1955 Pudob – Prvi dnevi kovinske industrije v Loški dolini

Ob tretjem ministrovem obisku v Železnikih se z direktorjem Žumrom dogovorita, da pride slednji v Loško dolino, kjer bo na kraju samem preštudiral pogoje in možnosti za uresničitev načrtovane naloge. V septembru se v Pudobu poleg Žumra in Hribarja sestanejo še Matevž Hace, ki je trenutno sekretar Okraja Postojna in štirje predstavniki Občine Loška dolina, med njimi nekdo s priimkom Baraga, kot se spominja Žumer … (verjetno predsednik občine Jakob Baraga, op. M. O.) … Ravno v tistem času je ljubljanski župan Dermastja zahteval, naj bo Loška dolina zelenjavni vrt za Ljubljano, kar je tukaj naletelo na ogorčen odpor … 

Domačini so na tistem srečanju povedali, da imajo 3 milijone dinarjev in nekaj lesa, ki ga lahko vnovčijo za potrebe novega podjetja, kar ni bilo ravno veliko. Ob ogledu prostorskih možnosti je šla skupina najprej v Stari trg, kjer so ji v mehanični oz. ključavničarski delavnici predstavili vodjo Ivana Škrbca, potem pa naprej v Zadružni dom Lož, kjer je Žumer takoj napravil skico za razpored možnih delovišč v tej zgradbi. Nato so se peljali po vaseh, zabeležili število prebivalcev in oddaljenost od možnih delovnih lokacij ter nazadnje dolino pogledali še od spomenika NOB na Ulaki navzdol. Lačni gost iz Železnikov je sproti snoval rešitve, ki so lahko izhajale iz dognanja, da je v danih pogojih utemeljena ustanovitev delovne organizacije, ki naj se samo iz dosežkov lastnega dela razvija in napreduje, saj brez investicijskega načrta in vključenosti v republiški ali državni plan ni mogla računati na finančna sredstva; ministrova prizadevanja, da bi v Loški dolini ustanovila podružnico kakšna od že obstoječih tovarn, pa tudi niso uspela.

Naslednje vprašanje je bilo, kaj pravzaprav proizvajati. Prvi proizvodni program je predvidel kooperacijo z Brodogradilištem 3. maj na Reki, čemur je ustrezal tudi geografski položaj doline … 

Loška dolina je imela dovolj delovne sile, vendar pa nobenih strokovnjakov. Ob zaključku burnega dneva, v katerem s strani sekretarja Okraja Postojna ni manjkalo tudi pomislekov o taki industrializaciji, so prišli do zaključkov, da masovne proizvodnje ne bo moglo biti brez orodjarjev. Tu je vskočilo podjetje Niko Železniki, ki je sprejelo nalogo vzgojiti orodjarje – specialiste, ki bi lahko začeli osnovno dejavnost kovinske industrije.

 Že v novembru 1954 je bil na sedežu občine Loška dolina ustanovni sestanek, kjer so bili poleg ministra Janeza Hribarja in predstavnikov občine še: Baraga Jože, Fajdiga Jože, Intihar Franc, Janežič Lado, Levec Ivan (moški na tej sliki, op. M. O.), Martinčič Vinko, Strle Milan, Žagar Franc in Škrbec Ivan. Minister je kandidatom razložil namen tečaja, nato so za v. d. upravnika novega podjetja najprej predlagali Franca Intiharja, potem pa izbrali Ivana Škrbca. Tako je bilo 27. novembra 1954 ustanovljeno novo podjetje z imenom Obrtno kovinarsko podjetje Lož.  

Izbranih je bilo osem mož iz Loške doline za tečaj v Železnikih, ki je trajal od 1. 12. 1954 do 1. 5. 1955. Tečajnikom so gostitelji preskrbeli stanovanja in prehrano, delovna mesta in učne moči. Vodja tečaja je bil Jože Demšar, predavatelj tehnologije štancanja in praktičnih vaj. Sodelovali so še: Jože Bajželj kot predavatelj tehnologije obdelave, Rafko Eržen, ki je učil tehniško risanje in Janko Šmid, ki je učil matematiko.

Delovni program je vseboval izdelavo ladijske svetilke s kardanskim zglobom, zato je bilo treba konstruirati rezilna orodja, globokovlečna orodja, krivilne in montažne naprave. Minister je pogosto obiskoval tečajnike in se zanimal za delo. Tečajniki so bili: Jože Baraga iz Starega trga, Jože Fajdiga iz Pudoba, Franc Intihar iz Loža, Lado Janežič iz Vrhnike, Ivan Levec iz Loža, Vinko Martinčič iz Pudoba, Milan Strle iz Cerknice in Franc Žagar iz Pudoba. (Domnevam, da so kraji bivališč tečajnikov napisani kot je to veljalo v času nastanka zapisa leta 1980 – mnogi tečajniki so se od leta 1954 namreč preselili – op. M. O.) Po uspehu sta izstopala Vinko Martinčič in Franc Intihar. V prakso za poslovodne naloge je za štirinajst dni prišel tudi Ivan Škrbec, ki je proučeval organizacijo v splošnem sektorju, tehniško proizvodnem, gospodarsko računovodskem in komercialnem sektorju.

Po treh mesecih so bili ladijska svetilka in zanjo potrebna orodja, izdelana v tovarni Niko Železniki, pripravljena za serijsko proizvodnjo – razen dušice za stenj. Minister je bil navdušen nad uspehom in se je lotil zbiranja strojev in orodja po vsej Jugoslaviji. V Limbušu so mu odstopili postrojenje za izdelavo francoskih nasadil, kar je pomenilo novo razširitev proizvodnje … Iskal je tovarno, ki bi razvila izdelavo manjkajoče dušice za stenj pri ladijski svetilki, vendar je naletel le na nesprejemljive ponudbe, zato so zavzeti tečajniki v orodjarni v Pudobu sami izdelali orodje in priprave za zahtevno dušico ladijske svetilke in to v rekordnem času, kar je še potrdilo njihovo strokovnost. 

Že med tečajem Niko Železniki je skupina izdelovala kljunasta merila in s tem ustvarila dohodek zase in še presežek, ki je prešel na novo podjetje. To ga je uporabilo za zaslužek delavcev do prvega iztržka novih izdelkov (posteljno okovje, ladijske svetilke itd.) 

Obratovanje se je začelo po povratku sedmih tečajnikov v prostorih mlina v Pudobu.

Naslednji korak je bil vzpostavitev organov delavskega samoupravljanja, pri čemer je prav tako sodeloval direktor Nika Železniki in tudi prisostvoval prvi seji. Kovinska dejavnost, oprta na strokovno usposobljene kadre, neomejeno predane delu, je v Loški dolini stekla, sposobna osvajati vedno nove izdelke. Delo je budno spremljal Janez Hribar in pomagal sproti odstranjevati vsakršne ovire. 

Sodelovanje Nika Žumra se je zdaj omejilo na delovne posvete in občasne obiske v Loški dolini ter sodelovanje z ministrom, kar je trajalo še polnih pet let. Poleti 1956 je minister pripeljal v Železnike predstavit novega nameščenca Kovinarskega podjetja v Ložu, Franca Peruška, ki je postal direktor.

Konec leta 1959 je bila industrija v Ložu že močno konsolidirana, kadri izkušeni in potrebe po svetovanju in podpori manjše. Tako je bilo tudi to organizacijsko delo Nika Žumra v industriji, šesto po vrsti od skupno osmih, več kot uspešno zaključeno.