1952 Podcerkev – Teta Francka

To fotografijo je Franc Truden posnel pred letom 1954, domnevno okoli 1952, v Podcerkvi pred zidom Mavkove hiše, na njej pa je teta Francka, ki v resnici sploh ni bila moja teta, čeprav ji še zdaj v mislih pravim tako. Še mlada je tu, pričesko ima sveže trajno ondulirano in na eni strani pripeto s špango, pridne roke pa je sklenila na krilu in se bistro zagledala v fotografa. Na sebi ima po vseh predpisih vaških šivilj narejeno toplo karirasto bluzo z oblečenimi gumbi in špricano volneno krilo, zato ugibam, da je posnetek nastal spomladi ali jeseni – pozimi bi bila v plašču tam pred hišo, ali ne? Na desni strani izza nje kuka malo oguljen del naslonjala stola, ki ni bil čisto navaden žieseln. Se je slikala za dokumente?

Hiša, v katero smo se priselili kot najemniki poleti leta 1950 (ja, tudi jaz sem bila že zraven, stara pol leta) stoji tako blizu hiše tete Francke, da smo si ob odgrnjenih oknih lahko videli iz kuhinje v kuhinjo. Morda so si gospodinje kdaj tudi kaj podale skozi okni, saj je bil tisti prelaz med hišama tako ozek, da smo po njem udobno prehajali le otroci, če smo odmaknili zaporo, ki je branila, da bi se tja zavlekle kokoši ali druge živali. Zvečer sta bili okni diskretno zagrnjeni z belimi platnenimi zavesami, čez dan pa odkriti, da je skoznju v sicer mračni kuhinji prišlo čim več svetlobe.

Večinoma smo bili tako ali tako zunaj in se za dogajanje pri sosedu nismo brigali, če ni bilo ravno kaj nujnega. Enega prizora pa se zelo dobro spomnim. Moralo je biti okoli leta 1955 ali 1956, ko se je z okenske police, na kateri sem klečala, videlo, da se v sosedovi kuhinji dogaja nekaj prav posebnega: bilo je pod noč in teta Francka je stala še popotno oblečena v plašču sredi kuhinje z večjim ovojem v naročju, okoli nje pa so stali mož in še nekdo, ena ali dve ženski. Teta je odgrnila vogal tistega ovoja, ki je bil pokrit z nečim belim in vsi so jo obstopili in se zastrmeli v to, kar je imela v rokah. “Teta Francka je v Ljubljani kupila punčko – tako, čisto mičkeno! ” je rekla mama, ki je stala poleg mene in tudi gledala. “Dajmo jim zdaj mir, je grdo tako zijati. Jutri jo bova šli k njim pogledat!” je potem zagrnila okno.

Ko takole gledam nazaj v tiste skromne čase, sem vse bolj prepričana, da sem kljub vsemu imela zelo lepo in dobro otroštvo, tudi zaradi ljudi kot je bila teta Francka. Če drugega ne, imam veliko lepih spominov.

Največkrat mi prideta na misel njen kruh in ješprenj. Najprej ješprenj. Pri nas ga nismo kuhali, ker nismo imeli svojega ječmena, kakšnega mlina, kjer bi ga morda kupili, pa za pešca tudi ni bilo prav blizu. Imela sem kaka štiri leta, ko sem se potikala okoli sosedove tete in skrivaj lakomala za nečim, kar je v njeni kuhinji tako lepo dišalo. Takrat je še veljalo, da sem kar naprej bolna in nočem jesti, teta Francka pa je opazila ali začutila moje zanimanje za njene lonce, pa mi je ponudila: “Boš malo ješprenja?” Najbrž sem pokimala, ker mi je v naslednjem trenutku v debelo skodelico, kakršne so bile za kofe pa kreh ali čaj nalila zajemalko tiste dišeče reči (morda se je v njej kuhal prekajen prašičji rep) in jo postavila predme. Dala mi je tudi veliko žlico in rekla: “Na, zdaj pa jej!” In sem. Sveta nebesa, kako je bilo dobro! Nikoli noben ješprenj ni bil več tako dober, pa sem ga v poznejših letih kar nekaj pojedla.

S kruhom je bilo pa tako: Pri sosedovih so najprej imeli črn pločevinast štedilnik na nogah, ki so mu rekli koza in tudi zidan štedilnik, ki ga niso uporabljali, ker mu nekaj ni štimalo – mogoče je bil počen ali razbit, rinki so se zlomili, ni vlekel, mogoče se je preveč kadilo – ali pa vse hkrati … Nekega dne so vse tisto vrgli ven in na lojtrniku, obloženega s slamo, iz Starega trga pripeljali nov moderen štedilnik iz bele emajlirane pločevine, z vgrajeno pečico in kotličkom za vročo vodo. Ime mu je bilo Tobi, tako je s črnim pisalo na vratcih pečice ali luora. No, in v tisti pečici se je pekel kruh drugače kot v peči – treba je bilo uporabiti protfan, kruha nisi mogel kar položiti na dno pečice … Teta Francka je potem tam pekla čudovit štirioglat kruh, ki je imel lepo rjavo mastno skorjico spodaj, saj je pekač namazala s svinjsko mastjo, da se ni prijemal. Nič ni bilo tam koruznega zdroba, potresenega na lopar, s katerim so druge mame potisnile okrogli hlebec v peč, in ne ostankov pepela … Tako sem bila nekoč deležna krajčka tistega še malo toplega kruha, ki ga je spekel Tobi – dišeč, mehak, zabeljen, slasten in nepozaben je bil, jaz pa dovolj neotesana, da sem prosila še … Saj je tudi mama doma v stari kostruoli kdaj spekla ocvirkovo povaunco, ampak ni bila nikoli tako dobra …

Sicer pa sem bila pri teti Francki kot doma, saj smo bili tudi v resnici skoraj kot družina, samo zidovi so nas ločili, v vsakdanjem življenju pa smo bili veliko skupaj, še posebno otroci, starši pa so si tako in tako pomagali na vsakem koraku in vse delali drug ob drugem … Stric je zapregel njihovo staro kravo, naložil gor na primer brano, čartalu, vreče semenskega krompirja, košare, motike – pa smo šli sadit krompir tja na Devce, Zieuneke ali Tarznce, Male ali Vielke njive – njihovega ali našega. Tista krava je zvozila vse: deteljo in seno, žito, okopavine in krompir. Le za najtežje tovore so prosili Točkovega Staneta, da je peljal s konji.

Neke pozne jeseni, potem ko smo že davno pobrali krompir, smo šli pulit korenje. Spet s kravo – žal se ne spomnim njenega imena, a ga je gotovo imela in vredno je spomina* – zapreženo v voz s hrbti ter gnojnimi vilami in košarami na njem. Vsi: stric, obe mami in otroci. Mojega očeta morda ni bilo, ker je zelo pozno prihajal domov, delal je na Marofu od osmih do štirih. Daleč je bila tista njiva nad cesto na pobočju Devina, ki ji ne vem več imena. Strupeno je pihalo, iz mraza so naletavale redke snežinke in zgodaj se je začenjalo mračiti. Otroci smo pobirali tisto korenje, ki so ga odrasli večino najprej spravili iz zemlje z gnojnimi vilami. Zlagali smo ga na voz, vsega s tistimi debelimi rumenimi koreni proti sredini. Ko smo populili eno postat, je stric pretegnil voz naprej za kaki dve dolžini, potem je krava spet pohlevno čakala, mi pa smo si dali opraviti s korenjem. Ko je bilo pobrano, je krava počasi peljala tovor proti vasi, mi ostali smo jo ucvrli po bližnjicah na toplo, teta Francka pa nakrmit prašiča. Ko je bilo korenje pod odniesam, je šla tudi krava v hlev in na zasluženi obrok in vedro vode, izjemoma iz štirne, ker je bilo že pozno za hojo v Krnico na napajališče. Mi pa smo po vrsti jemali korene z voza, jih obtrgali in vrgli zelenje na kup za v svinjski kotel, plodove pa v košare in kište, kjer so počakali svojo usodo prašičje krme …

Na tisti njivi smo neko drugo leto v podobnih okoliščinah pobirali repo. Tudi njeno zelenje je končalo v obluodi in večina plodov sčasoma tudi, ne pa vsi. Naslednji dan smo namreč pri sosedovih ribali repo. Mami sta že prej dodobra umili in odrgnili hrastovo kadco, temeljito oprali tudi izbrane najlepše plodove repe in jim obrezali korenine in ozelenele dele. Umita repa je bila zelo lepa, bela in lilasta, strmo nakopičena na stari rjuhi … Zvečer sta pripravili še predpasnike, ribežne, škafe in pručke ter povabili še kakšno sosedo na pomoč. Ne vem, kaj je bil tisti prostor, kjer so potem ribale repo – hlev ni bil, hiša tudi ne. Po tleh je bil cementen ješterlah, pod stropom pa žarnica – drugega se ne spomnim … Morda kuhinja, ki je bila hkrati tudi še veža? Ribežni so strgali repo, ženske so klepetale. Če so bile preveč zaverovane v pogovor, se je katera tudi uribala in zajavkala, si potem ureznino ovila z robcem in delala naprej, bolj pazljivo. Škafi in velikanske emajlirane sklede so se polnili, otroci smo si tu in tam ščepec tiste sočne sladke repe vtaknili v usta, moški pa so posode praznili v kad in vsebino tlačili s štriemflam.

Drugič smo slačili koruzne štoke, ki jih je obtrgane z njive spet pripeljala krava, da so potem malo počakali primernega trenutka za slačenje pod odniesam. Tudi takrat nas je moralo biti čim več, da je bilo prej narejeno. Rada sem šla, ker smo delali vsi; ker sem slišala veliko zgodb in novic; ker je teta Francka na koncu vsakemu dala čaja, odraslim zabeljenega z žganjem in mogoče tudi svež kruh; ker sem vedela, da bom dobila slačke za v svojo plajvenco, ki so dobro posušene nekaj časa tako lepo šumele in sem se globoko pogreznila vanje …

Koruznco je krava pripeljala naslednjič, dolgo se je potem sušila nekje pod kapom in končala drobno zrezana in pomešana z drugo krmo v rajzanci ali nastilu, če jo niso prihranili za kakšen hud mraz in z njo zapažili vrata svinjaka ali kleti.

Iz slačk, ki niso kot najfinejše in najmehkejše končale v otroških posteljah, so ženske s trdimi konci listov naprej spletle dolge kite, ki so jih sešile v ovalno obliko in tako naredile predpražnike. Nekatere so znale narediti tudi pravokotne, tako da so kito na lesenem ogrodju z žeblji prepletle kot na statvah. Tisti so bili manj gosti, manj trpežni, a večji, posebni in imenitni. Koruzne predpražnike je imela vsaka hiša, zdržali pa so najmanj eno leto, pri manjši obremenitvi tudi več.

Teta Francka je imela najmanj tri sestre: eno na Knežji Njivi, drugo, ki je imela že odrasli hčeri Minko in Rezko v Starem trgu in tretjo v Bjelovarju, prav na koncu sveta. Minke in Rezke skoraj nismo videli, koga s Knežje Njive tudi ne, pač pa so poleti z vlakom in avtobusom pripotovali tisti iz Bjelovarja na dopust ali vsaj obisk, z njimi pa deček Darko in mlajša sestra; morda ji je bilo ime Mirjana … Za okoliške mulce je bil to velik dogodek. Po začetnem ogledovanju in zadregi smo že kmalu skupaj rjoveli in rezgetali, poganjajoč konjske vprege iz navadne vrvice po dvoriščih in okoli hiš, si pulili na hitro narejene gajžle iz rok, se šli gnilo jajce in se pošteno norčevali iz tistega, ki ni pravi čas opazil spuščenega robca za hrbtom, ker je preplašen preveč upošteval besedilo: “Štierenca, štierenca uado drži, kdur se ozira, po hrbte dobi! “ker si res lahko dobil bolj ali manj obziren udarec po hrbtu …

Če je kdo imel kak gumb ali nekaj hrastovih šišk, smo se šli z njimi knofkat, saj frnikol nismo imeli, če pa je kje kakšna bila, jo je lastnik čuval kot največji zaklad. Šli smo se trgovino: iz deščice in kratkega polenca smo naredili tehtnico, iz narezanih kosov časopisa zvili škrniclje in do nezavesti prodajali paperke, travo, pilanco ali kar zemljo in pesek. Kuhali smo kosila, pekli kruh iz blata in delali zdravilne zvarke, čaje in maže. Pa kaj bi o tem, saj je bilo povsod tako …

Pri teti Francki so pred hišo imeli ozek cementen ješterlah, ki je bil ravno pravi za naše igre. Na njem smo iz zamaškov kokte, ki je ravno prišla ven, s kamnom izdelali dragocene talerčke, iz koščkov rdeče opeke pa nadrobili paprike, ki je močno začinila naša kosila …

Kadar je teta Francka skuhala v brzoparilniku krmo za prašiča, smo oplenili kotel, v katerem je bila na vrh pierja od pese, kolerabe, repe, ostankov zelja in korenja tudi plast drobnega krompirja. Skoraj bi se stepli zanj in včasih so nas morali čisto zares razgnati, ker bi preveč prikrajšali prašiča.

No, nekoč smo se igrali na našem dvorišču, ko je začelo deževati. Darko iz Bjelovarja se je postavil čisto na rob suhega prostora pod odniesam, nekaj mencal, se prijemal zadaj za hlače in nepremično zrl k lesenemu stranišču poleg praznega svinjaka.

“Kaj pa je, Darko?”
“Domov grem, v stranišče moram iti!”
“No, pa pojdi kar v našega, saj je čisto blizu, pa boš prej nazaj!”
“Ne, pa ne grem! … V našem se bolje serje kot v vašem!!”…

Mož tete Francke je bil z Babnega Polja in je v govoru drugače zatiezou kot drugi. Mene je to silno zabavalo, a oponašala sem ga le skrivaj in po tihem … Najprej je samo kmetoval, potem je šel delat na Korletovo. Zaslužek je bil dobrodošel, a kmetovanja zato ni zmanjšal. Tako so delali vsi: pol dneva šiht, pol pa kmetija – malo prej vstaneš, malo pozneje greš spat, malo bolj priganjaš sebe in družino, pa gre. A ni imel sreče. Kmalu si je na žagi zlomil nogo in dolge mesece nosil gips, hodil le z berglami in tudi potem še dolgo šepal. Nekako takrat je za pomoč prišla k hiši njegova sestra, drobna in majhna ženička, ki pa je bila strašno urna in delavna. Tudi ona je v mojo veliko zabavo seveda govorila po babnopoljsko.

Ob zimskih večerih so pri sosedovih s podstrešja prinesli gredaše in kolovrat. Obe teti Francki (tudi tisti z Babnega Polja je bilo ime tako) ter naša mama, so gradešale plasti suhe že oprane volne, jo potem predle in na motovilu navijale v štrene, ki so jih še enkrat oprale in včasih pobarvale, potem se je začelo pletenje jop, nogavic, rokavic, brezrokavnikov … Od poslušanja njihovih zgodb sem imela rdeča ušesa in vsi drugi otroci so na peči ali okoli nje pospali prej kot jaz … Kaj vse so ljudje videli in doživeli! Celi roji cuprnc, strahovi, prikazni, razbojniki, procesije ljudi brez glav, mrliči, cahni, nesreče, vojska, požigi, streljanje, internacija, amerikanci; pa tudi ljubezni in spletke iz Mohorjevih knjig, včasih kar v nadaljevanjih … Ma kakšna televizija!!… Komaj sem čakala večera, da bova šli z mamo spet uas, kjer se je potem, ko je zmanjkalo volne in pletenja včasih tudi prebiralo fižol in grah, pa ružilo koruzo in še kaj.

Že jeseni je stopil v akcijo Meklav s črnimi parkeljni, verigami in košem … Kar naprej so nas ustrahovali z njimi, a nikoli niso res prišli. Razočaranje, kajti otroci smo se pripravili na njihov prihod, ne z molitvicami, pač pa z načrti, kako bomo že brcnili ali ugriznili tistega parkeljna, mu spulili iz rok tisto kietno, pa kako nas nič ne briga ali nam bo Meklav kaj prinesel ali ne … Ko so se nekega jutra vseeno skrivnostno pojavili na mizah in oknih peharji in krožniki s suhim sadjem, kakšnim piškotom ali bonbonom, novim svinčnikom ali radirko, barvicami in zimskim oblačilom ali doma narejeno igračo, je bilo veselje vseeno veliko in neskaljeno … Triletni Tonček je tako nekoč dobil prelestno novo kapo iz trgovine. Bila je sicer roza barve, a kdo bi se menil za to. Imela je dva roglja in med njima je na vrvici bingljal mehak cof. Otrok je bil očaran, pokril si jo je in je ni dal več z glave. Dal si jo je enkrat čisto nazaj, drugič postrani in tudi čisto naprej, čez oči. Tekal je tako po dvorišču in čez pot k sosedu – tam pa je padel v gnojnično jamo, ki se je po dežju ravno napolnila. K sreči so ga sosedov oče videli in takoj potegnili ven, rešili so celo kapo. Oba so potem očistili in oprali v čebru z milnico in zraven hvalili boga, da deček ni utonil … S tistimi gnojničnimi jamam je bil še večkrat hec in nesreča, a o tem drugič …

Krave v Podcerkvi so večinoma morale tudi voziti in so zato kljub dobri krmi imele manj mleka … Teta Francka je dvakrat na dan sedla na trinožnik h kravi in jo pomolzla. Ko sem bila že velika, sem jo morala včasih držati za umazani rep, da je ni ošvrkala po obrazu in nasmetila mleka. Iz golide mi je potem teta vsak dan skozi krpo nacedila mleka v kanglico, od druge molže pa ga je imela ravno še dovolj za svoje potrebe. Iz tistega dragocenega mleka je mama potem sčarala kofe za vse nas tri; nikoli nismo pili samega mleka. Imeli pa smo žlico smetane, potem ko se je prevreto mleko shladilo, ampak v kofetu je bila tista mrenica zoprna – na kruhu pa niti ne, posebno če je bil gor še ščepec sladkorja.

Toda vsega je enkrat konec in tako je nastopil tudi čas naše selitve v vas na drugem koncu doline. Prišel je Točkov Stane s konji in vozom, kamor smo naložili našo mobiljo in z mamo sva se šli poslovit k teti Francki. Stali sta na dvorišču, govorili, se držali za roke, se potem objeli in zajokali. Razen na pogrebu nisem mame še nikoli videla jokati, zato me je pograbil strah in začela sem nabirati solze tudi sama. “Saj se bomo še videli!” sta rekli ženski in se še vedno držali za roke tudi ko sva z mamo že odhajali z dvorišča na vaško pot. Ko sva potem hiteli čez Mandrge, sem spraševala mamo, zakaj se joka. “Tako dobri prijatelji smo bili, zdaj pa ne bomo več skupaj …”

Res nismo bili, redki so bili obiski in srečanja, a vedno ožarjeni s spomini na tista leta v skupnem delu, pomoči in prebijanju v lepše čase, ki so nas nazadnje ločili, pa čeprav samo z nekaj kilometri prašne ceste.

* Nisem imela miru, dokler nisem povprašala o kravjih in sploh govejih imenih tistega časa:

Pri Gregorinovih so imeli rodovniške sivorjave matafonke, vse z imeni na D: Dagma, Danka, Dima, Drinka … Zadružni bik je bil Tank, potomec Toro, imeli so še Dika in Murka. Pri Varhu so imeli kravi Riko in Rumo, na Babnem Polju Plavko, našla se je še kakšna Siva, Mora in Cveta. Iz zafrkavanja gospodarjev pa sta njuni kravi včasih nosili ime sosedove hčere, na primer Zora in Zina …

Najpogostejša imena pa so prišla do mene čisto nazadnje: Liska, Šeka in Čada, pa Sivka in Belka. Dobivale so jih tako domače, večinoma sive krave kot svetle, majhne in skromne ogulinke, ki so jim rekli tudi buše.

Slovarček:

• žieseln: lahek stol iz okroglega lesa
• lakomat’: poželjivo ogledovati kaj, nemo prosjačiti hrano
• kofe pa kreh: mlečna kava in vanj nadrobljen kruh, običajno za zajtrk
• luor: pečica pri štedilniku
• protfan, protfajn: pekač
• kostruola: kozica
• povaunca: ocvirkovka ali podoben kruh z nadevom (skuta, drobnjak…)
• čartalu: orodje, s katerim se naredi grebene – črte – za sajenje poljščin
• uz s hrbté: voz z dvema premičnima stranicama iz širokih desk
• postát: del zemljišča, ki se ga obdela z enega stojišča, v tem primeru toliko, kot je bil priročno postavljen voz v dosegu za nalaganje
• pretegniti (voz): popeljati naprej v naslednjo primerno pozicijo za nadaljevanje dela
• odnes, uádnes: nadstrešek
• kišta: zaboj
• obluoda: kuhana prašičja krma, obloda
• hiša: glavni prostor v kmečki hiši
• kadca: manjša kad, kadica
• ješterlah: tlak, pločnik
• štriemfel: leseno orodje, neke vrste bat za tlačenje zelja in repe pred kisanjem
• slačke: listje koruznih plodov
• plajvenca: slamarica
• koruznca: obtrgana koruzna stebla z listjem
• rajzanca: drobno zrezana živinska krma slabše kvalitete
• knofkajne: igra z gumbi, podobna frnikolanju
• gajžla: bič
• paperki: odpadlo sadje
• pilanca: žaganje
• talerček: krožniček
• zatiezat‘: zategovati, naglašati, govoriti v drugem narečju
• uas, iti uas: iti vasovat
• Korletova: žaga Karla Kovača
• gredáše: naprava za česanje volne, gradaše
• gradešát’: razčesavati volno ali predivo
• kietna: veriga
• “Štierenca, štierenca uado drži, kdur se ozira, po hrbte dobi!: Štirnca, štirnca vodo drži, kdor se ozira, po hrbtu dobi!
• pierje: listje, perje
• mobilja: pohištvo

Viri:

• France Bavec, Podcerkev, ustno, september 2023,

Kraj: Podcerkev
Datum: 1952
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 7. 4. 2012
Oblika: fotografija