1938 Dolenje Poljane – Cvet Poljancev
Pri neznanem fotografu so se okoli leta 1938 ali 1939 slikali fantje in dekleta z Dolenjih Poljan ter eden iz Podcerkve. Prva na levi stoji Terezija Okoliš, lepa šivilja Rezka, ki je verjetno imela prste vmes pri svojem in sestrinem plašču, obeh umetelno obrobljenih s plišem. Ni se namreč ustrašila tudi krojaških del, pa še marsičesa drugega tudi ne. Poleg Rezke stoji Ivan Strle, Valkov iz Podcerkve, pastorek Tomaževe tete France in s tem Okolišev sorodnik, na desni pa je Rezkina sestra Angela. Sedi Marija Grbec, čedna Novakova Micka, ki bi najraje sramežljivo odtegnila roko Okoliševemu Janezu poleg sebe -samo na fotografovo zahtevo je dovolila, da jo drži … najbrž.
Zelo lepo in moderno so oblečeni:
Dekleta so oblekla elegantne plašče in obula šulne s pasčki, pokrile pa so si imenitne bele baretke, vse tri enake. Njihove pričeske so z vročimi kleščami skrbno oblikovane v velne in pripete s špangami, najbrž tudi utrjene s sladkorno raztopino. Nič manj lepe niso kot kakšna Mary Pickford v kinu, le vpadljivi šminki so se spodobno odrekle. Tudi fanta sta čedna. Ivan v širokokrajnem klobuku z visokim oglavjem gleda v daljavo in njegov izraz spominja na mladega Charlieja Chaplina v Lučeh velemesta, čeprav nima brk, Janez je desno nogo v širokih pumparicah in dokolenko s kačastim vzorcem poravnal vzporedno z nogo dekleta ob njem, ki je obuta v rebraste nogavice. Fanta imata kravati, Janez pod suknjičem h karirasti srajci tudi pulover ali brezrokavnik. Micka si je beli šal zavezala v razkošno pesniško pentljo, Angela si je enakega položila strogo in visoko navzkriž pod ovratnikom plašča.
Le kakšna priložnost je bila, da so se sklenili fotografirati? Kaže, da so se slikali pozimi, saj so toplo oblečeni. Zanimivo je, da je posnetek narejen zunaj, saj stojijo na kamniti škrli in zdi se, da imajo pod nogami celo sneg, za njimi pa je vseeno obešeno poslikano platno kot kulisa.
Rezka je bila rojena leta 1914, Angela 1918, Janez pa 1919, za ostala dva ne vemo, a bili so vrstniki. Mladi so še – fotografija je nastala dovolj zgodaj, da je bila Rezka očitno še neporočena – poročila se je namreč leta 1940 in to ne z možakom s slike. Zgornja meja, ko bi bila ta fotografija še mogoča pa je prva polovica leta 1942, po tistem Janeza ni bilo več.
Janez je bil ubit leta 1942. Partizani so konec poletja in na jesen po julijski italijanski ofenzivi hodili obdelovat in pobirat pridelke na njive v požgani in izseljeni Babni Polici. Poželi so žito, skopali krompir in podobno, saj so še kako potrebovali hrano. Ob neki taki priložnosti so jih napadli belogardisti in partizani so se razbežali na vse strani. Med bežečimi je bil tudi Janez Okoliš, ki so ga pozneje tovariši našli mrtvega nad cesto v bližnjem Jermendolu in ga pokopali v plitev grob med skalami. Vest o njegovi smrti so na Poljane prinesli partizani, ki so tja pogosto prihajali.
Mati in sestre so Janeza odkopale in ga z ulakom, ročnim vozičkom, odpeljale v Viševek na pokopališče. Med pogrebnim obredom je prišla tja skupina oboroženih belogardistov, kar je mater mrtvega partizana tako prizadelo, da jim je zgrožena in ogorčena rekla: » Kaj pa še hočete? Ali nas niti danes ne morete pustiti v miru!?«. Šele pozneje so prisotni zaključili, da so belogardisti najbrž prišli na pokopališče zato, ker so pričakovali, da se bo pogreba udeležilo tudi Janezovo dekle, partizanka iz Loškega Potoka, ki bi jo tam lahko ujeli …
Poleti 1942 je na Dolenje Poljane prišla kolona Italijanov. Vodil jih je oficir, ki je iz denarnice potegnil listič in rekel: »Giovannino Okoliš! Partigiano! Fari, fari!*« Iz hleva so pobrali živino, vole zapregli v voz, naložili prašiče … Družina je imela pet minut, da vzame iz hiše najnujnejše, nato so vojaki vanjo nanosili sena in slame in jo zažgali. Samo pri Okoliševih, zaradi Janeza. Rezka s te slike, ki je takrat že imela dojenčico, je izprosila, da so pustili kravo, vse drugo je šlo …
Za silo so potem Okoliševi pokrili preostale zidove na pogorišču in izkoristili velbani štibelc za bivanje, nekaj članov družine se je zateklo spat k Polončičevim, kjer je bila šola … A ne dolgo za tem so vojaki prišli še enkrat in požgali vso vas, vaščane pa odpeljali na Rab ali izgnali … Poljane so bile prazne in požgane do tal, po čudežu je ostala le prastara Okoliševa kašča, ki še stoji.



Slovarček:
- ulak, vlak, uolak: ročni štirikolesni voziček
- šulni: nizki čevlji
- španga: lasna sponka
- velni: valoviti kodri
- štibelc: manjša soba v tradicionalni kmečki hiši
- velban: obokan
- »Giovannino Okoliš! Partigiano! Fari, fari!*: Janez Okoliš! Partizan! … Kaj pomeni “Fari, fari!” presega moje znanje – mogoče je povezano z glagolom “fare” – narediti ali s samostalnikom “faro” – svetilnik.
Viri:
- Marija Miklič, Cerknica, ustno 2014
- Zofija Mulec, Markovec, ustno, 1974
- Anton Avsec, Medvode, ustno, 2014
Kraj: ni znan
Datum: domnevno okoli 1938 ali 1939
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 16. 7. 2015
Oblika: fotografija
Trackbacks
- 1940 Stari trg – Poljanska dekleta | Stare slike
- 1938 Jermendol – O “vinkeštah” | Stare slike
- 1962 Iga vas, Siga – O napajanju živine pri Lekanovih in v Novem Kotu | Stare slike
- 1935 Dolenje Poljane – Konec šolskega leta | Stare slike
- 1916 Dolenje Poljane – Ate in Mama | Stare slike
- 1955 Dolenje Poljane – Kapela Žalostne Matere božje | Stare slike
Kakšna finesa. Pa bo še kdo rekel: podeželje, pa hribi. Ta dekleta so kot Parižanke.
Po platnu v ozadju bi dodala, da je avtor Franc Truden-Hlepinov iz Podcerkve. Omenjeno platno se pogosto pojavlja v njegovih predvojnih posnetkih.
Hvala obema za odzive. Medtem sem v Palčavi šiši na Plešcih videla miniaturno razstavo o predvojnih fotografih, kjer sem se poučila, da so takratni fotografi hodili slikat “po terenu” in s seboj nosili poleg vse druge opreme tudi platno za ozadje. To, in dejstvo, da so na sliki sami domačini, potrjuje domnevo, da je avtor fotografije res Franc Truden. Ker se mi “škrla”, na kateri stojijo, zdi znana, ugibam da so se morda slikali na pragu Okoliševe hiše na Dolenjih Poljanah, platno pa so obesili na vrata…