1955 Podcerkev – Zimski večeri pri sosedovih

Zima v Podcerkvi, kmalu po letu 1954, kot jo je kazal pogled z južne strani od nove Hlepinove hiše, ki ga je posnel Franc Truden. V ospredju je ostanek Urhove opekarne, rinkofen, ne najdem pa delavske hiške na nekdanji Špetnakovi (?) žagi tam blizu, kjer so si uredili skromno življenje Kraševčevi: oče in mati, hči Magda in sin Lado, ki je med vojno čudežno preživel hudo strelno rano glave in je ostal živ ob vztrajni neprekinjeni očetovi negi v lesenem skrivališču v Žlički blizu gozdnega studenca. V času na sliki je bil Lado visok, resen fant, ki skoraj ni premikal glave in vratu, vendar pa se je vozil na kolesu, ne da bi se držal za balanco, kar se je nam otrokom zdelo nekaj izjemnega in zelo imenitnega – nismo vedeli, da je tako zaradi posledic hude poškodbe.

Na sliki se zdi, da je nedavno zapadel južni sneg, ki je sproti popadal s krošenj dreves, s streh pa še ni zdrsnil. Videti je del terena, po katerem je tekla tekaška smučarska proga nekje v tistih letih: od Dan čez polje pod Jakopcovo kapelico, pod Podcerkvijo naprej proti Nadlesku in dalje čez Loško dolino. Tista leta so bili smučarski tekači iz Loške doline izjemni, med sabo so imeli celo državnega prvaka Franca Kandareta Mihletovega iz Dan in tudi njegova sovaščanka Marija Kandare je dosegla odlične rezultate na državnem nivoju, ne spomnim se več točno kaj … Z mamo sva takrat gledali smučarje, ki so v sončni bleščavi brzeli čez zasneženo polje – nebeški prizor je bil in pri priči sem si zaželela, da bi šla smučat z njimi ali jih vsaj kmalu spet videla …

Od leve je v ozadju videti podcerkavske skednje: najnižje je Jurjevčev – še nižji Šišnekov je skrit za rinkofnom, potem Blažev, Rihtarjev, sledijo deloma skrite hiše in skednji gor po Mandrgah.

Na zime v Podcerkvi imam kar nekaj spominov – bile so moje prve, vse po vrsti slikovite, a mrzle in z veliko snega …

Imela sem ne več kot štiri ali pet let – morda je bila prav zima na sliki – ko sva z mamo po čisto ozki gazi hodili skozi visoki sneg, ki mi je ob straneh segal do pasu in čez. Zdi se, da tistega dne tudi živine niso gnali napajat v breg, ampak so ji dali vodo v vedrih iz štirne – zato je bila potka tako ozka …

Bilo je že po večerji iz zabeljenega krompirja v kosih in mlečne kave ali koruznih žgancev in kave, ko sva šli vasovat k sosedovim. Preko flanelaste srajčke sem bila oblečena v štriekanco, od pasu dol pa v skoke, volnene štumfke, usnjene čeveljce in krilo ali oblekico. Mogoče sem imela oblečen tudi že amerikanski plišast svetlorjav in s črnim obrobljen plašček, ki je imel čudne podolgovate koščene gumbe – darilo sosede Šišnekove Vere. Na glavi je bila mamina ruta ali zavezana doma pletena kapa iz zajčje volne. Mama je imela v čevljih volnene nogavice, na sebi pa krilo in bluzo ali obleko z modrcem, obvezen predpasnik, jopo, plet in rokavice s palci – resno je vzela tistih 50 m med vhodoma v eno in drugo hišo, kajti snežilo in pihalo je, pa tudi po hišah je bilo res toplo le ob peči, od oken in pod vrati pa je mrzelo.

Pri sosedovih so ženske predle: imeli so kake štiri ovce, mi pa le eno. Kdaj so jih ostrigli, se ne spomnim, vem pa, da je teta tisto volno najprej oprala, a ne vem več kako, s čim. Pozneje kdaj mi je prišla v roke domača volna, ki je smrdela po nafti, tista pa ni imela takega vonja, a je bila oprana. Ni se je smelo drgniti, ker bi se stekla, tudi z vročo vodo je najbrž niso smeli prati – ostane le še mlačna voda, milo in pralni prašek, mogoče v starih časih pepelika, pa izpiranje v potoku … Plasti volne so se sušile nekje na lesenem plotu, se mi zdi.

Zdaj je bilo treba to volno najprej razčesati, zgradešati. To je delala moja mama, znala je tudi Gregorinova, ki se je morda kdaj pridružila, jaz pa sem hotela na vsak način pomagati, a mi je uspevalo le to, da sem iz sprijetih plasti odtrgala peščico volne in jo podala materi, ki jo je položila na spodnji del gradaš, jo razporedila po z od spodaj na gosto zabitimi žebljički prekriti ploskvi in jo s potegi prav tako bodičastega gornjega dela poravnavala, da je nastala tanka plast volne, kjer so dlake gledale v eno smer. Te plasti je s pletilko snela s tistih žebljičkov in jih odlagala v velik jerbas na klopi za mizo. Odstranila je tudi smeti, nerazrešljive vozle in vlakna trave, primešane volni.

Predli sta največkrat teta Francka in tetka, ki je bila tudi Francka in je tisti čas prišla pomagat z Babnega Polja, ker se je gospodar, njen brat, ponesrečil in teta Francka ni zmogla vsega dela. Tetka je bila majhna in drobna, a zelo živahna, delavna in zgovorna ženskica srednjih let.

Plasti razčesane volne sta predici obesili na preslico in jo s prsti oblikovali v nit, navijajočo se na vreteno kolovrata, ki sta ga hkrati poganjali s pedalom. Predice so morale biti kar spretne, nekaj časa je trajalo, da so povsem osvojile to veščino in je bila nit trdna in enakomerna, delo pa učinkovito. Ne vem, kako je lahko predla tetka, saj je bila le za glavo večja od mene in najbrž ni dosegla pedala kolovrata z navadnega stola. Sama se predenja nisem nikoli naučila, ker je prej izginilo iz rabe, kot sem zanj dovolj zrasla. Industrijsko spredena in barvana volna je postala dostopna vsem in bila dovolj poceni, ovce pa so tudi končale v juhah, obarah in pečenkah.

Ko je bilo vreteno na kolovratu polno, je bilo treba nit previti na motovilo, kjer je nastala štrena volne, ki so jo gospodinje še enkrat dobro oprale in včasih obarvale z barvo iz trgovine, največkrat rdeče, rjavo ali zeleno. Da je bila nit trdnejša in debelejša, so potem na kolovratu sesukale po dve niti skupaj. Sledilo je – spet ob večerih – pletenje nogavic, rokavic, kap, jop z vzorčki kašice ali navzkriž menjaje dve-levi-dve desni, brezrokavnikov in nepozabnih puloverjev z jelenčki na prsih …

Med gradešanjem, predenjem in pletenjem so tekli živahni pogovori. Ti, ki se jih spominjam, so bili v dveh različnih govorih, kajti tetka je govorila babnopoljsko kot hišni gospodar. To je, poleg poslušanja oponašanj in norčevanj iz govoric drugih vasi, v meni prebudilo zanimanje za različna narečja in lokalne govore, ki me ni nikoli več zapustilo.

Odvijalo se je kramljanje o opravljenem ali načrtovanem delu, o letini, novicah … pa katera v vasi je spet taka, kar je pomenilo, da je noseča, a je bilo to nespodobno izreči, sploh pred nedolžnim otrokom, kajti nosečnost je vendar rezultat umazanega mesenega greha …

Besede so takrat tekle tudi o tem, kdo je na vasi komu in od kod pisal, kdo dobil paket iz Amerike, kdo ušel čez mejo in bil zaprt, pa kako je bil enkrat menda nekje cahen, kateri mrlič je baje nazaj hodil in tudi kaj groznega je bilo med vojno. Slednje je bilo največkrat le nakazano, izgovorjeno nekako prestrašeno, zgroženo, kot neljub, a neizbrisen spomin, ki vztrajno hodi v misli, če se ga še tako trudiš pozabiti – kdo je bil ubit, kdo umrl na Rabu, kdo izginil, kako je bilo, ko je gorelo, kako jih je bilo strah …

Mulci na peči, največkrat le midva s Tonetom, smo prej ali slej zadremali. Moški so bili nekje drugje, morda so utrujeni že spali ali delali kaj drugega.

Povečerek je bil samo omenjen v na pol šaljivih besedah ali vendarle prisoten kot kak jabolčni krhelj ali suha hruška iz žepa. Povečerek je bil izjemoma kdaj pri kakih bolj množičnih delih, kot je bilo ličkanje koruze ali ribanje repe, ženskam ponujen v obliki tiste debele skodelice lipovega čaja s kančkom žganja in kosa kruha, pri tej preji pa ne, saj smo bili tako rekoč sami domači …

Med opravki okoli volne je kdaj pa kdaj zavladala tudi globoka tišina in slišalo se je, če je v hlevu rožljala veriga pri jaslih, zato je bilo treba iti pogledat h kravam; če prašiči ali kokoši niso mirovali, prav tako. Mačka pa se je stiskala globoko med sušečimi se čevlji v podpečku, ker drugje ni bilo prostora zanjo.

Radia pri sosedovih takrat še ni bilo, edina dva v vasi sta bila prižgana le izjemoma – starejši, verjetno še predvojni, pri Jožetovih, čez čas pa že nov pri Gregorinovih, ki smo ga ob nedeljah, ko je bila glasba po željah z imenitnimi voščili za izbrance kar vsi hodili poslušat. Takrat sem prvič slišala skladbi Tam, kjer murke cveto in Ko preko mosta sva šla – še zdaj me kar privzdigne, ko ju zaslišim. O četrtkovem večeru pa so srečneži, ki so ga slišali, samo poročali pri skupnih opravkih čez dan … Nikoli pa nas ob nedeljah Gregorinovi niso odslovili, čeprav smo zasedli vso hišo in mulci včasih tudi noreli po njej …

V tistih zimskih večerih sem ob brnenju kolovratov, toploti peči in ženskem kramljanju prej ali slej zaspala, kajti poti domov se spominjam le kot cmihanja in slonenja na mamini rami ter končno blaženega potapljanja v zrahljano in šumečo, s koruznimi slačkami napolnjeno plejvnco in trden sen brez sanj …

Slovarček:

• pepelika: pralno sredstvo iz namočenega in precejenega bukovega pepela
• steči se: spolstiti se (volna)
• gradešanje: česanje volne
• gradaše: naprava za česanje volne
• štierna: vodnjak
• štriekanca: volnena pletena jopica
• skoke: bombažne otroške žabe z naramnicami
• štumfki: nogavičke
• kikla z muodrcam: vrsta debelejše ženske obleke brez rokavov ali krilo s prišitim brezrokavnikom iz blaga
• slačke: koruzno ličkanje
• plejvnca: slamarica
• rinkofen: opekarska peč
• povečjerek: prigrizek po večerji, povečerek
• cahen: zlovešče znamenje
• nazaj hoditi: vračanje duše umrlega na ta svet

Viri:

• Franc Bavec, Podcerkev, april 2025, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1954 ali 1955
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2012
Oblika: negativ 6 x 9