12. junija 1870 – Tabor v Cirknici na Notranjskem

.

Na temo Tabora v Cirknici na Notranjskem sta bila objavljena v starih slikah že dva prispevka:
1870 Cerknica – Spominska značka cerkniškega tabora (1. 09. 2024) in
1870 Cerknica – Tabor v Cirknici na Notranjskem, plakat (14. 12. 2024).
Pri drugem prispevku 14. 12. 2024 je bil objavljen lepak, tokrat pa poleg lepaka objavljamo še plakat z vabilom na množično udeležbo na Taboru v Cirknici 12. junija 1870.

Vabilo na Tabor je 9. junija 1870 v št. 69 objavil tudi časnik Slovenski narod:

Tabor v Cirknici na Notranjskem pri vsacem vremenu dne 12. junija 1870, ob 4. uri popoldne. Govorilo in sklepalo se bode o sledečih točkah:

1) Zedinjenje vseh Slovencev v eno politično celoto.

2) Vpeljava domačega jezika na slovenski zemlji v vse uradnije in šole.

3) Razširjanje samouprave pri občinah.

4) Prošnja za konečno rešenjo obravnav v gozdnih servitutmh zadevah.

5) Prošnja pripomoči za izdržavanje konkurenčnih cest.

6) Prošnja za preskrbovanje hitrejih odtokov voda zastajočih v cirkniškoj in planinskoj ravnini.

7) Prošnja za znižanje voznino na železnici od nekterih reči.

Slovenci! Od blizo in daleč pridite k temu shodu v obilnem številu, da bodo tem veljanvnejši naši sklepi in da se vredno pridružimo slovenskim bratom, ki so dozdaj taborovali pod milim nobom.

Živela zodinjena Slovenija!

Taborov odbor.

Na Taboru v Cerknici so poleg političnega programa o zedinjenju vseh Slovencev v eno politično celoto, vpeljave slovenščine v vse urade in šole na slovenskem ozemlju, večje samouprave občin, zelo pomembno mesto namenili tudi gospodarskim problemom, ki so bremenili Notranjsko. Tako so s podporo na Taboru na vlado naslovili:

• prošnjo za postavitev mitnic za zbiranje sredstev za vzdrževanja cest;
• prošnjo za ureditev hitrejšega odtoka voda in s tem zmanjšanje pogostih poplav od Loške in Cerkniške doline do Planinskega polja;
• prošnjo za znižanje voznine za les, vino in premog po železnicah;
• prošnja za dokončanje gozdnih servitutnih pravic.

O gospodarskih razpravah in prošnjah naslovljenih na vlado smo že pisali na starih slikah, pa naj bo tokrat nekaj iz političnega ozadja. Na cerkniškem taboru, oziroma ob robu tabora, so se pokazale razpoke v slogaštvu v slovenskem narodnopolitičnem gibanju. Takole jih je opisal dopisnik iz Notranjske (Novice gospodarske, obrtniške in narodne 22. junij 1870, št. 25):

Iz Notranjskega 13, junija. — Tabori imajo res neprecenljivo korist za naš slovenski narod v tem, da se narodna zavest mej našim ukaželjnim ljudstvom očividno širi. Na taborih vidijo se rodoljubi iz daljnih krajev; tu ti je, dragi bralec, bratovskega pozdravljanja, zdravic itd., da je veselje, čeravno je tudi mnogo pozdravov in se čuje mnozih zdravic le — na videz. Prav taka je bila tudi na cerkniškem taboru. Tabori pa ponujajo mirnemu opazovalcu tudi jako ugodno priliko za spoznavanje značajev v tistih momentih, ko si človek sukno odpne in se vezanega ne čuti na stroge forme. Na cerkniškem taboru se je po končanih razpravah pri zdravicah posebno dr. Tine Zarnik — tako so ga imenovali — izkazoval, al, kakor mu jezik dobro teče, tako dobro se mu — zateče. Gospod dohtar Tine je mej drugim jasno rekel, da z duhovščino v političnih zborih on ni zadovoljen; potem je naše slovenske prvake dobro obiral, sebe pa hvalil, kar se je dalo, rekši, da njemu so ljubši „Dežmanovci” nego tako prvaštvo kot je sedanje slovensko, in da od danes (12. junija 1870.) naprej on ni več tisti, ki je dosle bil, nego je popolen „liberalec”. V naša srca je mladi g. dohtar dosti dvombe vtisnil s tem, da se je po takem skoro da Dežmanovemu in Kljunovemu „liberalizmu” v naročje vrgel. Kako neki se more dr. Zarnik le tako spozabiti, da dandanes v svoje govore ne jemlje več duhovščine s tistim čutjem, kterega je njegovo srce kipelo leta 1867., ko je v 11. listu „Novic” pod naslovom „naša duhovščina in volitve”, pisal duhovščini na čast tako hvalo, da bi ga bil „Tagblatt”, ko bi bil takrat že izhajal, v tri pekla zarotil kot najhujega klerikalca”. „Liberalizem” je dandanes res dober kup kot lešniki; da bi nam le pogubivna veša ne bil!

Karta Cerknice iz Franciscejskega katastra za Kranjsko, 1823-1869.

Tako je bila poseljena Cerknica v času Tabora v Cirknici na Notranjskem leta 1870. Nadučitelj Drag Dermelj je v knjižici Logaško okrajno glavarstvo zapisal, da je Cerknica eden največjih trgov na Kranjskem, po ljudskem štetju leta 1880 je imela 255 hiš in 1.477 prebivalcev ter da ima svoj lastni grb: “cerkev v štirivoglatem polji”. Kmetije so grozno razkosane, celih zemljakov je prav malo, več je polzemljakov, največ pa masličarjev. Zemlja je srednje rodovitna, živina je večjega plemena, večidel pšenične in sive barve. Na vole drže bolj kakor na krave, da si prislužijo z vožnjo kak krajcar. Sadjarstvo in čebelarstvo se pa vedno bolj razširja. Ljudstvo peča se večinoma s kmetijstvom in z lesno kupčijo. Poleg tega pa da zaslužka gozdarija, vožnja in živinoreja.
Krasota notranjske strani je poleg Postojnske jame tudi čudapolno Cerkniško jezero, znano že Rimljanom pod imenom “lacus lugeus”.

Letak, ki je bil na starih slikah objavljen že 14. 12. 2024.

Kraj: Cerknica
Datum: 12. junij 1870
Avtor: —
Zbirka: dLib
Skenirano: —
Oblika: datoteka