1948 Nova vas – Birma

O birmi na Blokah leta 1948 je bilo že nekaj objavljeno, ta slika pa je morda vredna objave, ker nekoliko ponazarja tudi duhovne značilnosti tega katoliškega obreda. Takrat 7- letni učenec osnovne šole na Rakeku sem pripravo na birmo opravil v šoli, kamor je prihajal mladi župnik Vojko Seljak, ki je imel verouk dvakrat na teden kot zadnjo uro šolskega pouka.

Za menoj je boter Alojz Venturini (1912-2003), mož edine očetove sestre, Matevževe Malči iz Velikih Blok. Italijanski priimek je iz Tarcenta v Furlaniji prinesel njegov oče, mladenič, ki je prišel za delom v naše kraje in se v Velikih Laščah poročil z domačinko. Nedolgo za tem je kot mnogi v tistem času odšel za boljšim zaslužkom v Ameriko, a je tam kmalu umrl. Alojz je odraščal sam z mamo. Izučil se je krojaške obrti, ki jo je opravljal še v pozna leta življenja. Njegova vnukinja Katarina je v devetdesetih letih v paru z Andrejem Škufco štirikrat dosegla naziv svetovnih prvakov v standardnih in latinskoameriških plesih.

Krščanske cerkve podeljujejo za vpeljevanje vernikov v verski način življenja tako imenovane zakramente: krst, prvo obhajilo in birmo. Krst poznajo vse cerkve: katoliška, pravoslavna in protestantska, medtem ko protestantska cerkev birme ne pozna, pravoslavci pa obred birme opravijo že ob krstu. Sveta birma je obred katoliške cerkve, s katerim so mladi sprejeti v občestvo odraslih kristjanov. Tako kot krst se birma podeli le enkrat, podeli jo lahko le škof ali od njega pooblaščeni duhovnik. Ker gre pri birmi za prehod v duhovno in versko zrelost, je danes umeščena na začetek adolescence, to je okrog 13. leta. Zaradi izrednih razmer takoj po vojni je bila ta meja takrat precej nižja in se sam, takrat prvošolec, dogodka danes ne spominjam.

Birmanec mora imeti botra istega spola, ki ima vse zakramente. Botrstvo ima važno teološko, liturgično in pastoralno dimenzijo. Boter je prva in neposredna priča pri trenutnem prejemu zakramenta, hkrati pa naj bi bil tudi verska pomoč in zgled birmancu. Krstni boter ima drugačno vlogo od birmanskega: obljublja pomoč krščencu, če bodo njegovi starši zgodaj umrli ali kakorkoli ne bodo mogli skrbeti za svojega potomca. Birmanski boter pa naj podpira birmanca “z besedo in zgledom” pri uresničevanju verskega življenja. Botrstvo ima tudi veliko družbeno razsežnost, saj utrjuje sorodstvene vezi. Hvaležnost in spoštovanje botra trajata vse življenje. Pri izbiri botra so bila pomembna tudi vprašanja ugleda, statusa, premožnosti, prestiža. Ustvarjanje vezi med botrom in birmancem je poudarilo še birmansko obdarovanje. Nekoč so dobili izdelek iz lecta, kasneje kako knjigo verske vsebine ali verski predmet. Sam se darila ne spominjam, v tistem povojnem času ni moglo biti kaj omembe vrednega, mi je pa boter sešil pravo svečano moško obleko, kar je velika stvar. Po zadnji vojni se je uveljavila ročna ura, zadnja desetletja pa so darila postajala vse bogatejša in dražja: kolesa, računalniška oprema … V cerkvenih krogih poteka sedaj razprava o smiselnosti prisotnosti botrov pri birmi, saj so le-ti tudi vse manj versko poučeni. Leta 2023 so v župniji Beltinci ukinili prisotnost botrov pri birmi, s čimer pa se številni župljani niso strinjali.

Osrednja obredna elementa birme, ki je javni dogodek, sta polaganje rok in maziljenje s sveto krizmo – oljčnim oljem s primešano dišavo, pospremljeno z na glas izrečeno molitvijo. Polaganje rok je pomenilo blagoslavljanje že v Stari zavezi. Ob podelitvi birme položi boter svojo desno roko na birmančevo ramo. Ta gesta je tudi znak pripravljenosti, da bo spremljal birmanca na njegovi življenjski poti, ki naj bi bila tudi pot vere. Moj boter je to storil tudi kasneje pri fotografiranju. Birmovalec pa položi desnico na birmančevo glavo in ga s palcem na čelu mazili v podobi križa. Še pred desetletji je birmovalec birmanca rahlo udaril po licu. Sporočilo te geste naj bi bilo, da so se birmanci dolžni za Kristusa in njegov nauk boriti ter ob tem trpeti tudi zaničevanje, preganjanje in celo smrt, kot so jih trpeli člani prvih krščanskih skupnosti. Udarec po licu se je naslanjal na srednjeveški obred potrjevanja vitezov in naj bi še dodatno poudaril, da gre pri birmi za vstop v odraslost, birmanec pa naj ga ne bi nikoli pozabil. Sveti sedež je ta obred 1972 posodobil tako, da je udarec umaknil, ni pa ga prepovedal. Naročil je, naj birmovalec pospremi pozdrav miru “s prijateljsko gesto”, ki je sedaj v praksi rokovanje ali dotik ramena.

Desetletja ali stoletja veljavna obredna pravila se spreminjajo. Nedavno je država spremenila eno od obrednih pravil pri poroki. Po zadnji noveli Družinskega zakonika od leta 2019 prisotnost dveh prič pri sklenitvi zakonske zveze ni več obvezna. Ob sedanji nagli digitalizaciji vsega bo sčasoma morda tudi sklenitev zakona lahko postala digitalna. In potem bo počasi zamrla tudi beseda poroka. No, ostala pa bo oporoka.

Viri:

• Ambrož Kvartič: Od imena do spomina. Šege, navade in obredi življenjskega kroga na Slovenskem. Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2023

Kraj: Velike Bloke
Datum: 15. 6. 1948
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 21. 12. 2023
Oblika: fotografija