1960 Šmarata – Hajcarjeva mama govori ob pogrebu

Hajcarjeva mama Marija Kočevar z Marofa ima okoli leta 1960 na tej sliki poslovilni govor ob smrti Šemonove mame iz Šmarate. Fotografijo je posnel neznan avtor, čisto mogoče je, da je bil kateri od sorodnikov iz Francije, kajti tam sta živeli dve Šemonovi hčeri.

Takrat so se strogo držali pravila, da ima poslovilni govor na pogrebu moškega moški, ženske pa ženska. Tako je tokrat Hajcarjeva mama stopila na betonske stopnice, ki so vodile v kaščo in se obrnila proti glavnemu vhodu v hišo, kjer so ven prinesli krsto pokojnice – tako jo je bilo bolje slišati, kajti o kakšnem mikrofonu se takrat še sanjalo ni nikomur. Na sliki je videti tudi Jožeta Mlakarja, Pangreta iz Viševka v kučmi in Ano Nelc Lah, Urbanovo iz Podgore v črni ruti, kakršno poleg črnih nogavic nosi tudi govornica in praviloma tudi vse druge ženske na pogrebu. Moški zadaj med njima je Anin mož Jože Lah. Nekaj pogrebcev je videti tudi na dvorišču v ozadju.

Pri nogah govornice leži šopek domačega cvetja, morda poznih georgin ali zgodnjih krizantem v zaščitnem papirju, ki ga je najbrž prinesla Hajcarjeva mama ali pa ga je tja odložil kdo drug. Dogodek se odvija v pozni jeseni, ko je listje že odpadlo in so ljudje oblekli topla oblačila …

V tistih letih smo, vsaj v Loški dolini, na pogreb prinesli s seboj šopek ali vsaj kakšen cvet od doma, če smo ga le imeli in tako počastili pokojnega. Kupljenega cvetja še ni bilo, sveč v plastičnem ohišju tudi ne. Vse bolj se mi zdi, da so te rože na betonskem zidcu doma vzgojene krizanteme, ki so se čez leto razvijale na vrtu, pred slano pa so bile presajene v posode in so potem na varnem zacvetele v veži ali svetli kleti. Koliko truda je bilo treba za dostojen šopek ob dnevu mrtvih!

Hajcarjeva mama se tu poslavlja najbrž v imenu organizacije, ki ji je pokojnica pripadala (ZB NOV ?) ali morda vrstnic ali vaščanov. Ta častna naloga je Marijo Kočevar kar pogosto doletela, saj jo je vedno dobro in dostojanstveno opravila. Ni bila kaj posebej izobražena, vendar je bila bistra, razgledana in dovolj nadarjena, da je vsakokrat sestavila zapis, s katerim je orisala življenjsko pot pokojnega, se mu zahvalila in se poslovila z željo po mirnem počitku. Zlasti pri civilnem pogrebu je bil tak govor kar pomemben del protokola in Marijini otroci so se včasih pohecali z njo, češ da je postala civilni far, kar je sprejela z nasmehom, rekoč da si pokojnik in žalujoči to zaslužijo in želijo, da se tako spodobi in je tudi prav. Pozneje je tudi hči Marija nadaljevala materino delo in večkrat sprejela zadolžitev govornice ob pogrebu.

Ob pripravi tega zapisa pa se je Mariji Mlakar utrnil še en zanimiv spomin:

V Podcerkvi smo imeli dva majhna grobka mojih bratov, ki sta bila rojena pred mano in sta umrla kot otroka. V takratnih skromnih razmerah smo jima ob dnevu mrtvih prižgali svečki, ki smo ju naredili na sledeč način: izbrali smo lep okrogel krompir in ga izdolbli. Vanj smo nalili stopljen loj, ki smo ga shranili od kolin, vanj pa smo potopili vjeseh, narejen iz šibice, ovite z blagom ali nitjo – pa je gorelo …

Slovarček:

• vjeseh: stenj
• šibica: vžigalica

Viri:

• Marija Perušek, Podcerkev, oktober 2026, ustno
• Marija Mlakar, Stari  trg, november, 2025, ustno

Kraj: Šmarata (?)
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 29. 10. 2025
Oblika: fotografija