1943 Gozdovi pod Snežnikom – Spomini na Slovensko partizansko vojno bolnico Snežnik

Slovenske partizanske vojne bolnice so v zgodovini slovenskega zdravstva posebna zgodba o skrbi za soborca, o požrtvovalnosti, složnosti, premišljeni organizaciji in konspiraciji. Bile so raztresene po raznih krajih – Ogenca, bolnici Pavla in Franja na Primorskem, SVPB Snežnik in druge. O njih so po vojni pisali večinoma zdravniki, ki so delali v njih, a tudi preživeli ranjenci in bolniki: Dr. Aleksander Gala – Peter, dr. Božena Ravnikar – Nataša, dr. Franja Bojc Bidovec, dr. Janez Milčinski, duhovnik in zgodovinar dr. Metod Mikuž, Mitja Jerič in še kdo. Njihovi zapisi vzbujajo spoštovanje, čudenje, občudovanje, a tudi žalost ob trpljenju in nečloveških naporih osebja in ranjencev, tudi ob tragedijah, kot sta bili Ogenca in Triglav pri Kamniku. S svojim sporočilom daleč presegajo svoj čas in tudi v sedanjosti in bodočnosti pomenijo v marsikakšnem oziru pogosto težko dosegljiv vzor humanosti in požrtvovalnosti …

Na sliki, ki jo je Miloš Toni posnel letos poleti, je spominsko obeležje enega od oddelkov Slovenske partizanske bolnice Snežnik (SVPB – S). To in druga obeležja bolnic je preskrbel Mitja Jerič.

Slovenske partizanske vojne bolnice so bile fenomen, kot ga ni poznala nobena druga vojska in ne bi bil mogoč brez požrtvovalnega in izjemno dobro organiziranega dela ljudi na terenu. Ranjenim in bolnim borcem je bilo treba v nemogočih razmerah in splošnem pomanjkanju poleg zdravstvene oskrbe in nege zagotoviti bivanje, varnost, prehrano … Samo en segment te razvejane skrbi za ranjence je predstavljalo pranje in vzdrževanje bolniškega perila in oblačil.

Takole je še letos jeseni s partizanskimi bolnišnicami povezane spomine svoje mame Jožefe Strle zapisala Fanika Vesel z Babnega Polja:

Spominjam se, da je bil v Čopovem gradu na Babnem Polju ekonomat Notranjskega odreda, kjer so zbirali hrano, posteljnino, predvsem rjuhe in odeje. Vse to so oddajali v snežniške bolnišnice.

Pri Lahovih so imeli tajne sestanke z mladino. Na enem od sestankov je komandir omenil, da potrebujejo prostovoljko, ki bi kuhala v gradu. Javila se je moja mama (Alojzija Troha, rojena Ožbolt), vendar pod pogojem, da obrok dobi tudi za svojo malo deklico Pepco. Bila je enoglasno sprejeta. Seveda pa je nastal problem, ker je s seboj pripeljala tudi mene, kar pa komandirju ni bilo všeč, češ da lahko kaj nevede izdam. Mami je predlagal, naj me da v Belo krajino, kjer je že osvobojeno ozemlje. Seveda tega ni sprejela, pa tudi moji stari starši ne, saj so me imeli preveč radi. Od takrat mi je mama prinesla obrok vsak dan domov, moji obiski gradu so se tako končali.

Iz bolnic so pošiljali umazano perilo. Moja teta Francka, mama in še nekaj deklet so prale rjuhe in povoje. Prvo so namočile v mrzlo vodo, da se je kri odmočila, nato so splaknile še v mlačni vodi. Perilo so prekuhale, dale v čebričke in še polile z vročim kropom iz pepela. Pepel so prevrele v železnih loncih v krušni peči, nato precedile skozi gosto sito. Kot se spomnim, je bil velik problem s sušenjem perila. Poleti so sušili na podstrešju, pozimi na krušni peči ter na klopeh ob peči. Povoji so bili vsi zmotani, kot čreva, da se je komaj reševalo. Pri tem sem pomagala tudi sama, čeprav mala petletna deklica. Teta je vse perilo zlikala in zavila v rjuho. To so pobrali z lojtrnikom in odpeljali na Županov laz, kjer so robo prevzeli kurirji in razvozili po bolnicah.

Upravnik SVPB Snežnik je bil po odredbi Glavnega štaba NOV od jeseni leta 1943 dr. Janez Kanoni. Njegovo življenje je opisal sin, znani novinar Črt Kanoni v knjigi Moj oče, psihiater Kanoni. Iz nje povzemam tisti del, ki se tiče upravljanja bolnic pod Snežnikom, Kanoniju posebno ljubi gori, o kateri je menil, da “ne Korab, in noben od vršacev v Julijcih in Karavankah se niso mogli meriti z mogočnostjo in krasoto, s kakršno je zaljšal to pokrajino Snežnik … “

Po konspirativnem delu za zidovi bolnišnice na Studencu vse od začetka vojne*, ko je tam skrival do dvanajst ilegalcev, so ga Italijani aretirali in obsodili na dosmrtno ječo. Po spletu naklonjenih okoliščin je tudi kot politični zapornik opravlja delo zdravnika, dočakal osvoboditev iz zapora, odšel v partizane in postal upravnik partizanske bolnišnice Snežnik.

Internacija mu je po prebolelem trebušnem tifusu pustila sled, parazita, ki ga ni več zapustil. Čeprav športnik, planinec in skalaš, je tudi v času, ko je hodil na Snežnik, da bi skupaj z dr. Bogomirom Magajno prevzel delo v postojanki Ute, trpel zaradi njega. Dr. Magajna ga je že pričakoval, saj ga je napovedala depeša, ki jo je prinesel kurir Glavnega štaba …

Snežniška bolnišnica je bila takrat nova. Vsak zdravnik je skrbel za dva ranjena ali bolna partizana. Sanitetni oddelek pri Glavnem štabu je odredil, da se v snežniških gozdovih postavi kompleks novih barak Podgora, Pudob in Stari trg.

V svoj partizanski dnevnik je dr. Kanoni zapisal, da se ne spominja, da bi kdaj s takim zagonom in žarom še sam, ki sicer ni bil vešč ročnih del, tako vneto sodeloval pri postavljanju novih partizanskih brunaric. Tu pa je meril, sekal, žagal, tesal in skupaj z borci in ranjenci postavljal na noge svojo Podgoro. … Že prve dni decembra so v novo bolnišnico lahko namestili prve ranjence. ( … ) Nedolgo za tem sta začeli delovati še postojanki Pudob in Stari trg. Zaradi stroge varnosti in morebitnega umika v primeru napada so imele vse tri postojanke skrivne bunkerje, dostop do bolnišnice pa je bil znan le peščici. Ranjencem so čez oči napravili poveze, ko so jih nameščali v bolnišnični kompleks. Tako je bilo še najbolje. Ogenca je bila preboleč spomin. Novembra in decembra triinštiridesetega leta nastali kompleks postojank so poimenovali Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik ali kratko SVPB-S. Na silvestrski večer 1943 je bilo v vseh treh postojankah skoraj petdeset ranjencev in dva ducata bolnikov, zanje pa je skrbelo trideset sanitejcev.

Dr. Kanoni je ostal upravnik te bolnišnice do marca štiriinštiridesetega, ko je bil z ukazom Glavnega štaba premeščen v Kočevski rog, od tam pa na Stražnji vrh v Bazo 24 ( … )

O ganljivem slovesu od snežniških bolnic govori šaljiva zahvalna diploma, napisana na pergamentnem papirju in uokvirjena z brezovimi vejami, ki mu jo je ob odhodu izročil tovariš Stane:

Nepostavljeni in neimenovani štab cirovcev – nergačev v Podgori je sklenil na svoji seji dne 31. januarja 1944 na izrecno željo svojega maloštevilnega, toda mnogo obetajočega članstva, da podeli zdaj, ko je po ordinaciji tovariša dr. Janeza uvrščen med priboljškarje s prepečencem in neoslajenim čajem, častno članstvo v nadvse obrajtanem cirovsko – nergaškem občestvu v razredu priboljškarjev. Našemu dragemu tovarišu dr. Janezu Kanoniju, ki že ves čas obstoja naše postojanke vodi s svojo veščo roko barko naših upravičenih in neupravičenih zahtev med Scilo in Karibdo neslanega močnika in nezabeljenih žgancev iz švabske moke, štab v Podgori slovesno izroča priznalno Diplomo svojemu dobremu varuhu in negovatelju za njegovo dobrohotno naklonjenost in toplo razumevanje našega nerganja v vseh zadevah želodčnih in podobnih težav. Prav tako je zelo zaslužen na polju našega smejalnega udejstvovanja in na kulturnem področju. Naj ga usoda očuva zdravega in veselega še na mnoga leta!

Predsednik Samo, namestnik upravnika Vinko in sekretar Stane.

Spominska plošča na mestu, kjer je stala bolnišnica/oddelek/postojanka z imenom Podgora, ki je začela delovati prve dni decembra 1943, kmalu za njo pa tudi postojanki Pudob in Stari trg.

Imena bolnišničnih oddelkov so bila konspirativna in namenoma zavajajoča. Iz Vodiča po poteh SVPB -S Mitje Jeriča, povzemam seznam vseh medvojnih partizanskih oddelkov oziroma postojank na obeh straneh meje s Hrvaško pod Snežnikom:

• bolnice Pri Prezidanskem Berinščku, V Šimanovi dolini, Pri Šoškovih lokvicah, Na Požarju, Pri mrliču, Ute, Podgora, Pudob, Stari trg, Podob, Kasarna, Hrib, Predgora, Šola, Broj 7;
• lekarna Planjava ;
• Civilno taborišče – Slivniški bataljon.

V tem oddelku bolnice je bila tudi operacijska soba.

Skupno so oddelki SVPB Snežnik imeli okoli 300 ležišč. Približno tako je bila videti notranjost postojanke Stari trg. Velik del gradbenega materiala zanjo so znosili z Milanovega Vrha. Na spominski kostnici na Milanovem Vrhu so zapisana tudi imena nekaterih umrlih v SVPB Snežnik.

* O delu dr. Kanonija v bolnici na Studencu piše tudi Štefanija Ravnikar Podbevšek v Knjigi Sveti Urh, zal. Borec, Lj., 1978

** Povezava na stran Partizanstvo na zemljevidu.

Viri:

• Jožefa Strle in Fanika Vesel, Babno Polje, oktober 2025, pisno
• Dimitrij – Mitja Jerič: Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom I., II., samozaložba, Logatec 2009 in 2014
• Črt Kanoni: Moj oče, psihiater Kanoni, zal. Mladinska knjiga, Lj., 2012

Kraj: Gozdovi pod Snežnikom
Datum: 2025
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 29. 5. 2025
Oblika: fotografije