1940 Rakek – Franc Mikuž

Na sliki je Franc Mikuž (28. januar 1924 – 1. januar 1943). Rodil se je očetu Francu in mami Ivani, roj. Lešnjak. Bil je stric moje najboljše prijateljice. Vprašala sem jo, ali lahko o njem kaj napišem za stare slike.

– Kaj boš pa napisala?
– Mi boš ti kaj povedala.
– Jaz vem le to, da je znal lepo peti.

Na skrajni desni je Franc s še dvema prijateljema, ki sta mu pomagala pri košnji v zgodnjem poletju leta 1940. V partizane je odšel s četrto skupino, ki so jo sestavljali Slavko Modec – Kostja, Franc Modec – Luka, Tone Urbančič – Kvirin in Franc Mikuž – Marko (Slavček), Franc Kranjc – Franjo in Janez Kranjc – Janez. Skupina naj bi odšla 14. marca 1942, verjetno na enak način kot prejšnje. V njej so bili pevci, ki so kasneje sestavili četni pevski zbor, po katerem je bila Rakovška četa znana. Neštetokrat so prepevali pesmi, ki so segale do srca. Največkrat zvečer ob tabornem ognju. Njihova pesem je ponesla tovariše nazaj v čase, ko še ni bilo vojne.

Ko je dr. Gala prišel v partizane, mu je prvi pomagal prav Marko. Takrat je veljalo, da imajo zdravniki lahko le defenzivno orožje, torej pištolo in bombo. Dr. Gala ni imel ničesar in Marko mu je odstopil eno od svojih bomb. Naključje je hotelo, da je kasneje Marko njegov prvi pacient. V partizanih je bil nesrečno ranjen. Mlad partizan je čistil pištolo. Mislil je, da je prazna. Nenadoma jo je dvignil in sprožil. Strel je zadel Marka. Zdrobil mu je spodnjo čeljust. Naboj je obtičal nekje pod očesom med zdrobljenimi zobmi zgornje čeljusti. Marka je najbolj skrbelo, da ne bo mogel več peti.

Marko je bil v bolnici v Petelinjeku. Bil je eden prvih ranjencev v tej bolnišnici. Ker partizanski zdravnik dr. Aleksander Gala – Peter ni imel nikakršnega osebja, mu je začel pomagati Marko. Bil je dovolj spreten, da je opravljal delo bolničarja. Spremljal ga je na obiskih k bolnikom v Loško dolino. Nosil je težko zdravniško torbo. Zdravnik je vedel, da ga torba pritiska na ramena in posledično tudi na vrat in mu povzroča hude bolečine v čeljusti. Nikoli se ni pritoževal. Bil je prijeten fant, ki je znal poprijeti za vsako delo. Dr. Gala ga je odpeljal v Zapotok. Upal je, da bo med novinci kakšen zdravnik, ki bo Marku lahko pomagal. Ko sta odšla na pot, se je Marku stanje že zelo popravilo. Rana se mu je delno zarastla, desna stran lica je bila otekla in boleča. Iz rane se je cedil gnoj.

Iz Petelinjeka do Zapotoka sta potovala peš ali z vozom. Vodil ju je kurir, ki je poti poznal. Vožnja z vozom je Marku koristila. Prvič, odkar je bil ranjen, je začel peti. Najprej tiho, nato pa vse glasneje. Imel je lep tenor. Pel je rusko pesem »Jesli zavtra vojna …«. Kmalu sta poprijela še zdravnik in kurir. Žal Marku tudi dr. Karel Milavec – Tine ni mogel več pomagati. Ta je ugotovil, da bi bila potrebna operacija čeljusti. Tega v svoji gozdni bolnici ni mogel storiti. Marko je ostal z dr. Galo celotno ofenzivo poleti 1942. Tudi po njej je še nekaj časa ostal pri zdravniku, nato pa se je vrnil v četo.

Septembra 1942 so ga poslali v Šercerjevo brigado. Na novega leta dan je šel ves II. bataljon k zgodnji maši v cerkev sv. Trojice na Blokah. Župnika so prosili, da bi maševal brigadni verski referent. Župnik ni privolil. Bataljon je šel v cerkev pri stranskem oltarju. Dr. Metod Mikuž, verski referent, je odložil opasač in pištolo in začel maševati. Ministrirala sta dva partizana. Brigadni zbor je prepeval stare božične pesmi tako lepo, da so ljudje jokali. Po maši je šla kolona proti Zavrhu skozi naselje Pajkovo. Borce je počakala stara ženica in povabila dr. Mikuža v hišo na toplo mleko. Ta se je branil, da ne sme iz kolone in zapustiti tovarišev. Mamljivi ponudbi pa se nista mogla upreti Marko in Anton Urbančič – Kvirin. Na skrivaj sta ostala in stopila v hišo, medtem ko se je bataljon vzpenjal proti Sv. Urhu in Zavrhu. Še v temi je nekdo obvestil belogardiste, da so bili partizani pri maši. Ti so prišli od Sv. Vida in napravili zasedo. Kolone si niso upali napasti. Videli pa so, v katero hišo sta odšla Kvirin in Marko. Ujeli so ju in odgnali do zasede. Ubili so ju. Borci so ju kasneje našli na okopih v snegu.

Marka so pokopali na Sv. Urhu pri Sv. Vidu skupaj s sosedom Kvirinom. Osemindvajsetega decembra 1945 je njegova mati, Ivana Mikuž, zaprosila za prekop in prenos posmrtnih ostankov na rakovško pokopališče. Za prevzem krst je bil določen Ivan Rozman, dezinfektor pri OIO Rakek. Krste so prevzemali v skladišču OIO na Rakeku.

Na tej in gornji sliki je pogrebna povorka za padlima partizanoma. Nastali sta na začetku Postojnske ceste. Nesejo ju iz skladišča na postaji proti pokopališču. Glede na nepreverjeno informacijo naj bi Marka in Kvirina pokopali na rakovškem pokopališču v skupni partizanski grobnici tretjega novembra 1946, tako kot Ivana Turšiča – Iztoka. Gospod Andrej Mekina, ki je bil ob Turšičevem pokopu ministrant, pravi, da ju tedaj niso pokopali.

Slovarček:

• OIO: Okrožni izvršni odbor
• Dr. Karel Milavec – Tine: Bil je vodja poljske bolnice 5. bataljona Notranjskega odreda, v bližini šole v Zapotoku.

Viri:

• Karel Mikulič: Občina Loški Potok v borbi za osvoboditev in lepše življenje. Ljubljana: samozaložba, 2000.
• Gala, dr. A.: Partizanski zdravnik. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1972.
• Urbar, B.: Naši fantje gredo, naši fantje gredo. Rakek: Združenje borcev za vrednoste NOB Cerknica, 2024.

Kraj: Rakek
Datum: 1940-1947
Avtor: neznan
Zbirka: Janja Mikuž
Skenirano: neznano
Oblika: 5 datotek