1964 Cerknica – Šola stripa
Zagrebški mladinski stripovski tednik Plavi vjesnik, ki smo ga kupovali v nekdanji cerkniški trafiki poleg pekarne, je tedanje bralce in zbiralce tovrstne literature razveselil z odlično pogruntavščino. V svoji jubilejni petstoti številki, natisnjeni 23. aprila 1964, je začel objavljati šolo stripa, navodila za risarje začetnike. Napisal in narisal jih je znani stripovski avtor Žarko Beker, ki je poznavalsko predstavil vse najnujnejše, kar naj bi mladi risar vedel, preden se spopade z deveto umetnostjo. Na sliki je del drugega nadaljevanja, ki nas poduči o risanju glave.
Tisti, ki smo do tedaj poskušali narisati kaj več kot kačo ali smreko, smo bili navdušeni. Bili smo še osnovnošolci in imeli za seboj že nekaj poskusov z risanjem stripa. A le malo dobrih izdelkov, manjkalo nam je znanja.
V šoli stripa z naslovom Rišite z nami, smo izvedeli veliko novega. O sodelovanju med piscem zgodbe in risarjem, o risarskem priboru, o osnovah risanja, perspektivi, risanju delov telesa, o mimiki, zbiranju gradiva o kraju in času, v katerem se bo stripovska zgodba dogajala, o barvanju, kadriranju … Ko se je izteklo zadnje, dvanajsto nadaljevanje šole, je uredništvo razpisalo natečaj za najboljši strip, ki bi ga naredili “tečajniki”, avtor Beker pa je še nekaj časa na straneh Plavca odgovarjal avtorjem na različna vprašanja glede stripovskega ustvarjanja.
Nasvete, pridobljene iz te šole, smo kar porabili, vendar na precej svojstven način. Namesto stripov, ki so risani v zvezek, s sličicami, razporejenimi v vrste, smo risali sliko za sliko na neskončen bel papir – uporabili smo kolut papirja, ki so ga sicer uporabljali v tedanjih mehanskih ali že električnih računskih strojih. Šest centimetrov širok papirnati trak je spominjal na film in prav na tak način smo ga tudi predvajali – kot film. V “projektorju”, narejenem iz kartonske škatle, ki je imela spredaj izrez za eno sličico. Tisti, ki je tak film predvajal, je vlekel trak od slike do slike in poleg tega tudi pripovedoval vsebino ali bral dialoge oseb, narisanih na sliki. Pred projektorjem pa so sedeli gledalci, običajno dva ali trije, in komentirali dogajanje v filmski zgodbi. A o tem več kdaj drugič.
Ko smo odrasli, se sicer nismo posvetili risanju, prevzele so nas druge naloge in ambicije. Iz našega kroga prijateljev stripa se je potem le eden prepustil umetnosti upodabljanja in postal slikar.
Lahko pa zapišemo, da imamo pri nas zelo veliko odličnih stripovskih avtorjev, mednarodno priznanih in najvišje kakovosti. Na zgornji sliki je izrez iz stripa Le serment (Prisega), avtorja Tomaža Lavriča, ki je izšla v francoski zbirki desetih zvezkov s skupnim naslovom Decalogue.
Na pobudo ministrstva za kulturo danes, 22. novembra, praznujemo nacionalni dan stripa, z njim bomo počastili stoto obletnico rojstva Mikija Mustra, avtorja stripovske serije Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Seveda si za to ne pripisujemo nobenih zaslug, smo pa tak dan že pogrešali.
* Plavi Vjesnik, popularno imenovan Plavac, je bil mladinski tednik, ki ga je izdajala časopisna hiša Vjesnik. Izhajal je med leti 1954 in 1973, posebno popularen pri nas pa je bil v prvi polovici šestdesetih let. Takrat je objavljal zelo kakovostne tuje in domače stripe. Spodbujal je domače avtorje in med temi so ustvarjali Žarko Beker, Borivoje Dovniković Bordo, Vladimir Delač, Julio Radilović Jules, Oto Reisinger in drugi. V drugi polovici šestdesetih se je spremenil v pop-rock časnik, sicer namenjen mladini, vendar ljubiteljev stripa s tem ni navdušil in smo ga nehali kupovati.
Uspešno ga je nadomestil Zvitorepec, ki je začel izhajati aprila 1966.
Viri:
- Plavi vjesnik, Zagreb, 23. 4. 1964
- Decalogue, Grenoble, 4. zvezek, 2001
- Zvitorepec, 7. 4. 1966
Kraj: Cerknica, Zagreb
Datum: 1964
Avtor: Žarko Beker (Plavi vjesnik, Zagreb)
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 19. 11. 2025
Oblika: datoteke (časopisni izrezki)





Nekaj tednov pred pričetkom izhajanja Zvitorepca nas je nekaj dijakov prvega letnika strojne tehnične šole, ki smo stanovali v domu na Vidovdanski, prevzelo razpečevanje reklamnih sporočil za ta nov tednik. To je bil takrat popolnoma nov način obveščanja javnosti. Hodili smo od hiše do hiše po ulicah in sporočila metali v poštne nabiralnike. Nihče nas ni preganjal ali oviral. Pa še kar solidno smo bili plačani, celo bolje kot prej, ko smo v bližnji Tovarni koles ROG na roke “šmirglali” jeklene cevi za kolesa. Dobili smo tudi idejo za novo ime ne prav priljubljenega našega vzgojitelja v domu – Trdonja Čeljustnik. Zvitorepca smo nato spremljali dolga leta.
Lojze Mazij
Všeč mi jeLiked by 1 person