1944 Rakek – Franc Mekina

Franc Mekina se je rodil 13. julija 1923. Bil je prvorojeni sin Franca in Frančiške Mekina. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval na Rakeku. Po zaključenem šolanju je leta 1938 odšel v Maribor. Stanoval je pri maminem bratu Guštinu Mrharju, ki mu je uredil učno dobo za strojevodjo. Uk je trajal štiri leta. Po treh letih ga je prekinil. Vzrok je bil ta, da so jih Nemci v okupiranem Mariboru fotografirali kot vojne obveznike. Ker v nemško vojsko ni hotel, se je s tovornim vlakom in peš vrnil na Rakek in takoj odšel v partizane. Tam je prevzel partizansko ime Borut. Je na desni strani slike.

Kot partizan se je še z nekaterimi drugimi zadrževal v okolici domačega kraja. Pošto za domače je puščal pri Intiharju, onkraj železniške proge. Tudi domači so jo nosili tja in puščali v svinjski kuhinji za kotlom. Nekoč je sporočil, da že tri dni ni jedel in kruha več ne pozna. Mama in njegova sestra Slava sta se napravili, kot da gresta nabirat lešnike. Pod obleko sta nesli skrit kruh in malo slanine. Hrano sta pustili pri nekem grmu in se še naprej pretvarjali, da nabirata lešnike, če bi ju kdo opazoval. Kasneje je Franc sporočil, da je hrano dobil in da ju je videl. Pokazati se ni hotel, da ne bi bilo mami preveč hudo.

Borut je odšel v partizane z drugo skupino, ki se je na pot odpravila 13. marca 1942. S seboj so imeli tudi puškomitraljez »zbrojevka«. Borut ga je priigral pri balinanju v Povletovi gostilni, ki je imela tudi balinišče. Tam so balinali tudi fantje z današnje ulice Na vasi, nekdaj Cesta heroja Iztoka. Borut je tekmoval z dvema, za katera je vedel, da imata doma puškomitraljez. Po izgubljenem dvoboju sta mu napovedala revanš in ponovno izgubila. Zaigrala sta 200 lir, kar tedaj ni bilo malo. Poraženca sta se z Borutom dogovorila, da bosta dolg poravnala z zbrojevko. Ta ga je odnesel domov in skril pod podom na skednju. Tam je ostal vse do njegovega odhoda v partizane.

Prvič je bil ranjen v napadu partizanov iz Podcerkve na Stari trg. Ranjen je bil trikrat. Kasneje je bil v 2. bataljonu Šercerjeve brigade. Med vojno se je boril v sestavi Notranjskega in Šercerjevega odreda ter v Ljubljanski in Tomšičevi brigadi, kjer je bil ob osvoboditvi obveščevalni častnik. V nekem obdobju so na patruljo hodili častnik in dva stražarja. Vedno sta se vrnila le stražarja in povedala, da so padli v zasedo, oficir pa je padel. To je bilo sumljivo. Komandant je poslal izvidnico, Borut pa se je naredil, da gre v grmovje na potrebo. Tudi on je bil častnik in se je zbal za življenje. Ušel je v drugo brigado. Kasneje so izdajalca našli in ga ustrelili. Franc Mekina je šel s 14. divizijo v Celovec.

Korenčičeva sinova Tone in Ivan sta bila pri domobrancih. Eden izmed njiju je bil čevljar in bolj zagrizen, drugi mu je sledil. Zagrizenega so partizani ujeli in prišel je pod Borutov nadzor. Neprenehoma je jokal, da ne more živeti pri partizanih. Ko ga je imel nekoč dovolj, mu je Borut rekel, naj gre, kamor hoče, da le ne bo jokal. To je bilo tedaj proti vsem predpisom. Uradno je imel le dve možnosti: ali ostane pri partizanih ali ga ustrelijo. Umret je šel domov in govoril, da bo Borutu, če ga bo ujel, živemu jermene rezal.

Mama je velikokrat jokala, da ga ne bo več videla. Sosed Janez Demšar jo je tolažil: »Mama, pripeljal vam ga bom.« Kakšen mesec po osvoboditvi so okrog desete ure zvečer posvetile avtomobilske luči. Mama je šla v hišo in zaklicala: »France gre!« Iz avta je stopil najprej Demšarjev Janez in rekel: »Mama, tukaj sem vam pripeljal sina.« Pripeljal ju je nemški vojni ujetnik. Avto je bil črn. Naslednji dan sta šla malo po vasi. Janez je dejal, naj gresta h Korenčičevim – Andrejčkovim. Ko sta šla z Janezom tako po vasi, sta preveč popila – šnopček tu, šnopček tam, drugega itak ni bilo – in sta zavila še k Andrejčkovim vprašat, kje je sedaj tisti, ki bo z Boruta jermene rezal. Pri Andrejčkovih je bilo hudo. Očeta in vola je ubilo, sinova se nista vrnila. Ne ve se, kaj je bilo z njima. Andrejčkova mati pa je bila jezna na Mekinovo. Konec avgusta 1944 pa jim je na streho padel še motor strmoglavljenega ameriškega letala.

Kako je ubilo Andrjčkovega očeta? Pri Štokovih so imeli domobranci spravljeno municijo in se hvalili: »Rakek še ne ve, kaj ga čaka!« Ko so z vozovi vozili municijo na slepi tir na železniško postajo, je pri Polaku stražil Jože Popek iz Dolenje vasi. Andrejčkov oče je z Ovčarjevim vozom vozil na postajo. V hiši pa je bila skrita tudi potezna mina. Ko so odmaknili zaboj, je mina eksplodirala. Uglov stric je v času eksplozije gledal skozi okno in ga je oselpilo. Po eksploziji je vol obležal, Andrejčkovega očeta pa ni bilo. Našli so ga v Uglovem hlevu.

Franc Mekina – Borut je po vojni služboval v JLA kot polkovnik. Za svoj doprinos k borbi za svobodo je prejel številna odlikovanja, kar enaindvajset.

Še nenavadna znamenitost iz Borutovega življenja. Rojen je bil trinajstega v mesecu (1923), 13. v mesecu je šel v Maribor in tam stanoval hiši s številko 13. V partizane je odšel 13. marca 1942 in 13. maja 1942 je bil ranjen, menda v vseh treh primerih na trinajsti dan. Iz Koroške se je vrnil 13. junija 1945. Kasneje je dela kot oficir v Bjelovarju. Hiša je imela številko 13. Na trinajstega v mesecu se je poročil, opravil vozniški izpit in izpit za polkovnika ter kasneje tudi za lovca. Vedno se je šalil, da bo umrl na trinajstega. Tako je tudi bilo. Trinajstega oktobra 1997 je šel po sveče v Svečarstvo Uršič in tam umrl.

Viri:

• Andrej Mekina
• Urbar, B. Naši fantje gredo, naši fantje gredo.Rakek: Združenje borcev za vrednoste NOB Cerknica, 2024.
• https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Mekina

Kraj: neznan, Rakek (zgodba)
Datum: 1944 – ugibam
Avtor: neznan
Zbirka: Damjan Guštin
Skenirano: —
Oblika: datoteka