1954 Podcerkev – Nova Hlepinova hiša

V središču fotografije je precej tipična hiša iz tistega časa: pritlična, velika kakih 8 x 9 metrov, zgrajena iz vsega mogočega kamenja in opeke, nabranih v ruševinah požganij in izkopanih po bližnjih ledinah, les pa je bil kakopak iz domačih gozdov. Hlepinovi so napravili tudi frčado, da bi lahko izkoristili podstrešne prostore, fasade pa hiša še dolgo ni imela, pač pa so ob njej postavili skedenj. Te hiše še niso imele kopalnic in stranišč, pač pa pogosto v zemljo vkopane kleti. Na tej sliki se vidi, da ima hiša na nagnjenem terenu tudi spodnje prostore ali vsaj enega, a ne vem, kaj je bilo tam – klet ali mogoče hlev.Nove hiše so bile v tistem času zgrajene tako, da so imele nad kletnimi prostori ploščo iz ročno zmešanega armiranega betona, v zgornjem nadstropju pa lesen in ometan štekadur. Ta je bil narejen iz močnih tramov, ki so bili s spodnje strani s centimetrskim razmikom diagonalno obiti z nekaj centimetri širokimi kantinelami. Na tako pripravljeno osnovo so potem z zgornje strani dali plast apnene malte, pomešane s slamo, od spodaj pa so strop ometali in zapucali s fino malto. Do nivoja tramov so nasuli izloacijski material, največkrat slamo, čez pa naredili pod iz jelovih žaganic. Ni kaj, ekonomično, okolju prijazno in funkcionalno. Samo matra je pa bilo! Porabili so ves kamen in opeko iz podrtih zgradb; železo – ta bodieče drat in štange za armiranje betonske plošče so pridobili iz vojaških utrdb na obeh straneh Loške doline. Pesek so nakopali s krampom in lopato v pajščienke ter ga v trugah zvozili na gradbišče z vprežno živino, les pa posekali v svojem gozdu ali kupili na žagi. Betonski pesek je bil iz Dan, maltni pa s Klanc – ali obratno, malo sem že pozabila. Nedavno sem izvedela, da so dekleta iz Dolenjega Jezera hodila nabirat bodečo žico v Javornike, jo navito v kolute spravila v dolino in prodala graditeljem ter tako prislužila kak dinar. Živo apno so z vpregami pripeljali od uoplienc, ki so jih uoplienčarji občasno žgali v gozdu. Nato so živo apno v izkopanih apnicah blizu gradbišča dolgo polivali z vodo, da je nastalo gašeno apno. Dramatično je bilo videti stebre pare in dima, ki so se ob polivanju dvigali iz apnice in vode kar ni in ni hotelo biti dovolj. Edina olajšava graditeljem so bile žage, ki so gradbeni les zrezale, da ga ni bilo treba tesati in žagati na roke, pa predvsem velikanska solidarnost in sosedska pomoč, ki je omogočila, da se je sploh kaj naredilo. Še desetletja je tudi pri gradnji veljalo tisto, kar piše ob vhodu na pokopališče v Podcerkvi: “Danes meni, jutri tebi!” Samo da se ni nanašalo na smrt, ampak na pomoč pri gradnji in obnovi …

Tokrat se je fotograf postavil malo višje, zato je na sliki češnja, ob kateri je pogosto fotografiral svoje stranke, posneta z zgornje strani. Mimo hiše pelje bela cesta v Nadlesk, zadaj se vidijo Nadleško polje, Javorniki in čisto na obzorju slutiti Snežnik, na katerem kopni sneg, v ospredju slike pa je sveže zorana in pobranana njiva – posnetek je torej najverjetneje nastal spomladi.

Nekdo gre s spodnje strani hiše proti vhodu, po dvorišču pa se vidijo kupčki peska, ki so ostali od gradnje. S ceste do hiše je nasut udoben dostop, na južni strani pa je že urejen ograjen zelenjavni vrt. Sadna drevesa še niso posajena.