1934 Planina – Grad Haasberg

Grad Haasberg v Planini so v začetku 17. stoletja zgradili Eggenbergi iz ruševin gradu, ki je stal na vrhu Starega gradu (703 m), in od katerega danes najdete sledi le še tu in tam. Grad Haasberg je bil eden najlepših baročnih dvorcev v Sloveniji. Na sliki je dvorec Haasberg, desno spredaj pa velik enonadstropni hlev, zgoraj so bila stanovanja za osebje, spodaj pa živina.

Prav pa je, da se tu spomnimo še enega dogodka. 15. in 16. novembra 1864 je prišel h knezu Windischgrätzu na lov na medveda na Javornik cesar Franc Jožef I. Lov ni bil uspešen, zaključili pa so ga v gradu. Takole zapiše v Koledarju družbe sv. Mohorja za navadno leto 1899 župnik Ivan Podboj:

Lov so nadaljevali tudi 16. novembra, pa je bil ravno tako neuspešen kot prejšnjega dne. Deževalo je venomer. Lovska družba je spet imela pod »cesarjevo hojo« kosilo in se po kratkem počitku spustila proti Cerknici in naprej proti Haasbergu, kjer je cesar s spremstvom večerjal in se ob 10 uri zvečer s posebnim dvornim vlakom odpeljal na Dunaj.

Kako velik vpliv so imeli Windischgrätzi pove tudi to, da so po koncu prve svetovne vojne uspeli, da je meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS med Uncem (Hribce) in Planino (Kačja vas) zavila tako, da je objela grad Haasberg, ki je prišel pod Italijo.

Še zanimivost: mama Lucija mi je večkrat povedala, da je bila enkrat tako velika poplava na Planinskem polju, in je voda segala tako visoko, da so jančki (kipi ob stopnicah proti vhodu v grad) pili vodo. Ne vem pa, ali je to videla, ali so ji o tem pripovedovali.

Prvotni grad, ki je stal na vrhu hriba (Stari grad 703 m) je bil prvič omenjen kot grad Unec (castrum Moevntz) leta 1295. Ožje območje Hašperka (Haasberga) je bilo pred prvo omembo (1217) v posesti grofov Goriških. Leta 1511 ga je poškodoval potres. Po letu 1614 so na bližnji lokaciji Eggenbergi zgradili baročni dvorec Hošperk (Haasberg). Leta 1563 preide grad prvič v lastništvo rodbine Windischgrätz, ko se je Sebastijan pl. Windischgrätz poročil s Katerino pl. Rauber, leta 1577 pa je bil zastavljen Juriju Hofferju. Leta 1846 je drugič prešel v roke rodbine Windischgrätz, ko ga je kupil knez Veriand. Ta rodbina je bila tudi njegov zadnji lastnik. Med vojno so se lastniki odselili, grad je zavzela vojska, najprej italijanska potem nemška. Dvorec so med drugo svetovno vojno 27. marca 1944 požgali partizani. Po vojni so grad poskušali obnoviti, na ruševinah so še vidni zidaki od obnove, naredili so tudi cimper za streho, a ker ga niso imeli kam dati, je zgnil na tleh.

Ko je leta 1846 Veriand Windischgrätz od goriškega grofa Coroninija odkupil planinsko, logaško in predjamsko graščino s skupno površino 18.913 ha je imelo v gozdovih servitutne pravice 2.260 kmetov in 712 kočarjev. Pod gospostvo Haasberg so takrat spadale k. o. Cerknica, Dolenja vas, Martinjak, Otok, Grahovo, Laze, Lipsenj, Gornje in Dolenje Jezero, Žirovnica, Parje, Palčje, Klenik, Radohova vas, Hrastje in Pivka. Za odkup služnosti je graščina kmetom okoliških vasi, po mukotrpnih in dolgih ter zapletenih postopkih odstopila 9.050 ha gozdov. Nadgozdar Körbl v osnovah gozdne ureditve revirja Unec leta 1908 piše, da je bilo celotno posestvo obremenjeno s servituti, tudi s tako imenovanimi merkantilnimi pravicami, to je poleg lesa za lastne potrebe, tudi s pravicami za posek lesa za prodajo. Pravica do prodaje lesa je bila pri servitutnih pravicah neka posebnost, izjema. Verjetno je tako kot pri snežniškem, tudi pri planinskem gospostvu izhajala od potrebe, da bi si nekatere, po turških vpadih popolnoma opustošene vasi, ekonomsko čimprej opomogle. Poleg tega so imeli okoliški prebivalci v teh gozdovih tudi vse ostale služnostne pravice.

Windischgrätz je bil od nakupa posestva, pa vse do končne ureditve servitutnih pravic v stalnem sporu s servitutnimi upravičenci. O sporih okoliškega prebivalstva z gospostvom Haasberg so časniki pogosto poročali. Tako beremo v Bleiweisovih Novicah, 13. grudna (decembra) 1848, št. 50:

V soboto večer smo slišali na nekim očitnim kraji pismo brati, v kterim se nek grajšak, ki si je na Notranjskem pred nekimi leti grajšino z velikim gojzdam kupil, silno pritoži čez ropanje svojih gojzdov, ter pravi: de nima clo nobeniga veselja v tako deželo priti, kjer si še človek svojiga premoženja ni svest.

Dopisnik v prispevku Mili glas iz Notranjiga v gojzdnih zadevah (Novice 1851, št. 24) zapiše:

Kar pa služne gojzde vtiče, so gozdne nadloge nad njimi, ali namreč 1. le kmetje, ali so 2. grajšine, ali 3. so kmetje in grajšine skupej, ki si, eden čez druziga, na vso moč prizadevajo, gojzde pokončati.

Novice (1867, št. 9) so poročale, da je Deželni odbor Kranjski na četrti seji 26. svečana (februarja) 1867 pod točko reševanje prošenj obravnaval:

  Prošnja prebivalcev iz Unca, Slivic, Rakeka, Ivanjega sela, gornje in spodnje Planine, Lazov in Grčarevca, da bi se odkup in uravnava gojzdnih služnosti, kolikor mogoče, pospešila.  

Pa še tole si oglejmo. Novice 1869, št. 16 so poročale:

Dosti znano je, da se podložni, še vedno pod starim jarmom grajščinske samovoljnosti zdihajoči kmetje planinske grajščine že 25 let pravdajo za pravice služnosti v gojzdih te grajščine. Po dolgem prepiru in zategavanju določbe v tej stvari došla je lanskega leta ministerska razsodba iz Dunaja, vsled ktere so v pomnoženi seji z enoglasnim sklepom služnosti v gozdih grajščine hasberške tukajšnjim podložnim bile potrjene pravice za kupčijo in domačijo.

Pa vse to ni pomagalo:

Al naš up je bil prazno veselje, kakor poprej, tako še zdaj; razpisujejo se obravnave, pri kterih se cele bukve papirja popišejo, ktere pa, ker kmet še zmiraj ni dobil, kar mu po pravici gre in se mu je še vrh tega bati nove pravde, so žalibog vse brez uspeha. Odlašanje odkupa služnosti je koristilo graščini, ki je med tem izkoriščala gozd. Gozd je dan za dnevom slabeji; izsekavajo se najlepše hoje, vse to se godi z izgovorom, da mora namreč grajščina plačevati davek in oskrbovati gozdno varstvo. Res je to, da plačuje davek in varhe; al preračuni se lahko, da trikrat toliko dobi iz gozda, kolikor jo stane davek in varstvo.

Dopisnik še doda, kako hude so bile posledice zavlačevanja:

Koliko kmetov, bivših premožnih posestnikov, je prišlo v preteklih 25 letih le zavoljo zateganja pravde na beraško palico, to je dobro znano, in bi se, ako bi trebalo, lahko na tanko dokazalo.

Pri odkupu servitutnih pravic pa se je s Haasbergom uspešno pravdal Anton Jeršan:

Mnogo let poprej pooblastili so bili Unčani gospoda Antona Jeršana, da se je pravdal s Planinsko graščino “Haasberg” za pašniške in gozdne servitutne pravice cele soseske. Leta 1861 so prišli tako daleč, da je morala graščina s pogodbo odstopiti Unčanom v last pašnike, ki so pod Unško katastrsko mapo sodili. Ko je gospod Jeršan videl, da namerava graščina le tiste prostore za pašnike odmeriti, ki so bili samo z grmovjem obraščeni, v mapah pa meje pašnikov daleč v gozd segajo, ni pustil kratiti pravic svojih sovaščanov po nobeni ceni. Najeli so torej na soseskine in graščinske stroške c. k. geometra, da jim je pokazal prave mejnike. Na to opiraje se, tirja g. Jeršan od graščine tudi ostali kos gozda, ki je pod pašnike bil merjen, in posrečilo se mu je tudi, da ga je dobil. 

Gozdovi so bili za Windischgrätze zelo pomembni, saj je po izgradnji južne železnice do Trsta leta 1857, ki je potekala prav ob gozdovih veleposestva, lesna trgovina doživela pravi razcvet.

Veleposestvo Haasberg je v servitutov prostih gozdovih začelo postopno načrtno gospodariti. Prvih poenostavljenih ureditev so se lotili že leta 1880, prve prave načrte pa so začeli izdelovati po letu 1907, ko je nastopil službo gozdar A. Körbl. Zglede so povzeli po urejevalcu iz Kočevske dr. Leopoldu Hufnaglu in Henriku Schollmayerju Lichtenbergu s Snežniškega veleposestva, temeljilo pa je na prebiralnem gospodarjenju, povezano z golosečnjo v starih jelovih sestojih brez pomlajevanja. Poleg izdelave načrtov se je lotil tudi izgradnje gozdnih cest. Med prvimi je bila na vrsti cesta Otoška dolina – Loška dolina, ki je bila preko Vrha Korena povezana s Pivko. Za vzgojo, nego in posek gozdov so ustanovili družbo SCLABSA (Societa Coltivazione Legnami Abbattimento Boschi S. A.). Spomnimo se še na mogoče že nekoliko pozabljena zanimivost. Zaradi pomanjkanja konj, ki so bili mobilizirani v prvi svetovni vojni, in na drugi strani povečani potrebi po lesu, so za prevoz lesa na žago v Pivki (St. Peter) leta 1915 zgradili gozdno železnico, ki je povezovala Pivko s podnožjem Javornika. 15 km, mogoče celo 20 km dolga gozdna železnica je od Pivke tekla ob robu lokalne ceste, prečkala reko Pivko, se vila mimo vasi Trnje v smeri severovzhodno ob pobočju Grehuta pod vrhovi Debeli vrh in Sv. Trojica v pogorje Javornika. Delovala je le do konca prve svetovne vojne, ko so prevoz lesa spet prevzeli furmani.

Kar veliko krajanov je delalo v Windischgrätzovih gozdovih. Še ne petnajstleten, je tudi moj oče Franc 20. aprila 1925 po zaključku šolanja na Uncu, začel delati v revirju Škocjan. Skupno pa je kot gozdni in cestni delavec v revirju Škocjan preživel več kot 12 let. Povedal je, da je na delu srečal tudi kneza Windischgrätza, ki jih prijazno pozdravil in pohvalil; manj milostni in razumevajoči pa so bili do delavcev borštnarji (logarji).

Zunanje stopnišče po katerem so gostje prišli do glavnega vhoda v grad.

Viri:

• Perko, F. 2002. Zapisano v branikah – Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.
• Kronika šole Unec
• Podboj, I. 1899. Naš cesar vrh Javornika. Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1899.

Kraj: Haasberg (Hošperk) pri Planini
Datum: 1934
Avtor: Založil Z. Kopitar, Planina pri Rakeku
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 1. 9. 2019
Oblika: razglednica