Skip to content

1966 Cerknica – Časopisni arhiv: Zvitorepec

1. 01. 2019

Ropotarnica bi bil enako primeren podnaslov tega prispevka, saj v njem ne gre za pravi časopisni arhiv, temveč za tisti prostor na izbi ali v kleti, ki ga ima vsaka družina, v katerem hranimo stvari, ki jih že dvajset let nihče ni rabil, a jih je škoda vreči proč!

Tam so stari kartonasti kovčki in škatle, na nekaterih je z okorno pisavo zabeležena skrivnostna vsebina, tako da nam škatle ni treba odpirati, če bi želeli ugotoviti nje bogastvo: “računi-staro” (itak), “servis od tete J.”, ali “kniGe 1 a” … Saj poznate?!

Včasih nas hudobec premami, da gremo odpirat in brskat, objame nas nostalgija ali pa se jezimo, kaj šmenta sploh to še hranimo! Vso to napoto, ki …, no mogoče pa še kdaj pride prav? Najbrž so tako nastali prvi muzeji.

Stareslike so veliko svojega gradiva pridobile natančno na takih mestih, enkrat so bili v kovčku negativi, drugič v zabojčku fotografske plošče, pa zanimivi računi in voščilnice, pa … Na eni od škatel z našega podstrešja je pisalo “Zvitorepec”. V njej je bilo 60 prvih, “originalnih”, tj. v cerkniški trafiki kupljenih številk. To je ta prispevek.

Kot lahko razberemo z naslovnice, je prva številka Zvitorepca izšla 7. aprila 1966, bil je četrtek, stala je 60 par ali 60 starih din. Bogve koliko bi bilo to v današnjem denarju, vsekakor pa ni bilo veliko, saj smo si jo mulci največkrat lahko privoščili. No, mogoče se je bilo treba odpovedati kakšni cigari ali cikorji pri selimu, a za tak časopis … !

Za nas, osnovnošolske pobe, je bil pravi tale Louis Crandell, imenovan Jeklena pest, ki je postal neviden, kadar je prišel v stik z elektriko – lahko se je neopazno zmuznil v kino, smo razmišljali, kadar so predvajali Vinetuja … Starejše učenke so prelistale zgodbe o manekenki Tiffany, vsi pa seveda Mustrove pustolovščine Trdonje, Lakotnika in Zvitorepca, po katerem je časopis tudi dobil ime.

Strip so nekateri šteli za manj vreden pripovedni žanr, pogojno primeren za otroke, za odrasle pa nekako ne. Kar seveda ne drži. Na neki ilustrirani publikaciji, o kateri bomo še govorili, je pisalo: “za mlade od 7 do 77 leta starosti”. Blizu. Presenetljivo velik odstotek stripov je namreč namenjen odraslim bralcem. Od pravih risarsko-scenarističnih umetnin do cenenih izdelkov.

S svojim nizanjem sličic, skopim besedilom in kadriranjem je strip zelo podoben filmu. Spominja na snemalno knjigo, storyboard, ki čaka, da bo nekdo dodal gibanje in zvok. Ni čudno, da so po stripovski predlogi posneli toliko filmov vseh žanrov. A strip zvoka in gibanja ne potrebuje, oboje je na prav poseben način zakodirano v privlačno sličico, ki jo razumejo mlajši in odrasli bralci po celem svetu. Posebno kadar se stripa lotijo mojstri te devete umetnosti, ki jih je veliko tudi pri nas.

Zvitorepca, prvo slovensko stripovsko revijo, je izdajalo Časopisno podjetje Delo, urejala sta ga Zoran Jerin in Janez Skočir. Izhajal je od leta 1966 do 1973 in je imel v najboljših časih kar 60.000 bralcev. V njem smo poleg sodobnih tujih izdelkov lahko prebirali tudi dela domačih avtorjev.
Zvitorepec, slovenski stripovski junak
Kaj med drugim o njem pravi raziskovalka Alja Brglez v svojem zapisu “Kako je Zvitorepec preživel socializem in se celo smejal”:

Julija leta 1952 je v Ljubljani kot priloga Slovenskega poročevalca začel izhajati tednik PPP, Poletove podobe in povesti, Miki Muster je imel 27 let in je zanj narisal prvega Zvitorepca. Njegov debi ni bil posledica načrtne želje, da Slovenci dobijo domač strip, nasprotno, sedem let po koncu druge svetovne vojne in štiri leta po informbiroju je urednik Igor Šentjurc za prvo številko PPP naročil pravi Disneyjev strip iz Amerike. Objavljen naj bi bil na najimenitnejši in najbolj vidni zadnji strani. Ker strip ni prispel pravočasno – Muster sumi, “da je strip prišel, pa da so ga potem na carini ali kjer koli ustavili, da ne bi kvaril mladine” –, je Muster, ki je bil pri Slovenskem poročevalcu zaposlen kot novinar ilustrator, dobil nalogo, naj nariše svojega, v katerem bi podobno kot pri Waltu Disneyju nastopali živalski junaki, vendar s kakšnimi slovenskimi potezami, da se bodo bralci z njimi lažje poistovetili. Tako so nastali bistroumni naslovni junak lisjak Zvitorepec, pametni in dobrodušni želvak Trdonja in robati požrešnež volk Lakotnik, in v petek, 11. julija 1952, sta se dva izmed njih (Trdonja še ne) na zadnji strani PPP prvikrat pojavila v celostranskem stripu v štirih pasicah z nadnaslovom Zvitorepčeve prigode in naslovom prve epizode Prelisičeni Zvitorepec.

Dodajmo, da Zvitorepec celo ni bil edini strip v prvi številki PPP: objavili so še stripovsko adaptacijo romana Prigode Davida Balfourja Roberta Louisa Stevensona, ki ga je risal Aco Mavec, adaptacijo oz. scenarij zanj pa je pripravil urednik Igor Šentjurc, očitno tudi sam stripovski ljubitelj in navdušenec.

PPP se je kasneje preimenoval v PP – Petkova panorama, nato v PP – Petkov poročevalec, 22. 10. 1953 pa se je preoblikoval v nam bolj znani TT – Tedensko tribuno, v kateri je Mustrove junake spremljala moja generacija. Tedenska tribuna je bila najprej priloga Slovenskega poročevalca, pozneje pa samostojen tednik, ki ga je izdajalo Delo. Sredi šestdesetih let je imel TT kar 126 000 izvodov naklade, konec 1973 se je združil z revijo Tovariš v ITD – Ilustrirani tednik Dela.

Slovarček:

  • cigara ali cikorja: slaščice pri cerkniškem selimu
  • storyboard: filmska zgodba, predstavljena v nizu sličic, namenjena ustvarjalcem filma za predhodno vizualizacijo projekta
  • deveta umetnost: strip naj bi sodil na 9. mesto med vrstami umetnosti, to so: glasba, gledališče, književnost, slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, film in fotografija, ples, strip.
  • informbiro: spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ki se je začel leta 1948, rezultat je bil med drugim ta, da se je Jugoslavija odprla proti zahodu.

Viri:

  • Pojmovnik slovenske umetnosti: Strip.
  • Ciril Gale: Prezrti Muster. Revija Srp 117/118.
  • Alja Brglez: Kako je Zvitorepec preživel socializem in se celo smejal, 2011; dLib
  • Enciklopedija Slovenije: Tedenska tribuna.


Kraj: Cerknica
Datum: 1966
Avtor: izdajatelj ČP Delo
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 19. 10. 2018 (bojans)
Oblika: publikacija, dve preslikani strani

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. alojzmazij permalink
    1. 01. 2019 09:19

    Moje prvo delo, za katerega sem dobil plačilo, je bilo zgodaj spomladi 1966 raznašanje reklam za novo revijo Zvitorepec po ljubljanskih ulicah. Bil sem dijak 1.letnika TŠSS in “internatarji” iz Vidovdanske smo se nekako prikopali do tega posla. Ugotovil sem, da je najboljši “punkt” Kongresni trg. Na trgu je bilo kar nekaj parkiranih avtomobilov, za vsak brisalec sem zataknil en izvod reklame, in hajd naprej v šolo na Aškerčevo.
    Po junaku iz Zvitorepca se je enega od vzgojiteljev iz internata prijelo ime Luis P…,Čelična noga.

    Liked by 1 person

    • bojans permalink
      1. 01. 2019 09:44

      Tile humorni vzdevki so vedno zadeli v črno. Stripar Benito Jacovitti pa je imel junaka z imenom Kokošja noga.

      Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: