Skip to content

1955 Markovec – Spomini na Špetnakovo gospo

4. 09. 2020
tags:

 Na sliki iz približno sredine petdesetih let prejšnjega stoletja je – preverjeno – gospa Ana Kurandić – Špetnakova Nuša iz Markovca. Kje je posneta, težko rečem, prav tako kdo jo je posnel- Franc Truden skoraj gotovo ni bil, možno pa je, da jo je fotografiral Lojze Tomec ali pa Vinko Bavec, ki je tedaj še prihajal v Markovec. Ali kdorkoli drug … Slika se je ohranila v albumih, ki jih je zapustila Ivanka Janežič, Janeščeva mama z Vrhnike, ki je bila morda tudi ena od prijateljic gospe na sliki.

Ana Kurandić je bila rojena Žagar 18. 10. 1893 kot bodoča teta zadnjih lastnikov Špetnakove žage, umrla pa je v Domu upokojencev na Bokalcah 27. 1. 1979. (Nekaj teh podatkov je na strani Obeležja Miloša Tonija.)

To postavno gospo in nekdaj najbrž veliko lepotico sem prvič videla, ko je hodila po cesti mimo gradbišča naše hiše proti Staremu trgu. Moje otroško zanimanje je zbudila njena oprava: temni čevlji z visoko polno peto, dolg temen plašč in na glavi nenavadno oblikovan in okrašen črn klobuk. Mogoče je bil narejen iz pliša ali pa je bil ovratnik na plašču plišast – ali oboje; v rokah pa torbica – in to na delovnik! Meni, podeželskemu delavskemu otroku, se je zdela kot prikazen z drugega sveta … Tudi zaradi frizure: dolgi svetli lasje so bili naviti v luorco (na ročaj kuhalnice, sem pozneje izvedela) in od znotraj pripeti s špango. Podobni “makaroni” so bili ponovno moderni v sedemdesetih letih in so nas, majhna dekleta naredili malo višje …

Ta skrivnostna ženska je na enem od svojih sprehodov takrat prijazno ogovorila moje starše in z njimi izmenjala nekaj besed, potem pa šla dalje. Vaščani so nam povedali, da je to Špetnakova gospa. Beseda gospa je bila izgovorjena na poseben način in ni bila le znak spoštovanja, ampak tudi ločevanja, označevanja osebe, ki je drugačna od nas; bila je beseda, ki je nekako dišala po preteklosti, po kapitalizmu in celo razrednem sovražniku … Na deželi so vendar vse ženske nosile rute in predpasnike in se klicale po imenu ali se ogovarjale kvečjemu z “mati” ali “teta”!!… (Nikakor pa ne s “tovarišica”- to je bil naziv le za uradne situacije.)

Z gospo Nušo Špetnakovo sem prvič govorila nekako v prvem ali drugem razredu. Stanovali smo še v Podcerkvi, a veliko časa preživeli na gradbišču v Markovcu. V šolo sem hodila z Vrtnarjevo Marijo, ki jo je nekega dne njena mama poslala na obisk h gospe Ani Kurandićevi v Špetnakovo hišo, jaz pa – že na pol Markovljanka – naj bi jo pospremila in pokazala pot do tam. Pa sva šli – od nas najprej po stezi mimo Lohnetovih, nato pa po Ulcah k Špetnaku in po kamnitih stopnicah gor, še nekaj korakov po mračnem hodniku, pa sva bili tam.

Pred mano se je odprl povsem nov svet: malo večja soba, pregrajena z debelimi žametnimi zavesami, s kakršnimi so bila zavešena tudi okna, od tu pa izzidek oziroma lep zaprt balkon z belimi čipkastimi zavesicami in čudovito popoldansko svetlobo ter s pogledom na vrt z magnolijo, most in strugo Obrha … V mračnem kotu na pregrnjeni okrogli mizi je stalo nekaj steklenic z dolgimi vratovi, na katerih so bile nataknjene pisane petelinje glave iz filca. Čudo! Vse se mi je zdelo nekako pozlačeno in okrašeno, predvsem pa novo in neznano. Tudi pohištvo je bilo drugačno – gosposko, mehko, a obrabljeno in zaprašeno. Ko sem nedavno govorila z nekdanjo stanovalko Špetnakove hiše, me je spomnila še na posteljo z rumenim baldahinom in seznanila s skrivnostjo tiste okrogle mize: njeno podnožje je bilo narejeno iz nekega eksotičnega afriškega lesa, ki je preseval svetlobo, če si vanj postavil lučko, mizna plošča pa je bila na gosto prekrita s pisanimi tropskimi metulji, ki jih je ščitila steklena plošča …

Ko je takrat Vrtnarjeva Marija gospe povedala, da jo pošilja mamica, ni bilo veselja ne konca ne kraja. Izročila ji je njeno darilo, domnevam, da je bil kozarček medu, in pa svojo risbico. Marija je zelo lepo risala, prav kot njena mama in na tistem risalnem listu je stala z barvnimi svinčniki narisana plešoča baletka v pravem tutuju in baletnih copatkih. Še nikoli nisem videla baletke, še slišala ne zanjo! Seveda pa je stara gospa takoj prepoznala, kaj je pred njo in se razgovorila o risbi in baletu ter na vso moč pohvalila avtorico … Samo strmela sem in vsrkavala vsako besedo. Čez čas je gostiteljica vzela v roke kitaro, podobno tisti, ki jo je imel sosed Fricov Marjan, le večjo in z nekako bolj bogatim zvenom. Sedla je v kot balkona, midve pa na stolček pred njo. Zabrenkala je in z izjemno lepim glasom začela peti nekaj otožnega. Ničesar nisem razumela, ker je bilo besedilo v tujem jeziku, ampak čarovnija ni bila zaradi tega nič manjša … Šele nedavno sem izvedela, da je h Kurandićevi v družbi sošolke prihajala tudi deklica Jelka iz Starega trga, s katero sta z gospo skupaj peli – a najbrž ne tako lepo kot ob obisku na spodnji sliki, ko sta skupaj peli duet iz Traviate ali Aide, Ana Kurandić in njena prijateljica, operna pevka, rojena na Češkem in živeča v Ljubljani …

No, takrat je Špetnakova Nuša nama z Marijo tudi postregla z lešnikovo kremo v dveh majhnih steklenih posodicah. Lešnikovo kremo!! Seveda je kar padla vame in do danes nisem pozabila njenega okusa. Ne prej ne pozneje je nisem imela v ustih … Kar pijana sem bila od vtisov, ko sva odhajali, Marija z zahvalami in naročili za mamico, obe pa s pozdravi za domače.

Ko smo se preselili v Markovec, se je Špetnakova Nuša kdaj pa kdaj oglasila tudi pri nas – enkrat s čevljem, ki mu je odpadla peta, drugič s preluknjano posodo, tretjič z rešojem, ki je pregorel. Tistega se še posebno dobro spomnim, ker smo imeli podobnega tudi mi. Bil je na okroglem emajliranem ohišju z nožicami in premerom dna srednje velikega lonca, na njem pa je bila v spiralastih utorih podlage iz nečesa negorljivega, mogoče šamota, položena drobno v tulec navita tanka žica, ki ji je ata rekel “cekas” in je vedno znova pregorevala, ko je bil stari kuhalnik priklopljen na elektriko in je žička zažarela.

Včasih je gospa poslala sporočilo, naj bi oče prišel kaj popravit v njeno stanovanje. Ne spomnim se, kaj je to bilo, vem pa, da je prinašalec sporočila nekoč dodal: “Pa še punčka naj pride z njim – je rekla – da ne bo žena ljubosumna!” Še nikoli nisem slišala, da bi se naša mama tako prešerno zasmejala …

Ko pa sem šla prvič z očetom k Špetnakovi gospe, sem najprej zagledala risbico baletke, ki ji jo je takrat prinesla Marija in je že vsa porumenela in zvita od sonca stala na častnem mestu v kotičku tistega čarobnega balkona, čeprav je od najinega obiska minilo več mesecev, če ne celo leto.

“Kaj imate še vedno to risbo!?” je zletelo iz mene.

“Seveda!!” se je zasmejala Špetnakova Nuša.

“Zakaj pa??” sem bila še naprej osupla.

“Lepa je – kaj ni? Všeč mi je in za spomin jo imam!”

Od ljubosumja in zavisti sem bila čisto preč!! Vajena sem bila, da je bila Marija v vsem boljša od mene, ampak to ni taka reč … Še nikoli pa nisem videla, da bi kdo hranil otroške čečkarije, sploh pa toliko časa! Saj sem tudi jaz znala narisati rože v košarici ali v šopku, pa kakšno mačko, deklico, hišo ali drevo, a če sem to komu pokazala, je nekaj zabrundal ali tudi nič, in delal svoje naprej … Ker papirja ni bilo ravno v obilju, sem nekaj časa risala kar na poublane deščice, ki so očetu ostale pri izdelavi vrat in oken za hišo in ko jih je zmanjkalo, jih je poublal ponovno … Tisti trenutek pa sem sklenila, da stari gospe tudi jaz čimprej prinesem risbico, če jih tako zelo ceni. In sem jo res, mogoče že naslednji dan: najlepše rože, kar sem jih znala. Pogledala jo je, rekla da sem pridna in mi jo vrnila … Jaz pa sem tako upala, da bo tudi mojo risbo postavila poleg Marijine v tisti kot …! Saj je bilo še malo prostora …

Imela sem že kakih dvanajst let, ko mi je mama kupila obroč za v lase. Bil je iz aluminija, a nekako pozlačen, da se je rumeno svetil. Malo je bil že oguljen in ne več lepo oblikovan, ker sem ga morala kar naprej popravljati, saj se je vedno znova raztegoval, ko me je nekega dne neslo k Špetnaku. Ne vem, kdo je bil še z mano, a tam me je že na dvorišču izmed vseh otrok zagledala gospa Nuša. Pravzaprav ne mene, samo moj pozlačeni obroč za lase: “Joj, kako imaš lep obroč, kje si ga pa dobila?” je bila vzhičena.

“Saj ni zlat, samo aluminijast je. Mama mi ga je kupila …”

“Nič zato, če je aluminijast, vseeno je lep!” Morala sem ga sneti in ji pustiti, da si ga je ogledala od vseh strani ter mi ga nazadnje vtaknila nazaj v lase. Tistikrat sem šla od Špetnaka vsa našopirjena, ponosna in pomembna zaradi obroča in pohvale, ki je je bil deležen … Že čez nekaj dni pa se je ob ponovnem popravljanju prelomil in njegove in z njim moje slave je bilo konec.

Ko sem zvesto vlekla na ušesa, kaj se pogovarjajo odrasli, so vedno znova rekli kakšno besedo tudi o Špetnakovi Nuši: da je sorodnica Špetnakovih, da je vdova po visokem starojugoslovanskem oficirju, mogoče kar generalu, da je dolgo živela med samo visoko gospodo v Beogradu ali morda Zagrebu, da je imela sina Desana, ki ga še vedno dan za dnem nestrpno pričakuje in vsem pripoveduje, da bo kmalu prišel; da je zelo študirana in da govori šest jezikov, a ne zna kuhati … pač pa “sama sebi servira”, kar se je ljudem, ki so še vedno jedli iz skupne sklede ali komaj-komaj premogli vsak svoj (pločevinast) krožnik, zdelo nezaslišana potrata in nadvse nepotreben, že kar nespodoben luksus … Kaj od tega je bilo res, ne bom nikoli vedela, vem pa, da je imela svoj krog vaščank, h katerim je večkrat prihajala na obisk in bila zelo rada povabljena na kosilo ali prigrizek. Ne tako dolgo nazaj pa mi je nekdo omenil, kako je ob pogledu na takrat še zelo redka letala vzklikala: “Mahajte, otroci, mahajte, tam leti moj sin, moj Desan! On je pilot!”…

Kadar pa je bila prave volje, je znala tudi šlogati iz kart, ki pa so tako ali tako”hudičeve podobce”, zato je šloganje in kartanje na deželi vsaj malce sumljivo …

Na svojih sprehodih čez Marof je nekoč blizu tiste stare stanovanjske hiše, ki je že dolgo ni več, nagovorila mamo ene od deklic, ki so živele tam: ” Pa bi dovolili vaši hčerki, da bi šla z mano v Postojnsko jamo?” Seveda so dovolili – in tako sta šli deklica, ki je imela deset ali enajst let, in Špetnakova gospa nekega jutra na avtobus do Rakeka, potem na vlak do Postojne in nato peš na ogled čarobne jame. Špetnakova gospa je deklici ves časa kazala zanimivosti in razlagala vse mogoče ter skrbela, da bi ji bilo prijetno in v vsem ustreženo. Nazadnje sta šli skupaj še na kosilo in tisti dan se je deklici res za vedno vtisnil v spomin kot nekaj najlepšega – vse do danes.

Nazadnje sem Špetnakovo Nušo, kot smo jo imenovali sami med sabo, videla v svojih dijaških časih. Bila je še vedno v tistem klobuku in plašču, ki pa je imel daleč preko sredine prešite gumbe, kajti zelo je shujšala. Ko je slišala, da hodim v sestrsko šolo, se je hotela pogovarjati, kaj je za njene bolezni manj škodljivo – krompir ali riž. Ne vem, kaj sem odgovorila. Sem priznala, da nimam pojma ali sem poskušala kaj pametovati?… Čez leta so mi povedali, da živi v Domu upokojencev na Bokalcah in tam je ostala še precej let.

Nikoli do zdaj pa nisem pomislila, s čim se je pravzaprav preživljala, potem ko jo je v Markovec okoli leta 1947 naplavilo povojno življenje. Je imela kakšno pokojnino, kak drug dohodek? Kako je prišla do kurjave in drugih osnovnih reči? Najbrž tukaj ni bila nikoli v službi, čeprav je bila takrat velika potreba po izobražencih in so dali v pisarno vsakega, ” če je le bil dovolj pri pameti, da je znal štemplje pritiskati.” Mogoče je bila že preveč v letih. Špetnakova posest z žago, last njenih sorodnikov, je bila nacionalizirana in čez leta je v njenih spodnjih prostorih začela delovati prva livarna Kovinoplastike, v zgornjem nadstropju pa so bila poleg Nušinega kot že pred vojno še tri ali štiri delavska stanovanja …

Tiste čase gospa Špetnakova Nuša gotovo ni bila v zavidanja vrednem položaju, toda vseeno je ostala dostojanstvena in dobronamerna, vseskozi dama v najboljšem pomenu besede in kakor nekak svetilnik svetovljanstva, omike in izobrazbe, kakršnega njeno sicer domače okolje ni poznalo in niti sanjati ni moglo o njem …

Našla se je še ena zanimiva slika, ki je ostala za spomin pri dekletu na skrajni desni, ki je tistega dne in še mnogokrat skuhalo kavico za obiskovalce, ki so bili tokrat iz Ljubljane. Petelinova Ana je bila soseda Špetnakove gospe, ki jo je tistikrat obiskala prijateljica, operna pevka iz Ljubljane z družino. Špetnakova gospa Nuša je druga z leve, pod roko jo drži prijateljica na levi, na desni je prijateljičina hči, spredaj pa vnuki in čisto na desni Ana Petelin, soseda.

Slovarček:

  • poublan, poublati: poskobljan, poskobljati
  • štempelj: žig, štampiljka
  • rešo : električni kuhalnik
  • luorca: rolica, tulec
  • šlogati: prerokovati

Viri:

  • Petelin Ana, Markovec, avgust, 2020, ustno

Kraj: 1. fotografija Markovec(?), mogoče Vrhnika; 2. fotografija pred Špetnakovo hišo v Markovcu
Datum: okoli 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič, Milena Ožbolt
Skenirano: 18. 6. 2020, 24. 8. 2020
Oblika: fotografija

5 komentarjev leave one →
  1. martahren2112 permalink
    4. 09. 2020 23:12

    Milena, ti pa res znaš tako lepo pripovedovati in obujati spomine!

    Liked by 2 people

  2. 7. 09. 2020 10:11

    Takole nas vsake toliko kdo spomni, da so med nami ljudje, ki si zaslužijo spoštovanje. Žal to ugotovimo, ko jih ni več.

    Liked by 1 person

  3. 7. 09. 2020 16:53

    Predpostavljam, da je bila pred WW2 za tistim parom železnih rolet (2.fotografija) trgovina mojega deda Alojza-Lojzeta Mlakarja. Prostor za trgovino je imel v najemu od Špetnakovih, v Iga vasi (pri nekdanji šoli) je imel pa hišo z lastno trgovino.

    Všeč mi je

  4. 7. 09. 2020 17:33

    podatke sem našla v seznamu žrtev WW2 in povojnih pobojih: starša pogrešanega Desana : Milorad Kurandič in Ana roj. Žagar…..sin: Desan Kurandič rojen 08.06.1923 Barkovlje pri Trstu….kraj bivanja: Ljubljana…..datum smrti/izginotja: junij 1945…..kraj smrti/izginotja: neznan…..kraj pokopa: neznan, Slovenija

    Liked by 1 person

  5. 8. 09. 2020 12:36

    Hvala za žalostno, a pomembno dopolnitev podatkov o sinu Ane Kurandić. Kako ga je sirota zaman pričakovala! Če me spomin ne vara, so Žagarjevi imeli v Barkovljah neke vrste izpostavo svojega podjetja in mogoče je bila tudi Kurandičeva družina zato tam in se je zato tam rodil tudi Anin sin. (Glej Monika Žagar: Dva brata, trije svetovi, 1917(?))

    Kar se tiče slike z roletami v ozadju drži, da je bila pred vojno tam trgovina Alojza Mlakarja iz Iga vasi, v njej pa so prodajale Milka Petrič, potem Sežonova Emica iz Starega trga in vsaj še ena trgovka…celo Oton Župančič je bil nekoč v njej ( Glej Stareslike 1933 Markovec – spomini na Otona Župančiča) Nekaj o Špetnakovi hiši najdete v treh nadaljevanjih Spominov na Markovec, ki jih je posredovala Ladica Štritof, roj. Petrič in so bili lani in letos objavljeni v glasilu Loške doline Obrh, preberete pa jih lahko tudi na spletni strani občine Loška dolina v arhivu Obrha.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: