanes pride korieta prav tistim, ki znajo z njo …

Slovarček:

• korieta: kočija, ročni voziček, trušca, kočijca, bagrček, karjuola
• pukša: leseni središčni del kolesa, v katerega se vstavi napere; pesto
• čotast: šepav
• drakslan: stružen
• odnes, uadnes: nadstrešek, podaljšek strehe
• futrati: krmiti
• kumrn: suh, izstradan

Kraj: verjetno Podcerkev
Datum: domnevno med leti 1946 in 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija