1958 Ljubljana – K birmi v Ljubljano

Krščanski zakrament sv. birme pomeni potrditev v veri in naj bi dopolnila in utrdila milosti, ki jih je prejemnik dobil že pri sv. krstu. Birma naj bi se opravila ob prehodu iz otroštva v odraslost, n. pr. ob koncu osnovne šole.

V času velikih sprememb po koncu 2. svetovne vojne, ko si pri nas nova oblast in cerkev nista bili najbolj na roko, se v naših krajih birma ni podeljevala ravno pogosto. Nekaj časa celo samo vsakih šest let. Tako je bila prvič po vojni birma pri Fari l. 1948, ko so šli k birmi štirje moji bratranci po očetovi in eden po mamini strani. Za naslednjo birmo l. 1954 je bila moja sestra Olga še premajhna, za tisto l. 1960 pa bi bila že skoraj prevelika posebej, ker ji po končanem četrtem razredu, kljub sicer lepemu uspehu v šoli, verouk ni več prav dišal. Tako sta se oče in mama odločila, da ni kaj čakati in sta jo poslala k birmi v Ljubljano. Za botro so izbrali njeno 19-letno sestrično Marijo Ivančič- Škilarjevo z Runarskega. Marija se je za kuharico učila v menzi KZ v Novi vasi in nato v imenitnem hotelu Bellevue v Ljubljani. Po končani učni dobi je delo dobila v počitniškem domu ELES – Elektrogospodarstvo Slovenije v Portorožu. Pozneje se je poročila s Francem Gnezda na Unec.

Spomladi 1958 sta se torej 11-letna Olga in 19-letna Marija z avtobusom “Potočenom” odpeljali v Ljubljano. V torbi sta imeli zložene oblačila in čevlje za birmanko in botro. Na Kersnikovi ulici je stanoval Ivan Ivančič- Mrtin, sosed z Runarskega. Pri njem sta se preoblekli in uredili pred odhodom v ljubljansko stolnico. Olga je imela lepo, belo birmansko obleko, pajčolan, bele rokavice, nekakšno torbico za robček in nove čevlje. Botra Marija je oblekla temnejši kostim, tudi ona je imela bele rokavice, na glavi pa nekakšno mini čepico. Da bi šla pred škofa razoglava, se ni spodobilo.

Čas je naredil svoje in Olga se o obredu nič ne spomni. Ve le, da sta se po birmi, ki jo je opravil škof Vovk, slikali pri nekem fotografu in odšli nazaj k Mrtinmu Ivanu, kjer ju je čakalo kosilo. Ponovno sta se preoblekli in se s popoldanskim avtobusom odpeljali domov. To je bilo to. Olga je za darilo dobila birmansko obleko in čevlje, mašne knjižice se ne spomni. A glavno darilo je šele sledilo. Marija jo je med počitnicami za teden dni vzela k sebi v Portorož! Za dekle z Blok nepojmljivo! Obiskali sta celo letni kino in za ta dogodek se je Olga lahko oblekla birmansko obleko. Da je ne bi zeblo, se je spodaj oblekla jopico, birmansko tančico in rokavice pa je pustila doma. Nepozabno in najlepše birmansko darilo.

Še nekaj besed o birmovalcu škofu Avtonu Vovku, ki je dve leti pozneje pri Fari birmal tudi mene in moja bratranca Jožeta in Toneta. Doma je bil iz Vrbe na Gorenjskem in bil pranečak pesnika Franceta Prešerna. Za ljubljanskega škofa je bil imenovan leta 1950, vse škofovske pravice pa so mu pripadle šele po smrti predhodnika škofa Rožmana v ZDA leta 1959, in bil nato leta 1961 imenovan za nadškofa. Bil je pravi ljudski škof, izvrsten govornik. Zgodovina pravi, da je bil zaveden Slovenec in je med vojno odklonil sodelovanje z okupatorji. Časi pa so bili po vojni  burni, cerkev je bila v nemilosti in škofa Vovka so ob njegovem obisku v Novem mestu l. 1952 napadli, ga polili z benzinom in zažgali. Hudo opečen je napad preživel. Napadalec je dobil 10 dni zapora pogojno za eno leto. Od leta 1999 poteka postopek Vovkove beatifikacije.

Jaz pa se najbolj spomnim njegovih, zame neverjetnih, rdečih škofovskih čevljev, ki jih je imel obute ob moji birmi. Ob teh čevljih sem pozabil vse, kar nas je ob pripravah na birmo naučil župnik Makovec. Neverjetno kakšni detajli ostanejo v spominu še dolga desetletja!

Slovarček:

• beatifikacija – proglasitev za svetnika

Viri:

• Olga Staniša r. Mazi , Ljubljana
• Wikipedija

Kraj: Ljubljana
Datum: spomladi 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 30. 1. 2025
Oblika: fotografija