Preskoči na vsebino

1944 Loška dolina – Partizani

21. 06. 2022

Na sliki so partizani nekje v Loški dolini leta 1944. Ker trenutno ni druge slike na zalogi, smo uporabili to, čeprav se besedilo nanaša na velik rakovški praznik. Letos je namreč minilo 80 let od odhoda prvih rakovških fantov v partizane in ustanovitve Rakovške čete. S piko je označen Janez Demšar z Rakeka.

V času od 12. do 19. marca 1942 je odšlo v notranjske gozdove 34 fantov z Rakeka, Unca, Ivanjega sela in Laz. Odhod rakovških fantov v partizane je enkraten pojav v zgodovini evropskih odporniških gibanj. Zgodovina ne pozna, ali ni zabeležila, primera oblikovanja samostojne vojaške ilegalne enote na okupiranem območju in oboroženega odhajanja »pred nosom okupatorja« v gozdove z namenom boja proti okupatorju.

Tega leta se je obetala lepa pomlad. Okupatorji so upali, da si partizani po hudi zimi ne bodo več opomogli in je tako zmaga že v njihovih rokah. Prekleto so se motili! Vsak dan, zjutraj na Rakek, zvečer z Rakeka je vozil avtobus v Loško dolino. Na njem je bila velikokrat siva kanta za petrolej. Na zunaj nič posebnega, znotraj pa polna »Slovenskih poročevalcev«. Poleg je bila še vreča, polna hrane. Oboje je prevzel aktivist Tone v Ložu. Partizani so razdelili branje po hišah in med soborce in skuhali pripeljano hrano. Trinajstega marca je bil avtobus poln »izletnikov«. Da gredo na pohod, je pričala njihova oprema: težki okovani čevlji, polni nahrbtniki in celo kitara. Izstopili so med Žerovnico in Grahovim in jo mahnili proti Križni gori. Sledili sta še dve skupini izletnikov. Tako so rakovški fantje odšli v partizane. To niso bili nikakršni neuki kmetje. Ne, fantje so bili na partizanski boj dobro pripravljeni. Čeprav je bilo šele začetek leta 1942, so imeli za sabo kar nekaj izkušenj s sabotažnimi akcijami. Varnostno službo in vojaško četo so organizirali že junija 1941. Takrat je pričela delovati tudi ilegalna tiskarna v prostorih Žagarjeve žage. Septembra so napadli italijansko patruljo med Rakekom in Cerknico, jo razorožili in sezuli. Kmalu za tem so pretrgali telefonske žice. Oktobra so inscenirali napad na Rakek z namenom zadržanja italijanske posadke, da ni mogla na pomoč v Bezuljak in Lož, ki so ju napadli partizani. Ne, rakovški fantje so se na partizansko bojevanje dobro pripravili.

Na Racni gori so po 20. marcu formirali četo, ki je postala tretja četa Šercerjevega bataljona. Bila je razdeljena na štiri desetine. Dne 26. marca je slavnostno prisegla v navzočnosti komisarja Šercerjevega bataljona Janeza Hribarja in se poimenovala “Rakovška četa”, ki je med prvimi na Notranjskem začela z oboroženim spopadom z okupatorjem. Zgodovinski pomen formiranje te čete je bil velik tako v vojaškem kot tudi v političnem pogledu. Z odločnimi akcijami so sovražniku prizadejali velike izgube in sprožili na Notranjskem splošno ljudsko vstajo in množične odhode k partizanom. Vodilni kadri bataljona Miloša Zidanška so izšli iz Rakovške čete. Ko so prestrašeni sovražniki pobegnili iz postojank v Loškem Potoku, Starem trgu in drugod, je tam nastalo prvo osvobojeno ozemlje na Notranjskem. Iz vrst borcev Rakovške čete je izšlo mnogo odličnih poveljnikov in terenskih delavcev. Ko je bil 22. aprila leta 1942 ustanovljen Zidanškov bataljon, je četa prišla v njegov sestav kot prva četa, vendar še vedno pod svojim imenom.

Rakovška četa je imela svojo kulturno skupino s pevskim zborom, ki ga je vodil in s harmoniko spremljal Slavko Modec – Kostja. Od prvih 37 borcev je bilo 11 neopredeljenih, 2 sta bila levičarja, 11 je bilo sokolov in 13 iz vrst fantovskega odseka – krščansko usmerjenih. Mnogi borci so ohranili osebno krščansko vero tudi v partizanih. Dva sta padla na novega leta dan 1943. Tedaj so odšli borci drugega bataljona Šercerjeve brigade k maši v župno cerkev pri Sv. Trojici na Blokah. Maševal je dr. Metod Mikuž – »Rožmanov odpadnik« kot so ga imenovali. Med mašo je pel brigadni pevski zbor v sestavi Franc Mikuž – Marko, Anton Urbančič – Kvirin, Franc Modec – Luka in Slavko Modec – Kostja. To je bil njihov zadnji nastop. Ko so se vračali od maše, so padli v zasedo protikomunistične milice in italijanskih sil. Za vedno sta odšla Franc Mikuž – Marko in Anton Urbančič – Kvirin.

V Rakovški četi je bilo 34 Rakovcev, padlo jih je 24. Rakek sam je za svobodo žrtvoval 57 borcev domačinov. Tedanja rakovska občina je med NOB dala 200 borcev, od katerih jih 80 ni dočakalo svobode. V spomin na njeno ustanovitev praznujemo krajevni praznik 13. marca.

Viri:

  • Slovenski Jadran: glasilo SZDL (03.04.1953), letnik 2, številka 14. URN:NBN:SI:DOC-GWYN1LCX from http://www.dlib.si
  • Govor Bogdana Urbarja ob obletnici Rakovške čete, Rakek, 15. 3. 2013

Kraj: Loška dolina
Datum: 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Milka Demšar
Skenirano: 29. 1. 2014
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. Arne Kozina permalink
    22. 06. 2022 08:26

    Čudovit, zanimiv in jedrnat povzetek junaških dogodkov mladih fantov iz tistega časa! Rakovci imajo na kaj biti ponosni – na svojo Rakovško četo.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: