1930 Dane – Jakopcova cajgunca

Ta slika je nastala 9. 10. 2020, avtor je Miloš Toni, ujela pa je izjemen pogled na poplavljeno polje pod Podcerkvijo. V ozadju je čisto levo videti delček Kuclja, nato hribe proti Babni Polici, izstopa Šmaraški hrib, zadaj leži predgorje Snežnika, desno pa južni del Javorja … V ospredju stoji Jakopcova kapelica, za njo so zalite Jakopcove jame, iz katerih so nekoč kopali glino in jo v opekarni, ki je stala kakih 250 do 300 m bolj v levo, predelali v opeke. Dobro sta vidna ravna robova dveh, kakih 2-3 m globokih pravokotnih jam, iz katerih so davno odstranili ilovico. Kakšna je bila, od kod je prišla tja in koliko je je še? In kaj so storili opekarji, kadar je voda zalila jame, kar je bilo vsaj enkrat, če ne dvakrat letno? So imeli ilovice dovolj nakopane na zalogo?

Kako so pravzaprav delovale te davne opekarne? Pred Podcerkvijo je stala Urhova, v Danah oziroma pred njimi Jakopcova. Zakaj je nastala Lužarjeva jama pod Podcerkvijo, ki je zdaj zasuta? Lužarjevi niso delali opeke, kolikor je znano. Kdaj so te opekarne začele delovati in kako? Težko si predstavljam, da je šlo za kakšno masovno kontinuirano proizvodnjo.

Glina tam je bila temna in bolj groba, vsaj sodeč po starih bobrovcih in žlebnikih, ki so se ohranili na nekaterih skednjih, in tudi na kapelico so ob obnovi dali tiste, ki so jih imeli pri Jakopcovih, shranjene za dimnikom na podstrešju. Koliko so potrebovali drv za žganje in kdo jih je pripravljal? Pri Jakopcovih so delali tudi zidake, polne kvadre, za zidove in dimnike. Še dolga leta so ostali pri hiši modeli zanje …

Kakšno garaško delo je to opekarstva moralo biti in kako skrbna računica, da je prinašalo dohodek! Koliko je trajalo, da je bila opeka pečena in koliko časa se je hladila, da so jo lahko vzeli iz peči in natovorili na voz, opremljen z vzdolžnimi latami v razmiku dolžine strešnikov? Mednje pa so polagali slamo, da se ne bi med vožnjo okrušili ali celo strli … Takega prevažanja strešnikov z vprežnim vozom se še spominjam, kako je bilo z zidaki, ne vem …

V spominu krajanov je ostalo, da je še po vojni v bližini Jakopcove opekarne stalo nekaj “hišk”, ki so jih tvorile s krajniki pokrite kope še ne žganih opek.

Kako to, da je opekarna stala tako daleč od izkopa gline? In ali je bila res tako zelo stara, kot bi se moglo sklepati po spominu na neko naslovnico časopisa TT ali revije Tovariš izpred 60-tih let, kjer je bila fotografija ostankov Jakopcove cajgunce, poleg pa je pisalo, da njena zgodovina sega prav v rimske čase …

Kadar pri svojih povpraševanjih naletim na poučenega in zgovornega pripovedovalca, se počutim, ko da mi je padla sekira v med. Tako je bilo tudi s Tonetom Šepcem, ki je odraščal v Danah, njegova teta Marija Kandare pa je po moževi smrti upravljala opekarno. Tu je nekaj spominov:

Jakopcova cajgunca je bila zelo stara, delovala je vsaj od leta 1840. Glino so kopali zanjo Pri Pildu, tam kjer je kapelica, in jo vozili k opekarni. Tam so imeli skopano jamo približno deset kubičnih metrov prostornine in v njej so bosi gnetli glino, da se je predelala, premladila, morala pa je tudi premrzniti, da je bila uporabna.

Izdelovali so bobrovec za strešno kritino, opeke za peči in posebno opeko, debelo kake 4 cm, površine 20×20 cm, z gladkimi robovi in lepo narejeno. Ta je služila za dno v krušni peči. Položili so jo na pesek in lepo poravnali, da je gospodinja to površino lahko pometla in na njej pekla kruh.

Ker pa v dolini ni bilo strokovnjakov za opekarstvo, so Jakopcovi zaposlili Italijana Konstantina iz Padove, ki je z družino živel v hišici ob opekarni, katere se je držala sušilnica za opeko. Imel je dve hčeri, eni je bilo ime Ema, in bil je precej vraževerne vrste, tako da je iz najmanjših dogodkov v naravi prerokoval vse sorte. Ko je prišla II. svetovna vojna, je izginil brez sledu … Mogoče je bil vpoklican v vojsko. Opekarna se je takrat ustavila, čeprav je bila prej kljub zahtevnim pogojem kar rentabilna. Po vojni pa je bila tudi tehnološko že zastarela in je opuščena začela propadati.

Drva za opekarno so Jakopcovi črpali iz lastnih, precej velikih gozdov, morda pa so jih včasih tudi kaj kupili. Ilovice pa niso mogli kopati, kadar je voda zalivala polje ali ko je vse zamrznilo in so se otroci drsali na jamah …

O postavitvi Jakopcove kapelice obstaja še meglen spomin na pripoved, da je na tistem mestu nekdo umrl, vendar je to le še ena različica iz izročila. Hkrati obstajata še razlagi o kapelici kot znamenju na meji med zemljišči k.o. Podcerkev in k. o. Dane – in res je čisto blizu kapelice mejni kamen, konfin. In še tista, da je šlo za neko zaobljubo.