1952 Stari trg – Prva tekma v smučarskih tekih po vojni

Na sliki iz leta 1952, ki jo je na vznožju Ulake pri Ljudski šoli oziroma Kolajevi hiši v Starem trgu posnel neznan avtor (lahko bi bil Vinko Toni ali pa Lojze Tomec), je vrsta smučarskih tekačev pionirjev, starih kakih 13 let. Oblečeni, obuti in pokriti so tako kakor vsak zimski dan, nekateri v suknjiče, drugi v jope, eden ima pumparice, ostali dolge hlače. Smuči in palice so obrtniško ali domače delo – lesene, z usnjenimi vezmi in preprostim kovinskim okovjem. Če se prav spomnim, so pred vojno in morda tudi še po njej smuči izdelovali v Starem trgu pri Voljčevih, nekaterim pa so jih naredili očetje, strici ali starejši bratje. Zdi se, da je posnetek nastal že po tekmi, vsaj sodeč po mokrih hlačnicah in zariplih licih …

To je bila v Loški dolini prva smučarska tekma po vojni, in sicer je šlo za prvenstvo Okraja Postojna, kamor je tedaj spadala tudi Loška dolina. Še ne deset let stara nova država FLRJ je takrat zelo podpirala masovno fizkulturo in dediščino predvojnega Sokola je tudi v Loški dolini prevzelo društvo TVD Partizan. Tedanji uradni odnos do športa in telesne kulture ponazori besedilo v koledarčku Enotnih sindikatov, ki ga je leta 1947 izdal Glavni odbor ES Slovenija. Na strani 87 kot moto k članku beremo Titovo misel: “Tudi jaz sem fizkulturnik in smatram, da to ni luksus, temveč življenjska potreba.” Sledi članek Silva Furlana o vlogi, organizaciji in ciljih množične fizkulture v FLRJ … (Mimogrede: zgornji Titov stavek nevede potrdi Jože Vidic, ko v knjigi Krik v Dragi posreduje spomin gorenjskega kolarja Franca Golca, ki je “pred prvo svetovno vojno delal v Kamniku in tam pri telovadnem društvu Sokol spoznal kovinarja Josipa Broza iz Kumrovca, navdušenega telovadca …”)

Taka politika je vladala v vsej državi in tudi v Loški dolini je po vojni športni duh spet še kako oživel. Zlasti fantje in dekleta, pa tudi šolarji so se množično udeleževali popoldanske ali večerne vadbe v telovadnici TVD Partizan in na njenem dvorišču. Poleg orodne telovadbe in smučanja so bile priljubljene igre z žogo, posebno odbojka in nogomet, za možganske mišice pa je delovalo živahno šahovsko društvo, kjer se je kalil tudi Viktor Kraševec, poznejši doktor fizike in šahovski mojstrski kandidat. Najboljši orodni telovadec je bil okoli leta 1953 Slavko Berglez, mnogi drugi pa tesno za njim. Posebno spreten, močan v rokah in dobro treniran je bil Malarjev Edo z Mandrg v Starem trgu, ki je menda napravil stojo na rokah kar na ograji Nebotičnika v Ljubljani, med veletočem na bradlji se je bil sposoben ustaviti v navpičnem položaju, seskok pa je napravil s saltom … On je nekaj veljal tudi v republiškem merilu …

Na zgornji sliki so, opremljeni z velikimi startnimi številkami, naslednji fantje, gledano od leve:

• Silvo Brus (Vrhnika)
• Edo Župančič (Štorovo)
• neprepoznan
• Matija Glažar (Lož)
• Jože Sterle – Mlakarjev (Škrilje)
• Janez Hlapše (Lož)
• Prezelj iz internata
• Franc Plos (Stari trg)

Tudi deček, ki v ozadju kuka med šestim in sedmim tekmovalcem je neznan, ve pa se, da je bil starter že na tisti tekmi Vinko Turšič iz Loža.

Proga je potekala izpred šole v Podlož, nazaj čez Kopavnik v Dane, čez polje mimo Podcerkve v Nadlesk in na Nadleški hrib, potem pri Belčevi hiši navzdol in skozi Stari trg nazaj na ravnino pod Ulako pri šoli. Dolžina je bila 10 km.

Med pionirji je zmagal Jože Sterle s številko 15 in za svojo prvo nagrado dobil knjigo V deželi pravljic in sanj, ki jo hrani še danes. Do zmagovalnega trenutka na tej sliki si je že opomogel od hudih vojnih časov in tudi nekoliko pozabil na smrtni strah, ki so ga s sestro in materjo doživeli še štiri dni pred koncem vojne, 5. maja 1945. V njihovo vas je vdrla skupina Mongolov*, ki so bili v nemški vojski, devet jih je bilo. Vaščane so nagnali skupaj in vanje uperili puške in strojnice. Mlakarjeva Jože in Marija sta z mamo stala pod jablano, z ganka pa je vanje meril Mongol s strojnico. Mama se je tresla v smrtnem strahu in vpila: “Lej, ko bo sprožil! Lej, ko bo sprožil!” ter tiščala otroka k sebi. A vojaki so bili predvsem lačni in so iskali hrano. Eden je ujel kokoš, ji mimogrede zavil vrat in si jo zatlačil v žep … V tistem so se od gozda sem približali partizani in po vsiljivcih so zaropotali streli, vojaki so se razbežali, popadali, izginili. “Do Cerknice ni prišel nobeden …” so povedali pozneje … Dečka Jožeta so težke vojne in povojne izkušnje hudo prizadele, a tudi prekalile. Na tej sliki iz leta 1952 že prvič tekmuje v smučarskih tekih in tudi zmagal je. Imel je rad ta šport in pozneje dosegal še več lepih rezultatov. Treniral ga je stric, Franc Kandare, državni prvak v smučarskih tekih; kadar on ni utegnil pa sovaščan Tone Kandare, tudi uspešen smučarski tekač. Jože je za trening tiste čase vsak dan po šestkrat tekel na vrh Devina, na Klance, pa nazaj v Dane …

Nekaj o njem in smučarskih tekih v Loški dolini že piše tudi na Starih slikah.

Zelo dobro se Jože še spomni, kako je za naslednjo zmago, bilo je na Blokah, kot še eno nepozabno nagrado dobil modro ročno pleteno jopo, ki jo je nekdo od domačinov prispeval v sklad za nagrade, čez dve leti pa v Loškem Potoku ob otvoritvi skakalnice za tretje mesto osebno tehtnico …

Nepozaben dogodek in trajen spomin nanj … zgodovina.

Tu se je Jože Sterle kot že prekaljen tekač udeležil 42-kilometrskega maratona na Črnem vrhu. Na sliki iz leta 1979 ima sodobno smučarsko opremo z ozkimi smučmi, posebnimi tekaškimi čevlji in lahkimi palicami, obleka je tudi namenska in na rokavu se vidi emblem kluba. Za katero ekipo je tekmoval? Smučarski klub Kovinoplastika mogoče? Številka na njegovih prsih je 101, kar govori o tem, da je šlo za številno udeležbo.

V tistem obdobju so bile skoraj vsako leto smučarske tekme tudi v Loški dolini. Smučanje je zelo podpirala Kovinoplastika in poleg njene sindikalne ekipe, šole in mogoče še koga iz doline so prihajale tekmovat tudi ekipe JLA z garnizona v Velikih Blokah, ekipa iz Kočevja in Trgovsko podjetje Nanos Postojna … pa tudi druge iz regije ali/in iz sindikatov in klubov kovinske branže … Praviloma je bil v tekmovalni komisiji še vedno veteran Vinko Turšič, zagnan športni funkcionar …

Jože se je v življenju udeležil številnih tekem. V jasnem spominu je ostala Planica in Maratona treh dežel, kjer je proga potekala iz Slovenije v Avstrijo, Italijo in nazaj …

Pisanih spominov zvrhan koš. Ta na sliki je star čez 40 let … Takrat so bile zime vsaj za silo še normalne.

Na tej sliki je Jože s številko 353 na prsih udeležen na VIII. Trnovskem maratonu leta 1983. Star je bil 44 let, uvrstil se nekje v sredini.

Resno je tekmoval do leta 1958, ko je šel v JLA. Potem je šel v službo v Kočevje in za redne treninge ni bilo več pogojev. Vseeno pa je  rekreativni smučarski tek ostal zanj vseživljenjski šport in smučarski dogodki pomembna obogatitev v življenju.

Še to: kmalu po prvih zmagah je mladi Jože postal član ljubljanskega smučarskega kluba Enotnost, enako kot njegovi uspešni vrstniki iz Loške doline. Poleg njega so bili tam še Danci Špehar, Drobnič, Tone Kandare in še kakšen, prijavil pa jih je že omenjeni Franc Kandare, ki je tudi sam tekmoval za ta klub. Enotnost je premogla dovolj sredstev, da je tekmovalcem povrnila vsaj potne stroške, medtem ko od domačega TVD Partizan niti tega niso mogli pričakovati.

Vseeno so bili tista leta še drugi zelo dobri smučarski tekači v Loški dolini, povedano takole na pamet: najprej že omenjeni Franc Kandare, Mihletov iz Dan – državni prvak Jugoslavije v smuških tekih leta 1954 na Pokljuki. Bil je tudi na svetovnem prvenstvu na Švedskem in je Jožetu, ki mu je v odsotnosti več tednov krmil živino, prinesel v zahvalo toplo karirasto srajco, sebi pa kupil majhen radio, ki je bil velika atrakcija … Uspešno je tekmoval še Tone Kandare, dobri in vztrajni rekreativci pa so bili tudi Franc Levec, pravzaprav dva s tem imenom, brata Tone in Vinko Martinčič pa še kdo, ki bi si zaslužil zapis. Pri ženskah se je odlikovala Marija Kandare, mladinska državna prvakinja, tudi doma in Dan.

Smučarski tek je bil tista leta v Loški dolini paradna disciplina, pozneje pa so se mlajše generacije odlikovale v biatlonu. Krona teh prizadevanj je bila udeležba na zimski olimpijadi v Sarajevu leta 1984, ko je Janez Ožbolt dosegel 9. mesto …. A o tem naj pišejo drugi, ki se res razumejo na šport in imajo boljši spomin – da ne bom delala zmede in krivice.

* Mongoli v nemški vojski: ni mi uspelo ugotoviti, kdo natanko so bili in zakaj so bili v sestavi takratne nemške vojske, čeprav sem o tem večkrat slišala in brala.

Viri:

• Jože Sterle, Dane – Škrilje, maj 2023, ustno
• Tone Šepec, Stari trg, maj 2023
• Koledarček Enotnih sindikatov Slovenije, 1947

Kraj: Stari trg
Datum:1952
Avtor: ni znan za nobeno sliko
Zbirka: Jože Strle
Skenirano: 8. 3. 2023
Oblika: 3 fotografije