1970 Babno polje – Odkritje spominske plošče partizanski lekarni

Dr. Jože Pirjevec se v svoji knjigi Partizani (Cankarjeva založba, Lj., 2020) na strani 211 bežno dotakne tudi partizanskega zdravstva, kjer navede, kako je Izvršni odbor OF organiziral osrednjo bolnico, sestavljeno iz enajstih enot, opremljeno z operacijsko sobo in skrito na težko odstopnem kraju. To je bil začetek dobro organizirane sanitetne mreže, za katero je skrbelo okrog 200 zdravnikov … Medtem ko so partizani v Črni gori, Bosni in Hercegovini po tradiciji, ki je segala še v turške čase, ranjence vodili s seboj, so jih v Sloveniji namestili v težko dostopne bolnice, med katerimi so bile najznamenitejše tri, poimenovane po zdravnicah Pavla, Franja in Vera, toda takih je bilo še 240. V njih se je med vojno zdravilo 15.000 bolnikov …

Slovenska zdravstvena organizacija je deloma pokrivala tudi potrebe civilnega prebivalstva, kar je močno vplivalo na ugled osvobodilnega gibanja … Za varnost, konspiracijo in morebitno evakuacijo bolnic je bilo izredno dobro poskrbljeno, tako da so Italijani med poletno ofenzivo leta 1942 našli samo dva ranjenca in ju ubili, in en bunker, ki so ga zažgali, tako da so tisti, ki so se v njem skrivali, živi zgoreli. Slovenski zdravniki in drugo osebje so se kljub pomanjkanju zdravil in težkim pogojem dela izkazali s svojo visoko profesionalno etiko in prakso, iznajdljivostjo in hrabrostjo. S strogimi preventivnimi ukrepi so preprečili tudi širjenje tifusa, ki je sicer v Titovi vojski povzročil ogromno gorja in izgub.

Del partizanskih bolnic je bilo tudi v gozdovih pod Snežnikom. O njihovih težkih in skromnih začetkih nekaj pove v svoji knjigi Partizanski zdravnik dr. Peter Gala, o njih je pisal dr. Metod Mikuž, spomini vaščank in vaščanov Babnega Polja na oskrbo in vzdrževanje teh bolnic pa so zapisani tudi v knjigi dr. Marije Makarovič Babno polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne. V spominih Ladice Štritof pa beremo o izobraževanju partizanskih bolničarjev v osvobojeni Beli Krajini.

V brošuri Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom (Dimitrij – Mitja Jerič, Logatec 2009) najdemo seznam konspirativnih bolnišnic in lekarne, ki so delovale od jeseni 1942 do januarja 944:

Na slovenski strani:

• Pri Šoškovih lokvicah,
• Na Požarju,
• Pri mrliču,
• Ute,
• Podgora,
• Pudob,
• Kasarna,
• Hrib,
• Predgora,
• Šola,
• Apoteka Planjava.

Na hrvaški strani:

• Pri Prezidanskem Berinščku,
• V Šimanovi dolini,
• Stari trg,
• Podob,
• Broj 7.

Partizanske bolnišnice so bile različne zasilne zgradbe – brunarice, barake, nadstreški, opuščeno taborišče, naravna zavetja, jame, njihovo delovanje pa večinoma kratkotrajno, saj so se morale zaradi varnosti neprestano seliti. Tudi njihova imena so bila namenoma zavajajoča. Vendar so opravile svojo nalogo, s pomočjo velike požrtvovalnosti, iznajdljivosti in genialnih improvizacij osebja pa postale prispodoba izrednega humanizma v partizanskem zdravstvu.

V okviru partizanske sanitetne mreže je delovala tudi že zgoraj omenjena lekarna Planjava, ki jo je vodil magister Boris Andrijanič (1910 – 1993), poznejši ugleden strokovnjak in gospodarstvenik na področju farmacije (Krka!). Spominu na to pomembno partizansko ustanovo je bil posvečen dogodek, ki ga je na Babnem Polju posnel cerkniški fotograf Štefan Bogovčič okoli leta 1970 ali celo nekoliko prej.

O sliki vemo tole:

Verjetno še pred letom 1970 je nastala na slovesnosti, na kateri so odkrili spominsko ploščo, posvečeno partizanski lekarni Planjava. Plošča je bila pritrjena na stari babnopoljski šoli. Pozneje so šolo podrli in leta 1986 na njenem mestu postavili novo, sedanjo. Nanjo so premaknili tudi spominsko ploščo, ki pa je precej propadla in jo je ZB čez čas zamenjala z novo, temno. Zamenjali so tudi druge spominske plošče na svojem področju. Prvotno svetla marmorna plošča je torej zamenjana z granitno, a nosi isti napis:

Na Bogovčičevi sliki so od leve prepoznani:

• 1. Kramar, Prezid
• 2. Anton Mestnik, Babno Polje
• 3. Mirko Poje, Kobenclov, Babno Polje
• 4. najverjetneje Jože Janež, Logarčkov, Babno Polje
• 5. Janez Ule, Babno Polje
• 6. neznan
• 7. neznana
• 8. Vinko Poje – Cjene, Petrašev, Babno Polje
• 9. Jakob Troha, Kaščienc, Prezid
• 10. neznan
• 11. Urh, Čabar
• 12. Domnevno Zabukovec – Bunkar iz Loža ali Gričar iz Žerovnice

Očitno poslušajo in gledajo govornika ali morda kulturni program …

Naj zaključim z anekdoto, ki jo je Ladica Petrič Štritof zapisala na eno prvih strani podarjene knjižice II. Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje:

Viri:

• Tone Vesel, Babno Polje, junij 2022, ustno
• Marijeta Troha, Babno Polje, junij 2022, ustno
• Dr. Jože Pirjevec, Partizani, CZ, LJ:, 2020
• Dimitrij – Mitja Jerič Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom, Logatec 2009
• dr. Marija Makarovič: Babno polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne, JSKD Cerknica, 2014
• Dr. Metod Mikuž, Oris partizanske sanitete na Slovenskem, Zavod Borec, 1967

Kraj: Babno Polje
Datum: okoli leta 1970
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 31. 3. 2012
Oblika: negativ 6×6