1935 Cerknica – Po maši: Marija Otoničar s sestro na Veliki gasi

Samostojna slika Marije Otoničar, rojene 1909 leta iz Martinjaka. Leto nastanka in kdo je slikal, se žal ne ve.

Na sliki je kar nekaj zanimivosti, že položen ovratnik plašča s prirezanimi konicami in zapenjanjem s samo dvema gumboma, na primer. Plašč je oprijet, a se zapenja dovolj navzkriž, da bo dopuščal razširitev, ko bo dama v blagoslovljenem stanju ali bolj rejena. Usnjena torbica z ličnim kovinskim zapiranjem se nosi v roki ali pa obešena v pregibu komolca, lahko tudi stisnjena pod pazduho, nikakor pa ne čez ramo, kot je navada danes. Ženska je obuta v dvobarvne drobno vzorčaste nogavice – takih še nisem videla, so pa moški k pumparicam nosili podobne dokolenke z rombastim kačjim vzorcem.

Šulni niso novi, saj so že dodobra oblikovani po stopalu, so pa iz mehkega usnja, imajo udobno petko in trdno zavezani zanesljivo stojijo na nogi. Verjetno so se še zjutraj lepo svetili in dišali po globinu, zdaj pa se jim že pozna precej korakov po prašni makadamski cesti …

So lasje naravno kodrasti ali posledica frizerskega posega? In prstan na levici: je že poročni ali še ne?

… Predlagali so mi, naj bi kaj napisala o teh dveh slikah, ker da o njiju nihče čisto nič ne ve … Očitno veljam za upoštevanja vredno izmišljevalko in počaščena sem zato, a o teh slikah tudi jaz nič ne vem. Zato bom najprej prepisala “nič” od ostalih dveh piscev, ki sta si ogledala fotografiji. Danica je napisala tisti stavek ob zgornji sliki, o spodnji pa še tole:

Slika je nastala po maši v Cerknici na Veliki gasi. Ženski spredaj sta sestri Otoničar iz Martinjaka. Levo je Francka in srednja je Marija. Ostalih ne prepoznamo. Leto nastanka je ocenjeno glede na dejstvo, da se je Marija leta 1938 poročila, tukaj pa je bila še samska. Za ženskami na desni se vidi najprej Štefetova hiša in nad njo še Koroščeva. Moški za njima gredo verjetno veselo proti Žumrovi gostilni. Sestri pa čaka do doma še kar dolga pot. Peš so hodili k nedeljski maši v župnijsko cerkev v Cerknici, saj so bile maše v Martinjaku le za žegnanje 15. junija ob Svetem Vidu.

To pa je urednikovo sporočilo: Ta izrez se mi zdi tako dober, da bi zaslužil svoj prispevek!

Zanimivo je, da je na vseh ostalih fotografijah tega fotografa, ki je čakal v nedeljo po maši in slikal ljudi, vedno le ena oseba ali dve. Tu pa je pravzaprav ulična fotografija, kjer je zajel vzdušje na ulici po maši. Fotografa prepoznamo po odtisnjeni številki slike na hrbtni strani. Menda je slike v nedeljo naredil, naslednjo nedeljo pa jih je prinesel in kdor jo je hotel kupiti, jo je plačal in odnesel.

To pa so še moje ugotovitve in ugibanja:

V ospredju živahnega dogajanja so tri nasme(hl)jane mlade, bolj po mestno odpravljene ženske. Prva, Francka, ima na glavi kapo ali sploščen klobuček, druga, njena sestra Marija, nosi pod brado v pentljo zavezano svileno šerpo, tretja koketen klobuček. Plašči s krznenimi dodatki so cevasto krojeni, pod pazduho prve z leve se stiska torbica, zadnja drži v rokah svetal zavitek (je v njem morda spotoma nabavljeno meso za nedeljsko juho?), dlani vseh treh pa so gole – torej ni bilo pretirano mraz. Zato imajo lahko na nogah vse tri zloščene nizke šulence in temne nogavice, mogoče svilene, srednja pa še bombažne kratke povrh.

Moški v ozadju, ki so se zagnali po klancu navzdol, so pokriti v nedeljske klobuke s širokimi krajci in trakovi, oblečeni v suknjiče in bele srajce s kravato, njihove hlače so, razen dvojih rajthoz, krojene ravno in udobno, ne vidi pa se, ali imajo tudi zavihke. Tista dva v jahalnih hlačah imata obute bleščeče škornje botarje, ostali nizke čevlje. Suknje ne nosi nobeden.

Fotograf jih je posnel med gibanjem, zato hlačnice plapolajo okoli nog, čevljem pa se vidijo podplati, ko jo moški jadrno mahajo navzdol proti Žumrovi gostilni onkraj ceste in spotoma glasno govorijo. Veljajo nasmejani obrazi oseb na sliki kozarcem vina, ki si jih obetajo ali dobrovoljnim opazkam, ki letijo k dekletom pred njimi – a fotografu, da bi bili na sliki videti lepši, skoraj gotovo ne, še zmenijo se ne zanj. (Me vpraša Miloš: “Kaj si misli ženska, če moški nič ne žvižgajo ali komentirajo, ko gre mimo?” Nič, kaj naj si misli: da je nekaj narobe z njimi! Ali pa z njo … ) Ali so sproščeni smehljaji na sliki samo odraz olajšanja, da so še enkrat opravili svojo krščansko dolžnost, se morda olajšali grehov in preživeli še eno bolj ali manj dolgočasno (praznično?) pridigo … ? Vzdušje ta trenutek kar brenči od pričakovanja in dobre volje …

Ženske gredo zdaj naglo domov kuhat, moški pa vsekakor na kozarček ali štamprle in moževanje – smo dedci ali nismo!!? – med katerim bodo gotovo pogruntali kaj, česar se bodo spominjali do naslednje maše in morda še dolgo za tem … Na pragu gostilne jih čaka birt v belem predpasniku, se tudi on prijazno smeje in si mane roke … Gospod Žumer ima rad svoje goste, tudi če si ga včasih privoščijo – vse za dober posel!

Tole je okoli leta 2001 o nekdanjem dogajanju Pri Žumru čez desetletja, ko je bilo že vse drugače, povedal legenda Mehonov Ludvik:

Narečni zapis obeh pripovedi je za lažje branje delno poknjižen in nekoliko prirejen.

Za zaključek še misel starega japonskega uličnega fotografa Moriame, ki je rekel, da ulično fotografiranje ujame trenutek tu in zdaj, a je zadaj vedno še nekaj … Če to ne drži tudi v našem primeru, potem res ne vem, kaj bi …

Prispevek so napisali Danica Červek, Miloš Toni in Milena Ožbolt.

Slovarček:

• globin: pasta za čevlje
• odpravljen: urejen, oblečen
• šerpa: žensko pokrivalo
• šulni: nizki čevlji
• botarji: škornji z visoko trdo golenico
• rajthoze; jahalne hlače
• štamprle: kozarček za žgane pijače, žganjarček
• fokslar – šaljivec
• toši – norci, lumpje

Viri:

• Joža Žurga, Martinjak, oktober 2025
• Miloš Toni, Cerknica, oktober 2025
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004

Kraj: Cerknica
Datum: 1935,
Avtor: neznan
Zbirka: Joža Žurga
Skenirano: 1. 10. 2025
Oblika: 2 fotografiji