1955 Veliki Vrh – Mladeničeva zadnja pot

Pri tradicionalnih pogrebih so strogo upoštevali simboliko barv pri barvi krste, oblačilih in cvetju: črna oziroma druge čim temnejše barve za starejše in poročene, bela za otroke, mlade in neporočene.

Vence so iz smrečja in rož iz krep papirja izdelovale ženske, ki so to znale. Na leskove obroče so z žico ali vrvico pritrdile debelo plast mahu, nanj pa smrekove vejice in rože iz krep papirja. Skoraj v vsaki vasi je bila kakšna, ki je to delo obvladala in s tem zaslužila kak majhen denar. Smrečje ali hojevo zelenje, včasih tudi bršljan, so nabrale v gozdu, krep papir so kupovale v Ljubljani, žico – špulco pa so včasih težko dobile. Če je v trgovini ni bilo, ali niso imele denarja zanjo, so poiskale ali izprosile kakšno odsluženo električno navitje ali kaj podobnega – vse je prišlo prav, da se je le dalo upogibati in je bilo dovolj trdno.

Izdelava rož je zahtevala nekaj znanja in spretnosti. Največkrat se je ta veščina prenašala v družini iz roda v rod. Papirnate rože so ob pomanjkanju svežega cvetja uporabljali tudi za krašenje hišnih in cerkvenih oltarjev, za poročne šopke in drugo okrasje, za šopke rekrutov pa tudi za druge obrede in posebne priložnosti kot sta bila birma in obhajilo, ponekod tudi za cvetnonedeljske butare. Za domačo rabo je znala delati preproste papirnate rože marsikakšna gospodinja ali dekle, za zahtevnejše priložnosti pa so šli prosit bolj izurjene, ki so po potrebi izdelale tudi napise. Na Babnem Polju je pred drugo vojno to obvladala mati Pepce Strletove, ki tudi sama še dela papirnate rože, v Podcerkvi in pozneje v Ložu je bila te vrste mojstrica Lojzka Hace, po domače Točkova, v Danah pa Strletova mama in njeni otroci Lojzka, Rezka in tudi sin Janez. In najbrž še kje kakšna.

Ženske so znale izdelati najrazličnejše cvetje: od zelo preprostih stiliziranih vrtnic, storžkov ali svaljkanih rož do skoraj pravih gartrouž, marjetic, šmarnic, zvončkov, lilij, nageljnov, narcis pa tudi čisto fantazijskih cvetlic. In to samo z uporabo škarij, kleščic, papirja in tanke žice, brez lepil in drugih pripomočkov. Bile so neverjetno iznajdljive. Na primer: papirnate svaljkane prašnike lilij so navlažile in povaljale v koruzni zdrob ter tako pričarale cvetni prah. Ko je bilo treba obarvati samo del cveta, so si pomagale s kapljico žitne kave ali mokrimi ostanki krep papirja druge barve – ničesar niso zavrgli.

Okoli leta 1955 so začeli delati povoščene rože, ki so bile trpežnejše, saj je navadne papirnate uničil prvi dež. To so napravile s  pomakanjem v raztopljen parafin,  v šestdesetih letih pa so tako doma narejeno okrasje hitro izpodrinile plastične rože.

Veščina izdelave rož iz krep papirja je stara. V 18. stoletju so jih začeli izdelovati v angleških mestih – krep papir so si izmislili kajpak Kitajci –  od koder so se razširile na podeželje in po vsej Evropi, potem pa počasi utonile v pozabo in se ohranile samo še v odmaknjenih podeželskih krajih. Danes dobivajo drugačno vlogo kot  dekoracija,  spominek in način izražanja ustvarjalnosti.

Bela ali vsaj čim bolj svetla barva oblačil, cvetov in trakov na vencih sporoča, da je bil umrli mlad, samski, nedolžen … Pri drugih je bilo cvetje raznih barv, pogosto modro ali vijoličasto, če so le izdelovalke vencev imele papir teh barv.

Navade ob smrti so bile drugačne kot zdaj. Umrli je ležal v krsti na parah doma, pripravili in uredili pa so ga največkrat starejši – moški moškega, žensko ženska. Prostor so okrasili z lončnicami iz skorajda vse vasi ter svečami in oljnimi dušicami. Le malo je bilo rezanega cvetja za šopke. Pri vzglavju mrliškega odra je visela nabožna podoba s črno ali belo papirnato pentljo, pri vznožju je bilo med dvema svečama ali oljnima lučkama razpelo.

Mrliške prte je morala imeti vsaka gospodinja sama, čeprav so si jih včasih tudi sposojali ali imeli vaške, podobno kot ponekod svečnike, križ, svete podobe in drugo opravo. Pri pripravi in krašenju mrliškega odra je sodelovala skorajda vsa vas, ali so bili vsaj vsi pripravljeni pomagati – kaj posoditi, prinesti, kam skočiti … Med pogrebom je nekaj žensk ostalo na domu umrlega, pospravilo mrliški oder, počistilo, prezračilo in poribalo hišo, vrnilo izposojene reči, tako da so po pogrebu domači prišli v čisto in urejeno hišo.

Mrlič je ležal na parah dve noči in v tem času so ga hodili vaščani, sorodniki, prijatelji in znanci kropit in čut pri njem vso ali del noči. Ob tem so se ga spominjali in molili zanj, včasih pa tudi pripovedovali zgodbe in peli nabožne pesmi. Če je bil za podporo kak kozarček žganja preveč in je bil umrli star in pravzaprav rešen zemeljskega trpljenja, se je tako čutje včasih proti jutru razvilo tudi v nič kaj otožno dogajanje. Strežba kropilcem je bila skromna, zgolj kakšna pijača, predvsem domače žganje. Jedli so samo posebni gostje, ki so pripotovali od daleč in to strogo v kuhinji. Po pogrebu so v gostilni pripravili pogrebščino, večinoma neprimerno bolj skromno kot danes.

Na pokopališče so umrlega odnesli na ramah štirje vaščani, drugi štirje so skopali jamo in tretji štirje so ga zakopali. Pri teh opravilih so se vaščani vrstili – natanko se je vedelo, kdo je naslednji na vrsti za kakšno od teh opravil. Če je bilo pokopališče daleč, so ga odpeljali s pogrebnim vozom in konjsko vprego, pozneje, ko je bil že povsod asfalt, pa s posebnim vozičkom na gumijastih kolesih.

Iz oddaljenih krajev je bila pozimi včasih težava s pokopom in tako so se ohranile bolj ali manj pretirane pripovedi, kako so morali hribovci svoje umrle začasno zakopati kar v sneg, dokler se ni naredila pot v dolino.

Sedem dni po pogrebu so vaščani hodili molit v hišo pokojnega in ta navada se je ponekod še ohranila. S tem niso le poskrbeli za dušo rajnega, ampak tudi pomagali žalujočim sprejeti izgubo in prenesti proces žalovanja.