Skip to content

1955 Veliki Vrh – Mladeničeva zadnja pot

19. 12. 2014

141102697

Zelo verjetno je to pogreb Staneta Miklavčiča, Šemetovega z Velikega Vrha. Piše se leto 1955. Ker je bil še fant, je krsta bela, prav tako trakovi in cvetje na vencih. Krsto nesejo štirje fantje, pred krsto pa nesejo vence dekleta v belih bluzah.

Pri tradicionalnih pogrebih so strogo upoštevali simboliko barv pri barvi krste, oblačilih in cvetju: črna oziroma druge čim temnejše barve za starejše in poročene, bela za otroke, mlade in neporočene.

Vence so iz smrečja in rož iz krep papirja izdelovale ženske, ki so to znale. Na leskove obroče so z žico ali vrvico pritrdile debelo plast mahu, nanj pa smrekove vejice in rože iz krep papirja. Skoraj v vsaki vasi je bila kakšna, ki je to delo obvladala in s tem zaslužila kak majhen denar. Smrečje ali hojevo zelenje, včasih tudi bršljan, so nabrale v gozdu, krep papir so kupovale v Ljubljani, žico – špulco pa so včasih težko dobile. Če je v trgovini ni bilo, ali niso imele denarja zanjo, so poiskale ali izprosile kakšno odsluženo električno navitje ali kaj podobnega – vse je prišlo prav, da se je le dalo upogibati in je bilo dovolj trdno.

Izdelava rož je zahtevala nekaj znanja in spretnosti. Največkrat se je ta veščina prenašala v družini iz roda v rod. Papirnate rože so ob pomanjkanju svežega cvetja uporabljali tudi za krašenje hišnih in cerkvenih oltarjev, za poročne šopke in drugo okrasje, za šopke rekrutov pa tudi za druge obrede in posebne priložnosti kot sta bila birma in obhajilo, ponekod tudi za cvetnonedeljske butare. Za domačo rabo je znala delati preproste papirnate rože marsikakšna gospodinja ali dekle, za zahtevnejše priložnosti pa so šli prosit bolj izurjene, ki so po potrebi izdelale tudi napise. Na Babnem Polju je pred drugo vojno to obvladala mati Pepce Strletove, ki tudi sama še dela papirnate rože, v Podcerkvi in pozneje v Ložu je bila te vrste mojstrica Lojzka Hace, po domače Točkova, v Danah pa Strletova mama in njeni otroci Lojzka, Rezka in tudi sin Janez. In najbrž še kje kakšna.

Ženske so znale izdelati najrazličnejše cvetje: od zelo preprostih stiliziranih vrtnic, storžkov ali svaljkanih rož do skoraj pravih gartrouž, marjetic, šmarnic, zvončkov, lilij, nageljnov, narcis pa tudi čisto fantazijskih cvetlic. In to samo z uporabo škarij, kleščic, papirja in tanke žice, brez lepil in drugih pripomočkov. Bile so neverjetno iznajdljive. Na primer: papirnate svaljkane prašnike lilij so navlažile in povaljale v koruzni zdrob ter tako pričarale cvetni prah. Ko je bilo treba obarvati samo del cveta, so si pomagale s kapljico žitne kave ali mokrimi ostanki krep papirja druge barve – ničesar niso zavrgli.

Okoli leta 1955 so začeli delati povoščene rože, ki so bile trpežnejše, saj je navadne papirnate uničil prvi dež. To so napravile s  pomakanjem v raztopljen parafin,  v šestdesetih letih pa so tako doma narejeno okrasje hitro izpodrinile plastične rože.

Veščina izdelave rož iz krep papirja je stara. V 18. stoletju so jih začeli izdelovati v angleških mestih – krep papir so si izmislili kajpak Kitajci –  od koder so se razširile na podeželje in po vsej Evropi, potem pa počasi utonile v pozabo in se ohranile samo še v odmaknjenih podeželskih krajih. Danes dobivajo drugačno vlogo kot  dekoracija,  spominek in način izražanja ustvarjalnosti.

141102697-001Bela ali vsaj čim bolj svetla barva oblačil, cvetov in trakov na vencih sporoča, da je bil umrli mlad, samski, nedolžen … Pri drugih je bilo cvetje raznih barv, pogosto modro ali vijoličasto, če so le izdelovalke vencev imele papir teh barv.
141102697-002Navade ob smrti so bile drugačne kot zdaj. Umrli je ležal v krsti na parah doma, pripravili in uredili pa so ga največkrat starejši – moški moškega, žensko ženska. Prostor so okrasili z lončnicami iz skorajda vse vasi ter svečami in oljnimi dušicami. Le malo je bilo rezanega cvetja za šopke. Pri vzglavju mrliškega odra je visela nabožna podoba s črno ali belo papirnato pentljo, pri vznožju je bilo med dvema svečama ali oljnima lučkama razpelo.

Mrliške prte je morala imeti vsaka gospodinja sama, čeprav so si jih včasih tudi sposojali ali imeli vaške, podobno kot ponekod svečnike, križ, svete podobe in drugo opravo. Pri pripravi in krašenju mrliškega odra je sodelovala skorajda vsa vas, ali so bili vsaj vsi pripravljeni pomagati – kaj posoditi, prinesti, kam skočiti … Med pogrebom je nekaj žensk ostalo na domu umrlega, pospravilo mrliški oder, počistilo, prezračilo in poribalo hišo, vrnilo izposojene reči, tako da so po pogrebu domači prišli v čisto in urejeno hišo.

Mrlič je ležal na parah dve noči in v tem času so ga hodili vaščani, sorodniki, prijatelji in znanci kropit in čut pri njem vso ali del noči. Ob tem so se ga spominjali in molili zanj, včasih pa tudi pripovedovali zgodbe in peli nabožne pesmi. Če je bil za podporo kak kozarček žganja preveč in je bil umrli star in pravzaprav rešen zemeljskega trpljenja, se je tako čutje včasih proti jutru razvilo tudi v nič kaj otožno dogajanje. Strežba kropilcem je bila skromna, zgolj kakšna pijača, predvsem domače žganje. Jedli so samo posebni gostje, ki so pripotovali od daleč in to strogo v kuhinji. Po pogrebu so v gostilni pripravili pogrebščino, večinoma neprimerno bolj skromno kot danes.

Na pokopališče so umrlega odnesli na ramah štirje vaščani, drugi štirje so skopali jamo in tretji štirje so ga zakopali. Pri teh opravilih so se vaščani vrstili – natanko se je vedelo, kdo je naslednji na vrsti za kakšno od teh opravil. Če je bilo pokopališče daleč, so ga odpeljali s pogrebnim vozom in konjsko vprego, pozneje, ko je bil že povsod asfalt, pa s posebnim vozičkom na gumijastih kolesih.

Iz oddaljenih krajev je bila pozimi včasih težava s pokopom in tako so se ohranile bolj ali manj pretirane pripovedi, kako so morali hribovci svoje umrle začasno zakopati kar v sneg, dokler se ni naredila pot v dolino.

Sedem dni po pogrebu so vaščani hodili molit v hišo pokojnega in ta navada se je ponekod še ohranila. S tem niso le poskrbeli za dušo rajnega, ampak tudi pomagali žalujočim sprejeti izgubo in prenesti proces žalovanja.

Slovarček:

  • špulca: tanka (bakrena) žica
  • gartrouža: vrtnica

Kraj: Veliki Vrh na Blokah
Datum: 1955
Avtor: Tone Vesel st.
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 2. 11. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. Breda permalink
    19. 12. 2014 07:36

    Spomnim se, ko sem se priženila v Begunje, mi je Cencova mama med prvimi stvarmi pokazala, kje ima spravljene mrliške prte. “Ko umrem, da boš vedela kje so.” Seveda je nisem kaj dosti poslušala – bo že, bo že nekako. Prti so bili snežno beli in poštikani z raznimi vzorčki, seveda v črni barvi. Še sedaj jih imamo in to ravno tam, kjer mi jih je kazala.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    19. 12. 2014 08:35

    Veliko večja verjetnost je, da je v krsti pokojnica. Ženske so nesle vence le za ženskami. 🙂

    Všeč mi je

  3. 19. 12. 2014 12:26

    Imate prav glede nošenja vencev! Očitno smo prehitro in napačno sklepali. Hvala za popravek!
    Mrliški prti so bili pomemben del hišne oprave, čeprav se je meni in najbrž še kakšni mladi gospodinji to zdelo nekam morbidno – šele z leti se tudi misel na smrt nekako “udomači”. Meni so bila zanimiva verovanja v zvezi z mrliškimi prti: ponekod na primer jih niso smeli oprati prej kot dva tedna po pogrebu, ko jih “duh pokojnega zapusti”. Tudi po bogastvu vezenja in širini čipk je bilo mogoče sklepati kako premožna in pridna je gospodinja. Včasih so bili izvezeni nabožni motivi, drugič besede kot “Na svidenje nad zvezdami!”… no, vsaj v Loški dolini, za drugod ne vem.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: