1954 Podcerkev – Nova Hlepinova hiša
4. 01. 2017
Hlepinov France, fotograf Franc Truden se je tokrat postavil na pobočje nasproti svoje hiše in napravil ta posnetek. Bilo je najbrž kmalu potem, ko je bila na drugem mestu zgrajena hiša, ki je nadomestila prejšnjo, požgano med vojno. Ustreljene fotografove sestre ni mogel nadomestiti nihče. Deske na skednju še niso posivele, za hišo pa že stoji lopa, najbrž za drva, nedaleč stran pa kopa sena, ki ni šlo v skedenj, nisem pa prepričana, da je Hlepinova.
Ugibam, da je posnetek nastal okoli leta 1954 ali še prej.
V središču fotografije je precej tipična hiša iz tistega časa: pritlična, velika kakih 8 x 9 metrov, zgrajena iz vsega mogočega kamenja in opeke, nabranih v ruševinah požganij in izkopanih po bližnjih ledinah, les pa je bil kakopak iz domačih gozdov. Hlepinovi so napravili tudi frčado, da bi lahko izkoristili podstrešne prostore, fasade pa hiša še dolgo ni imela, pač pa so ob njej postavili skedenj. Te hiše še niso imele kopalnic in stranišč, pač pa pogosto v zemljo vkopane kleti. Na tej sliki se vidi, da ima hiša na nagnjenem terenu tudi spodnje prostore ali vsaj enega, a ne vem, kaj je bilo tam – klet ali mogoče hlev.Nove hiše so bile v tistem času zgrajene tako, da so imele nad kletnimi prostori ploščo iz ročno zmešanega armiranega betona, v zgornjem nadstropju pa lesen in ometan štekadur. Ta je bil narejen iz močnih tramov, ki so bili s spodnje strani s centimetrskim razmikom diagonalno obiti z nekaj centimetri širokimi kantinelami. Na tako pripravljeno osnovo so potem z zgornje strani dali plast apnene malte, pomešane s slamo, od spodaj pa so strop ometali in zapucali s fino malto. Do nivoja tramov so nasuli izloacijski material, največkrat slamo, čez pa naredili pod iz jelovih žaganic. Ni kaj, ekonomično, okolju prijazno in funkcionalno. Samo matra je pa bilo! Porabili so ves kamen in opeko iz podrtih zgradb; železo – ta bodieče drat in štange za armiranje betonske plošče so pridobili iz vojaških utrdb na obeh straneh Loške doline. Pesek so nakopali s krampom in lopato v pajščienke ter ga v trugah zvozili na gradbišče z vprežno živino, les pa posekali v svojem gozdu ali kupili na žagi. Betonski pesek je bil iz Dan, maltni pa s Klanc – ali obratno, malo sem že pozabila. Nedavno sem izvedela, da so dekleta iz Dolenjega Jezera hodila nabirat bodečo žico v Javornike, jo navito v kolute spravila v dolino in prodala graditeljem ter tako prislužila kak dinar. Živo apno so z vpregami pripeljali od uoplienc, ki so jih uoplienčarji občasno žgali v gozdu. Nato so živo apno v izkopanih apnicah blizu gradbišča dolgo polivali z vodo, da je nastalo gašeno apno. Dramatično je bilo videti stebre pare in dima, ki so se ob polivanju dvigali iz apnice in vode kar ni in ni hotelo biti dovolj. Edina olajšava graditeljem so bile žage, ki so gradbeni les zrezale, da ga ni bilo treba tesati in žagati na roke, pa predvsem velikanska solidarnost in sosedska pomoč, ki je omogočila, da se je sploh kaj naredilo. Še desetletja je tudi pri gradnji veljalo tisto, kar piše ob vhodu na pokopališče v Podcerkvi: “Danes meni, jutri tebi!” Samo da se ni nanašalo na smrt, ampak na pomoč pri gradnji in obnovi …
Tokrat se je fotograf postavil malo višje, zato je na sliki češnja, ob kateri je pogosto fotografiral svoje stranke, posneta z zgornje strani. Mimo hiše pelje bela cesta v Nadlesk, zadaj se vidijo Nadleško polje, Javorniki in čisto na obzorju slutiti Snežnik, na katerem kopni sneg, v ospredju slike pa je sveže zorana in pobranana njiva – posnetek je torej najverjetneje nastal spomladi.

Slovarček:
- štekadur: lesena pregrada med nadstropji
- kantinela: ozka lata za obijanje tramov pri lesenih stenah
- ta bodieče drat: bodeča žica
- štanga: kol; tukaj: ukrivljen železen drog, ki nosi bodečo žico
- pajščienek: peskokop
- truga: tukaj: masiven lesen zaboj na vprežnem vozu za razsuti tovor; krsta; zaboj; spodnji del mentrge, miznica
- zapucan: zglajen
- uoplienca: apneničarska kopa za žganje živega apna
- uoplienčar: apneničar
Viri:
- Anica Telič, Gornje Jezero, november 2015, ustno
Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: steklena plošča 10×15
2 komentarja
leave one →
Pobočju nasproti Hlepinove hiše pravimo Škrbice, takrat res precej še obdelane. Morda je prejšnje leto tam rastla koruza? Prazno pa je skonc novo nasajenega sadovnjaka, kjer danes ob cesti raste Hlepinov oreh. Tako vsaj približno vemo koliko je star.
Tisto”obratno” bo tudi držalo da se na Klancah nakoplje betonski pesek, iz Danskega
“pajščienka” (Danske grabne) pa maltnega (suh, apnenčast).
Draga Anita, hvala za dopolnitve!
Za Škrbice nisem vedela, pač pa za Zavrte, Devce, Trznce, Gauge, Velike in Male njive… prava poezija ledinskih imen v Podcerkvi in še marsikje. Devci in Zavrti so sploh pogosti. Glede peščenkov pa kaže da me je spomin izdal: v Danah je torej maltni pesek. O tem, da so tam kdaj pa kdaj tudi zminirali tla, da so prišli do peska pa nisem nič napisala, ker ne vem, kako so prišli do dinamita, samo vem, da je bilo treba izvrtati globoko luknjo, vanjo dati klobaso dinamita, na debelo pokriti z vejami ali še bolje večjimi kosi lesa ali čimerkoli, kar je obdržalo pesek čimbolj skupaj, prižgati vrvico in bežati, joj, kako bežati… tega streljanja sem se vedno kar malo bala