1972 Županov Laz – Hajcarjevi
Del Hajcarjeve družine se je poleti 1972 udeležil prvega srečanja preživelih iz Civilnega logorja pod Snežnikom in se fotografiral za spomin. Avtor slike je neznan. Od leve stojijo: Gizela, Viktor, mama Marija, Jože, Janez in Marija. Z njimi ni že pokojnega očeta in po koncu vojne rojenih Toneta in Milene, pač pa sta tu družinski prijateljici iz begunskih časov Šepčevi Tilka in Marica.
Eden od partizanov na tej sliki je mogoče Hajcarjev oče Viktor Kočevar. Fotokopijo slike je njegovi hčerki Mariji prinesel neznanec z besedami: ” Tukaj je bil tvoj oče!” Ničesar več o tej sliki ni ostalo v spominu.
To in spodnjo fotografijo je nekoč v 80-tih letih za spomin na nekdanje družinsko bivališče napravila Marija Kočevar Mlakar.
Od leve se na sliki vidi starodavni podporni zid obrežja Obrha in ograjeni most čezenj. Na drugi strani reke, na mestu nekdanjega Špetnakovega skladišča lesa, stoji od nekod drugod pripeljana kopa desk, v ozadju pa stavba z nekdanjo pisarno, ki je tudi pripadala Špetnakovemu kompleksu. Hiša desno od nje je zgrajena tam, kjer je bil nekdaj hlev, v ospredju desno pa se vidi zaprti balkon hiše, kjer je po letu 1947 (?) stanovala Žagarjeva sorodnica Nuša. Tu je bilo tudi več delavskih stanovanj, pred vojno spodaj kuhinja in trgovina ter prostori za gostilno, naprej pa žaga in v prizidku kovačija, kjer je delal mojster Debevec, vedno črnega obraza in rok … Pri njem se je pozneje kot deklica stalno zadrževala lastnica teh slik, mu iz gostilne prinašala žganje in za nagrado vsak dan pri njem jedla žgance in mleko, včasih tudi meso, saj je bil mojster najbolj zadovoljen s samo juho …
Stavbe na levem bregu Obrha so vkopane v skalovito strmino, zato je bila njihova gradnja gotovo kar trd oreh …
Tu so pred in še po vojni nekaj časa stanovali Hajcarjevi. Na levi se spet vidi podržavljena stavba s pisarno, kjer je po vojni živel invalidni France Mohar, pozneje pa jo je uporabljala livarna Kovinoplastike kot priročno skladišče. Desno spredaj, že izven te slike, je stala predvojna sušilnica za hmelj, ki pa je bila kmalu opuščena, zdaj pa je na njenem mestu stanovanjska hiša. V ozadju se vidi Markov hrib, ne pa tudi ostanki bunkerja starojugoslovanske obrambne, z bodečo žico in štangami povezane Rupnikove linije, ki je tekla tudi prav blizu te hiše in naprej čez Cviblo.
Na sliki ni še treh Špetnakovih stavb pred mostom: na levi strani ceste, globoko pod nivojem travnika v ospredju, stoji hiša “Pod špilo”, kjer so najprej stanovali Petričevi, po njej pa Petelinovi, nižje onkraj ceste ob bregu Obrha je bila lična stavba s pisarnami in pozneje stanovanjem, kjer sta živela zakonca Butala: poleg nje je bila še majhna uradniška (?) hišica, ki je ni več.
Mala Hajcarjeva Marija, ki pa je na prvi sliki v tem prispevku že poročena in v pričakovanju drugega otroka, je po vojni s svojimi živela nekaj časa tudi na Marofu. Bila je večkrat bolna in zato kar naprej okoli zdravnikov. Pri dvanajstih letih je šla že prvič kar sama v Ljubljano k nepozabni zdravnici dr. Boženi Grosman. Ko je končala osnovno šolo, se je želela izšolati za zobotehnico. Takrat je stanovala v Ljubljani pri Šepčevi Marici iz Kozarišč in njeni družini, s katero sta si bili dobri še izmed vojne in stojita skupaj tudi na prvi sliki. Marija je že hodila v šolo, vendar je nenadoma hudo zbolela. Marica in njen mož sta ponoči vstala, da bi ji pomagala, šla daleč peš tudi po tablete v lekarno na Prešernovem trgu, vendar je Marija morala prekiniti šolanje, prestati vrsto operacij in opustiti sanje o poklicu. Nekaj časa je še bivala pri Marici, spala v kuhinji na divanu in pazila njene otroke, medtem ko sta zakonca opravljala svoje krojaško delo … Marija je potem kratek čas delala v knjigoveznici – tudi izučila bi se bila lahko – vendar je zaradi bolezni morala odnehati in iti domov. Zdravila se je še naprej, vmes pa je delala na Marofu, čeprav njenemu zdravju tamkajšnji hrup in prah nista bila v prid …
Nekega dne pa jo je, čedno dekle kot je bila, povabil France iz sosednje vasi na veselico, ki je sledila občnemu zboru Kovinoplastike. Tam se je plesalo in zabavalo in ko so muzikantje najavili damenval, je šla korajžna Marija povabit na ples nikogar drugega kot direktorja Kovinoplastike Franca Peruška. Prijetno sta kramljala in Perušek je poizvedel, kje dela in kaj, potem pa predlagal, naj ga naslednji dan ob 9h počaka pred Mlakarčkom. Zjutraj se je s kolesom pripeljala tja in Perušek jo je pospremil h komisiji, v kateri sta bila tudi računovodkinja Fani Gregoričeva in njen mož Jakob, tajnik podjetja. Preizkusili so Marijino znanje računstva, preizkus je uspešno opravila in bila, še ne stara dvajset let, sprejeta v stroškovno knjigovodstvo, kjer je potem ostala do upokojitve …
Slovarček:
- damenval: navada na plesih, ko so si po posebni najavi “damenval ” ali “Dame volijo!” izjemoma ženske smele izbrati plesalca
- Mlakarček: stara gostilna Pri Mlakarju v Ložu v bližini Kovinoplastike
- štanga: železen drog
Viri:
- Marija Mlakar, Stari trg, oktober 2025, ustno
Kraj: Prva slika Županov Laz, druga neznano kje, tretja in četrta Markovec
Datum: prva slika 1972, druga 1942, tretja in četrta okoli 1980
Avtor: prva slika neznan, druga slika Mirko Bračič, tretja in četrta Marija Mlakar
Zbirka: Marija Mlakar
Skenirano: 29. 10. 2025
Oblika: fotografije
Stare slike 